VSL sodba in sklep I Cp 4524/2008

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se sprememba tožbe ne dopusti. V točki 2 izreka je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek glede plačila zakupnine za leto 2001 za tri parcele iz izreka v višini 124,92 EUR. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti sodbi in sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da sta tožnika na glavni obravnavi 6.6.2008 razširila svoj tožbeni zahtevek zoper A., ampak sta razširila zahtevek že s pripravljalno vlogo 22.1.2007. Na obravnavi pa sta te zneske preračunala v EUR in zato ostaja tožbeni zahtevek nespremenjen. Sodišče ni sledilo tožnikom, da se je parcela štev. 573 razdelila na dve parceli, in sicer 573/1 in 573/2 in da je RS postala lastnica polovice parc. štev. 1190 k.o. ... šele po prodaji te parcele s strani drugotožnika. Ne drži, da tožnika nista navajala, da je med prvotožečo stranko in toženko niso bile sklenjene letne pogodbe za 2003 in 2004, saj v tožbenem izreku navaja, da so bile zakupnine za ti dve leti poravnane, niso pa bile poravnane zakupnine za 2001 in 2002, saj je osnutek pogodb bil zavrnjen zaradi napak, ker se letna pogodba za 2001 glasila le na I. K., ne pa tudi na M. K., letna zakupna pogodba za 2002 pa ni vključevala zakupnine za 573/2. Ne drži trditev iz sodbe, da niso bile sklenjene pogodbe za 2002 do 2004, saj so bile predložene sodišču. Pasivna legitimacija je podana, saj je tožena stranka pravna naslednica Z..., kar je ugotovilo višje sodišče s sodbo I Cp 1643/2002. Sodišče temu ni sledilo, pač pa je ugotovilo, da ni pasivne legitimacije. Tožena stranka pred pravdo tega ni ugovarjala. Iz treh dopisov toženke (v pritožbi priložene priloge B 8 – 11) je razumeti, da zakupna razmerja med pravdnima strankama obstajajo ves čas ne glede na predpisane letne pogodbe. Sodišče tega ni hotelo razumeti, kljub temu da med strankama še vedno velja zakupna pogodba iz leta 1960, saj je nobena stranka ni preklicala. Zato o pretrganju zastaranja sploh ni mogoče govoriti. Zakupnina je iz prvotne pogodbe dospela letno in ker je bila plačana za 2002 – 2004 pomeni, da sta zapadli zakupnini tudi za leto 2001 in 2002. Napačen je sklep toženke, da v 2001 – 2004 obstaja zakup za parcelo 1190 preko SKZG, saj ima ta le polovico parcele, polovico pa M. K.. Da so obstajala zakupna razmerja tudi za leto 2001 – 2002 pa izhaja že iz predloženih osnutkov pogodb za ti dve leti. Tožnika sta višino zahtevka v tožbi specificirala, kakor tudi na obravnavi 6.6.2008, ko sta preračunala zneske v EUR. Zato ne drži, da nista izkazala višine zahtevka. Kot podlago sta vzela zneske zakupnin iz predloženih pogodb za leti 2001 in 2002. Sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem tožnika in priče I. S., ki je bila odgovorna oseba za pripravo zakupnih pogodb pri toženi stranki.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da sodišče odloča v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov, kamor sodi tudi trditvena podlaga tožeče stranke (2. člen ZPP). Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v izpodbijani sodbi, je tožeča stranka ves čas gradila svojo trditveno podlago na obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Trdila je, da sta pravdni stranki sklenili zakupno pogodbo 9.3.1960 za parcele vpisane pod točko 1 tožbe (list. št. 1-2), da je bila zakupna pogodba za obdobje 30 let z možnostjo podaljšanja in da nobena stranka pogodbe ni odpovedala in da še zmeraj velja. Trdila je, da se zakupnina opredeljuje z letnimi pogodbami in da zahteva zakupnino za 2001 in 2002. Ker sta stranki in sodišče obravnavali tožbeni zahtevek kot dajatvenega, ga je tako obravnavalo tudi pritožbeno sodišče (359. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da spremembe tožbe ne dopusti in sicer je tožeča stranka na glavni obravnavi 6.6.2008 razširila zahtevek tudi za zakupnine za leto 2005 do 2008, saj je štelo, da to ni smotrno (185. člen ZPP). Tožena stranka je nasprotovala spremembi, sodišče pa je štelo, da to ni smotrno glede postopka. Sodišče je namreč na tem naroku zadevo zaključilo in odločilo meritorno. Pritožbeno sodišče se s to določitvijo strinja. Zmotno pa meni pritožba, da razširitev zahtevka za dve leti ne pomeni spremembe tožbe.

