VSL sodba II Cp 3522/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

:

(1) Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do toženca v višini 12.636,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2005 (do 31. 12. 2006 od ustrezne tolarske protivrednosti) do višine glavnice (1. tč.), ugotovilo neobstoj toženčeve terjatve do tožnika v višini 7.123,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2002 (2. tč.) ter naložilo ugotovljeno terjatev tožencu v plačilo v roku 15 dni (3. tč.). Presežek zahtevanih obresti je zavrnilo. Tožencu je naložilo v plačilo 1.693,71 EUR stroškov tožeče stranke, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

(2) Proti sodbi (očitno njenemu ugodilnemu delu) se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP) in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče pri svojo oceni, da je toženec razpolagal s premoženjem družbe D. kot s svojim lastnim premoženjem, spregledalo, da je je bilo v ekskluzivnem dogovoru med tožnikom in družbo D. 26. 7. 2000 dogovorjeno, da bo kupnino za tožnikovo stanovanje od kupca prejela družba D., potem pa je kupnino prejel tožnik sam. Del kupnine, in sicer 78.500,00 DEM, je tožnik nato zaupal tožencu, in ne družbi, kar kaže na njun osebni dogovor, zato ne gre za razpolaganje s premoženjem družbe. Tožnikovo stanovanje sta prodala njegov bratranec in neki Albanec, ki sta si razdelila provizijo. Na dogovor za nakup stanovanja za tožnika med njim in tožencem kaže tudi okoliščina, da je toženec lastnik stanovanj na Slovenski in na Nazorjevi v Ljubljani, ne pa družba D.. Dogovor med družbo D. in tožnikom tako sploh ni bil realiziran. Dogovor med tožnikom in tožencem pa je bil, da bo toženec skušal kupiti za tožnika stanovanje, kar ni uspelo zaradi ravnanja tožnika. Dogovor je tudi bil, da bo tožnik tožencu plačeval za uporabo njegovih stanovanj, če ne bi prišlo do realizacije nakupa in če tožnik ne bo redno opravljal svoji šolskih obveznosti. Tožnik se slednjega tudi ni držal, zato mu je toženec obračunal stroške v višini 7.123,85 EUR. Ker je bila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani izdana zamudna sodba, toženec teh dejanskih okoliščin ni mogel uveljavljati. Glede zavrnitve pobotnega ugovora toženec nasprotuje dokazni oceni prvega sodišča, saj bi moralo kot odločilni dokaz upoštevati listino „poplačilo obveznosti“, ki jo je napisal in podpisal tožnik, v njem pa je omenjen dogovor z dne 3. 8. 2002, za katerega toženec trdi, da je ravno tudi dogovor o pobotu. Ni logično in prepričljivo, da bi tožniku to listino kdo podtaknil. Končno meni, da v nobenem primeru ne dolguje toliko, kot mu nalaga izpodbijana sodba, saj so v tem znesku zajete obresti, ki so že presegle glavnico, pač pa bi kvečjemu dolgoval dvakratni znesek 5.833,04 EUR (prej 1.397.829,74 SIT, kot se glasi zamudna sodba), saj bi bila vsaka drugačna odločitev v nasprotju z določbami ZOR in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006.

(3) Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Izraža svoje strinjanje z razlogi prve sodbe in priglaša svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Glede obstoja in višine tožnikove terjatve do toženca je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in za svojo odločitev navedlo ustrezne razloge, ki pa jih kaže ob odgovarjanju na toženčevo pritožbo še nekoliko dopolniti.

(6) Toženec ne more zanikati, da ima tožnik do družbe D. terjatev, saj je ta pravnomočno ugotovljena z zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, I P 2116/2003 z dne 27. 11. 2003, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 31. 3. 2004. Glede na to, da gre za denarno terjatev (denarni zahtevek), je treba za njegovo identiteto upoštevati tudi njegovo dejansko podlago. Ta pa je brez dvoma nevračilo denarja (zaupanega družbi D.) za nakup stanovanja za tožnika po dogovoru med tožnikom in navedeno družbo z dne 26. 7. 2000. Toženec ne trdi, da bi imel tožnik do njega neko drugo terjatev, iz druge dejanske podlage, nasprotno. Še v pritožbi vztraja le, da je bil denar zaupan njemu osebno, na podlagi dogovora med njim in tožnikom, ne družbi. S tem tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na obstoj pravnomočne sodbe, s katero je ta terjatev naložena v breme družbe D., sam utemeljuje okoliščine, ki so pogoj za spregled pravne osebnosti po 3. alineji 1. odst. 6. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami; ZGD, sedaj enako 3. alineja 1. tč. 8. čl. Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006, s kasnejšimi spremembami; ZGD-1), namreč da je s premoženjem družbe v nasprotju z zakonom ravnal kot s svojim lastnim premoženjem. Priznava pa torej tudi, da je s tem denarjem sam razpolagal. Vprašanje „realizacije“ dogovora med tožnikom in družbo D. (in znotraj tega vprašanje, ali se je obveznosti dogovora držal tožnik) je pri tem brez pomena.

