VSL sodba II Cp 767/2009

Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke, saj so ti dejavniki (razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem (spolnimi igrami) povzročil izvor tožnikove škode.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 do plačila, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.890,37 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, izpodbija jo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino. Navaja, da je dejstvo, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen. Zaradi neustreznega čustvenega odnosa, ki ga je imel doma, je tudi sam iskal nek čustven odnos do toženca in zato je potrebno ravnanje toženca in oškodovanca ocenjevati skozi optiko viktimološkega razmerja. Neustrezen družinski tretman je oškodovanca zanesljivo huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem. Tožnik zaradi nespodobnih ravnanj toženca z njim ne bo imel trajnih posledic, na zaslišanju je izjavil, da ima punco in da to ni njegovo prvo dekle, kar je za adolescenta povsem normalna spolnost, prav tako je izjavil, da nima istospolnih odnosov. Če je tako, torej ravnanje toženca le ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic. Izvedenka je v 5. točki glede tožnikovega pojmovanja spolnosti izpostavila le dvom, da bo spolni napad nanj kasneje posegel v njegove navezave in mu oteževal oblikovanje zdravih odnosov, torej toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika. Ne gre prezreti tudi same hiperaktivnosti tožnika, ki ga najbrž žene v razmerja, ki niso zdrava. Odškodnina je previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, sodišče samo ugotavlja, da tožnik ni trpel fizičnih bolečin, pač pa le močna čustvena neugodja, zbeganost in ambivalenco, mnogo tega pa je že pred tem občutil.

Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se tožena stranka pritožuje le glede same višine odškodnine, ne pa tudi glede temelja odškodninske odgovornosti. Tudi glede višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje se na ugotovljeno dejansko stanje in razloge v zvezi s tem v celoti sklicuje, v izogib ponavljanju, v nadaljevanju pa odgovarja na konkretne pritožbene navedbe v zvezi s tem.

Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke dr. T., saj so ti dejavniki (točka 6. mnenja, razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem povzročil izvor tožnikove škode. Tudi glede pritožbene navedbe, da je neustrezen družinski tretman tožnika huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem, je zato ugotoviti, da torej ta tretman ni imel vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, kot je navedlo sodišče prve stopnje pa je škoda nastala ravno na tem področju.

Glede navedbe, da ima tožnik za adolescenta normalno spolnost in da ravnanje toženca ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik sam zatrjuje odnose z dekleti, vendar se nanje ni sposoben močneje in dalj časa navezati, sodišče je zato pravilno zaključilo, da dogodki s tožencem vplivajo na zmanjšanje tožnikovih spontanih komunikacij z osebami nasprotnega spola in mu otežujejo vzpostavitev normalnih odnosov z ženskami. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, po oceni dr. T. te posledice pri tožniku močno zavirajo spontanost in zmožnost tožnikovega celostnega osebnega oblikovanja in razvoja, zato v letih, ki so sledila dejanjem toženca, tožnik močno duševno trpi. Neutemeljena je zato navedba, da ravnanje toženca na tožnikovem osebnostnem razvoju ni pustilo travmatičnih posledic. Res je izvedenka v 5. točki izvedenskega mnenja navedla, da so dejanja s tožencem posegla v tožnikovo pojmovanje spolnosti kot sredstva za manipulacijo v medsebojnih odnosih, nato pa, da je mogoče, da bo to še kasneje posegalo v tožnikove navezave in mu otežkočalo oblikovanje partnerskih odnosov, vendar pa je potrebno upoštevati, da je navedla tudi, da se tožnik še vedno boji, da je kaj narobe z njegovo spolno usmerjenostjo in da je razvil celo vrsto obrambnih mehanizmov, s katerimi želi zavestno in nezavedno prepričati sebe in druge, da ni spolno odklonski, to povečuje njegovo negotovost vase in ga vodi v neustrezne načine samopotrjevanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato neutemeljena pritožbena navedba, da toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika.

Glede hiperaktivnosti tožnika, za katero zdaj tožena stranka prvič v pritožbi navaja, da naj bi tožnika gnala v razmerja, ki niso zdrava, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pa je tudi sicer ugotoviti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da naj bi ta hiperaktivnost vplivala na razvoj tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, torej na področje, na katerem je tožniku škoda nastala.

Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami. Tožena stranka navedeno navaja le pavšalno in ne konkretizira navedbe, da odškodnine ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, zato sodišče druge stopnje navaja le, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo tako širšo, kot ožjo individualizacijo in je pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Prisojena odškodnina predstavlja 23 povprečnih neto plač in je tudi po tem kriteriju sorazmerna in primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na zadevo II Ips 238/2006. V zadevi II Ips 278/95 pa je bilo npr. prisojeno 19 plač, šlo je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, s katero je toženec enkrat spolno občeval, v konkretni zadevi pa je škoda nastajala v obdobju od 24.6. do 11.8.2004, pri čemer je toženec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na prefinjen način, brez sile, ob poznavanju tožnikovih slabših intelektualnih sposobnosti, dotedanjih neugodnih življenjskih razmer in neizpolnjenih čustvenih potreb, ustvarjal pogoje za tožnikovo čustveno odvisnost in navezanost nanj in v takem razmerju posegel v spolno integriteto tožnika.

Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Glede na navedeno in, ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe glede razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).