VSL sodba IV Cp1639/2009

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek, da je:
Tožena stranka M. D. od 8.8.2008 dalje za preživljanje tožnice D. D., dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 50,00 EUR, na osebni račun tožnice št. 03100-..., odprt pri SKB d.d., in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15. dneh, v bodoče zapadle obroke pa vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, in sicer v zneskih, ki so določeni s to sodbo, do prve uskladitve preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu Vlada Republike Slovenije o uskladitvi preživnin in obvestil Centra za socialno delo, vse pod izvršbo.
Tožeča stranka mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 502,14 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

Polnoletna tožnica je s tožbo od očeta, toženca, zahtevala plačevanje preživnine po 250,00 EUR mesečno od 8.8.2008 dalje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožencu je naložilo, da plačuje preživnino po 50,00 EUR mesečno, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ob upoštevanju uspeha pravdnih strank je tožnici naložilo, da tožencu povrne 169,37 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Izpodbija ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku – ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje določbo 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR zmotno uporabilo. Tožnica v šolskem letu 2007/2008 pri štirinajstih predmetih ni dosegla minimalnih standardov, preostala predmeta pa je bila ocenjena med 1 in 2. Od pouka je izostala 412 ur. Tožnica se ne šola redno. V isti letnik je vpisana že večkrat. Toženec se zaveda dolžnosti preživljati otroke, vendar takega stanja, kot je pri tožnici, ni pripravljen plačevati. Tudi tožnica se mora zavedati svojih odgovornosti, v nasprotnem primeru naj si poišče zaposlitev. Ima namreč svoj poklic.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da je sodišče prve stopnje 2. odstavek 123. člena ZZZDR, ki predpisuje kdaj so starši dolžni preživljati svoje polnoletne otroke, zmotno uporabilo. Pravilno je sicer poudarilo, da je redno šolanje pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, ki ga je treba napolniti po kriterijih in merilih sodne prakse. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da preživninska obveznost s prenehanjem rednega šolanja ugasne, če za to ni opravičljivih razlogov (II Ips 371/2000). Velja stališče, da je pravica do preživnine po polnoletnosti otroka vezana na redno izpolnjevanje šolskih obveznosti. V tem okviru so pomembni tudi vzroki, ki so polnoletnemu otroku izpolnjevanje šolskih obveznosti preprečili.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednja dejstva:

tožnica je v šolskem letu 2008/2009, v katerem je zahtevala preživnino, drugič vpisana v četrti letnik srednje šole;

v predhodnem šolskem letu je manjkala 412 ur;

sodišču ni predložila dokazil, da je manjkala zaradi bolezni;

pri večini predmetov tožnica v preteklem šolskem letu ni dosegla minimalnih standardov za ocenitev;

iz 4. letnika se je tožnica izpisala sama 3.4.2008;

maja 2008 se je ponovno vpisala v četrti letnik;

v času od maja 2008 do januarja 2009 je uspešno opravila tri izpite.

Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju zaključka, da tožničino šolanje ustreza pravnemu standardu rednega šolanja, upoštevalo okoliščine, v katerih je tožnica odraščala in dejstvo, da se je tožničin učni uspeh v šolskem letu 2008/2009 občutno izboljšal. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je tem okoliščinam dalo prevelik pomen. Ni namreč mogoče prezreti dejstva, da je izvedenec psihološke stroke v postopku razveze ugotovil negativen odnos med staršema, ki je travmatično vplival na otroke, že leta 2002, torej več kot pred šestimi leti, ko je bila tožnica stara 15 let. Sedaj je stara 21 let in ima končano poklicno šolo. Tudi izboljšanju učnega uspeha je sodišče prve stopnje precenilo. Tri izpite je tožnica opravila v obdobju osmih mesecev, od junija 2008 do januarja 2009, ob tem, da je isti letnik ponavljala. Preživninska obveznost staršev do polnoletnih otrok se presoja po milejših kriterijih kot za mladoletne otroke. Starši niso več dolžni vlagati izrednih naporov za izboljšanje poklicne izobrazbe polnoletnih otrok. Kot že povedano, ima tožnica že poklicno izobrazbo, toženec pa je ob zaključku glavne obravnave imel preživninsko obveznost še do dveh mladoletnih otrok, preživlja pa tudi nezaposleno ženo.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, materialno pravo pa zmotno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče, na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v še preostalem delu zavrnilo.

Če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, pritožbeno sodišče odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi popolnoma propadla, zato mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti nastale ji pravdne stroške. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem so toženi stranki nastali stroški v znesku 333,63 EUR, v pritožbenem postopku pa v znesku 168,51 EUR. Tožena stranka je namreč upravičena do nagrade odvetniku za sestavo pritožbe v priglašeni vrednosti 125 točk, do 2% materialnih stroškov in 20 % DDV, torej do nagrade v vrednosti 152,5 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR predstavlja znesek 69,99 EUR. Tožena stranka ni upravičena do povračila nagrade za konferenco s stranko in pregled dokumentacije, saj je nagrada zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Upravičena pa je do povračila stroška za sodno takso v znesku 98,52 EUR. Pritožbeni stroški torej znašajo skupno 168,51 EUR. Tožnica mora tožencu povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 502,14 EUR, ki jih mora plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.