(7) V 3. odst. 142. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93, s kasnejšimi spremembami; ZPPSL) je bilo določeno, da velja prijavljena terjatev, če jo prizna stečajni upravitelj in je ne prereka nobeden izmed upnikov, ki so navzoči na naroku, za ugotovljeno. Gre za učinek pravnomočno razsojene stvari, kot pravilno pojasnjuje prvo sodišče. Čeprav toženec v postopku, kjer je bila ugotovljena terjatev družbe, za katero odgovarja zaradi okoliščin po 3. alineji 1. odst. 6. čl. ZGD, ni sodeloval, ga ta pravnomočna ugotovitev veže, saj bi bil v nasprotnem primeru (vsaj delno) izničen namen instituta spregleda pravne osebnosti. Gre za izjemo, ko tožnik izrecno odgovarja za terjatev nekoga drugega (družbe), in ugovorov v postopku, v katerem je bila terjatev družbe ugotavljana, niti ne bi imel. V tem je položaj družbenika, v breme katerega je pravna osebnost spregledana, drugačen od npr. poroka, ki mu materialnopravni predpisi izrecno omogočajo enake ugovore, kot jih ima dolžnik, in je po svojem cilju vsekakor bližje denimo t. im. zakonskemu spregledu pravne osebnosti in solidarni odgovornosti družbenikov po 580. čl. ZGD, ki pa se lahko primerja s pravnim nasledstvom. Na podlagi navedenega po presoji pritožbenega sodišča toženec odgovarja za že pravnomočno ugotovljeno terjatev družbe D.. Ugovora dvojne glavnice zato ne more uspešno uveljavljati niti s sklicevanjem na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, saj ta v pravnomočno ugotovljene terjatve ne posega.

(8) Glede pobotnega ugovora pa toženec neutemeljeno graja dokazno oceno prvega sodišča, saj je ta prepričljiva, skrbna in notranje skladna ter vsebuje vse odgovore na pritožnikove očitke. Prvostopenjsko sodišče tako natančno in logično prepričljivo pojasni, da zakaj ne verjame zatrjevanju toženca, da je bil 3. 8. 2002 med strankama res sklenjen dogovor z vsebino, kot izhaja iz enostransko sestavljene listine B 9, ne glede na to, da se v „fax“ sporočilu tožnika omenja dogovor s tem datumom, in zakaj ocenjuje, da je, nasprotno, veljal med njima dogovor, da je tožnik še naprej lahko v stanovanju toženca brezplačno. Do tega je prvostopenjsko sodišče prišlo po skrbni oceni izpovedb zaslišanih prič T., K. in L., omenjenih listin ter dopisov z dne 16. 7. 2002 in 6. 8. 2002, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljana sklicuje. V dopisu 16. 7. 2002 ni govora o dogovorjeni najemnini, pač pa o brezplačnem bivanju tožnika v toženčevem stanovanju, v dopisu 6. 8. 2002 pa toženec izraža svoj namen izplačati (vrniti) tožniku denar in tudi ne omenja nobene svoje terjatve do njega, kot je vse to skladno in smiselno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. Pritožbeni očitki so zato neutemeljeni, saj v razloge za ugotovitve prvega sodišča ne zbujajo nobenih tehtnih pomislekov.

(9) Na podlagi ugotovitve, da so zaradi razpolaganja s premoženjem družbe kot s svojim (z razpolaganjem s tožnikovim denarjem, ki je bil po pogodbi z družbo D. zaradi nakupa stanovanja njej zaupan) nastali pogoji za spregled pravne osebnosti, je pravilna in zakonita odločitev sodišča prav stopnje, da tudi toženec odgovarja za dolgove družbe D., in sicer za pravnomočno ugotovljeni dolg v višini 12.636,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2005 do višine glavnice (čeprav do 22. 5. 2007, ko je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 40/2007; OZ-A) črtal 378. čl. OZ - prepoved ne ultra alterum tantum za zakonske zamudne obresti, te še niso dosegle glavnice, je zavrnilni del prve sodbe pravnomočen). Na podlagi ugotovitve, da v pobot uveljavljana terjatev iz naslova dogovora o kompenzaciji iz naslova najemnine toženčevega stanovanja, ne obstaja, ker toženec ni zmogel dokaznega bremena za te svoje trditve, je odločitev prvega sodišča v celoti pravilna in zakonita.

(10) Izkaže se, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrditi (353. čl. ZPP).

(11) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njegovi pritožbi. Tožnikov odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato sam nosi svoje stroške v zvezi z njim (155. čl. ZPP).