Sodišče prve stopnje je tudi zavrglo del tožbenega zahtevka in sicer za znesek zakupnine za parc. št. 1190, 613 in 614 vse k.o. ..., za leto 2001 v višini 124,92 EUR, ker je ob vpogledu v priloženi spis P 296/2001 ugotovilo, da je sodišče v tej pravdi o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločilo. V izogib odločanja dvakrat o isti stvari, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožba teh ugotovitev o ponovnem sojenju ne obrazloži, pritožbeno sodišče pa je to preizkušalo le v mejah uradnega preizkusa in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pač pa pritožba obširno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v preostalem delu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ta del tožbenega zahtevka, ker je ugotovilo, da za ta zahtevek oz. čas med pravdnima strankama ne obstoji pogodba oziroma pravna podlaga, na kateri tožeča stranka vtožuje tožbeni zahtevek. Ker je izrecno zahtevala na pogodbeni podlagi in ne na obogatitveni, je sodišče prve stopnje pravilno to obrazložilo v sodbi.

Pritožba trdi, da je sodišče spregledalo, da med pravdnima strankama obstoji zakupna pogodba iz 1969 leta (priloga A 14). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je utemeljen ugovor tožene stranke, da tožena stranka ni pravna naslednica podpisnika pogodbe iz 1960 leta, to je Z.... Sodišče je primerjalo pravno nasledstvo tudi na podlagi zgodovinskega izpiska iz sodnega registra in teh ugotovitev pritožba ne graja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje že iz tega razloga pravilna. V kasnejšem času, ko sta pa stranki podpisovali vsakoletne pogodbe, pa je res nastopala tožena stranka in s to spremembo so se stranke očitno strinjale. Vendar za sporni čas, to je za 2001 in 2002 tožeča stranka ni predložila pogodb. Predložila je le osnutek, ki ga tožena stranka ni podpisala. Pogodba iz 1960 leta pa se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje lahko podaljšala še za pet let, nato pa je potekla.

Sodišče je tudi obravnavalo tožbeni zahtevek iz stališča, ali ni bila sklenjena ustna pogodba, ki bi bila lahko realizirana. Ugotovilo pa je, da gre za obvezno pisnost oziroma obličnost zakupne pogodbe po 26 členu Zakona o kmetijskih zemljiščih in da zavrnitev osnutka višine zakupnine od strani tožene stranke, ne more pomeniti, da bi bila pogodba veljavna po teoriji konvalidacije.

Ker je med pravdnima strankama predmet pravde izpolnitev pogodbe oziroma plačilo zakupnine za sporni čas, obstoja pogodbe pa tožeča stranka ni uspela dokazati, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaze, katere je predlagala tožeča stranka v zvezi s podpisom pogodbe (zaslišanje strank in priče I. S.). Sodišče lahko zavrne dokaz, če pojasni, zakaj glede na materialnopravno izhodišče ta dokaz ne bi potrjeval tista dejstva, ki so glede na podano materialno pravo pravnorelevantna.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi iz razloga, da tožeča stranka ni pojasnila, kako je prišla do višine tožbenega zahtevka oziroma zneska zakupnine. Zmotno meni pritožba, da to sledi iz tožbe oziroma pripravljalnega spisa. Tožba in kasnejše vloge tožeče stranke temeljilo na osnutku pogodb za leto 2001 in 2002, ki pa niso bile podpisane in s tem jih torej tožena stranka ni sprejela. Očitno so pravdne stranke letno določale višino zakupnine in tokrat niso prišle skupaj o pogodbeni volji glede bistvene pogodbe, to je višina zakupnine. Ker pa je pogodba iz 1960 leta bila sklenjena med drugimi strankami oziroma tožena stranka ni pravna naslednica pogodbenice iz 1960 leta, je tudi iz tega razloga tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in se ne more pritožba sklicevati pri obravnavi višine zakupnine za pogodbo, katere ni podpisala tožena stranka. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je ta pogodba prenehala veljati oziroma je veljala le do 1995 leta, saj je pogodba dopuščala še petletno podaljšanje, če je nobena od strank ne odpove v dveh mesecih pred potekom pogodbene dobe.

Ker je tako sodišče prve stopnje glede na podano tožbeno podlago in tožbeni zahtevek pravilno odločilo, pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na nerelevantna dejstva. Pri tem gre za navedbe v zvezi s pravnim statusom parcele 1190 k.o. ... in navedbe o obstoju „dejanskega zakupnega razmerja za ostale parcele za sporni čas“. Te navedbe bi bile lahko le v smeri spremembe tožbe po koncu glavne obravnave v smeri dejanske uporabe oziroma koristi tožene stranke. To bi bila lahko le obogatitvena podlaga, ki pa je tožeča stranka pravočasno ni uveljavljala.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo materialno pravo in ker pri tem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne očitane kršitve iz pritožbe, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).