VSL sklep I Cpg 364/2009

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna v 8-ih dneh tožeči stranki plačati znesek 29.676,21 EUR (prej 7.111.607,91 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1. točka izreka). Posledično je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 15-ih dneh toženi stranki povrniti 1.702,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru plačilne zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje oziroma da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika. Stroškov pritožbenega postopka tožeča stranka ne priglaša.

Tožena stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena 2. 7. 2007, ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je oprlo na Konvencijo o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR konvencija), prekršilo določbo 7. člena ZPP, po kateri so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Pritožnik zatrjuje, da se tožena stranka tekom postopka na CMR konvencijo ni sklicevala, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti. S temi pritožbenimi naziranji pa se ni mogoče strinjati. Pritožnik namreč spregleda, da se določba 7. člena ZPP nanaša zgolj na dejstva in dokaze, medtem ko je vprašanje uporabe CMR konvencije vprašanje uporabe materialnega prava, ki ga je v pravdnem postopku sodišče dolžno poznati po uradni dolžnosti (iura novit curia).

V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka zatrjuje, da odgovornost tožene stranke ne izhaja iz CMR konvencije, saj tožena stranka mednarodnega prevoza sploh ni opravila. Dejstvo, ali je tožena stranka opravila mednarodni prevoz ali ne, ni odločilno za uporabo CMR konvencije. Iz 1. odstavka 1. člena CMR konvencije namreč izhaja, da se CMR konvencija uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala, da je imela s toženo stranko sklenjeno prevozno pogodbo, da se pri prevozni pogodbi odplačnost domneva in da iz trditev tožeče stranke izhaja tudi, da je bil prevzemni kraj v Republiki Sloveniji, namembni kraj pa Priština, da sta torej prevzemni in namembni kraj v različnih državah, pri čemer je Republika Slovenija država pogodbenica CMR konvencije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama uporablja CMR konvencija. Po teh določbah se presoja tudi odgovornost prevoznika za druge osebe, ki so sodelovale pri prevozu (3. člen CMR konvencije). Pri tem pa ne drži pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka za to, da bi se zanjo uporabila CMR konvencija, izkazati, da je bila oseba, ki je namesto nje opravila prevoz, njen izpolnitveni pomočnik. Kot rečeno, uporaba CMR konvencije je utemeljena na okoliščinah iz 1. odstavka 1. člena CMR konvencije.

S pritožbeno navedbo, da »je tožena stranka ugovarjala zastaranje, pri tem pa ni pojasnila, zakaj naj bi bil zahtevek zastaran«, tožeča stranka sodišču prve stopnje smiselno očita, da je sledilo ugovoru zastaranja tožene stranke, čeprav je bil ta nesklepčen. Iz podatkov v spisu izhaja, da je v zvezi z ugovorom zastaranja tožena stranka zatrjevala zgolj, da iz previdnosti ugovarja zastaranje terjatve, pri čemer pa ni ne zatrjevala in ne dokazala dejstev, ki so pomembna za presojo tega ugovora. Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja napačno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče je namreč štelo, da pravica do vložitve odškodninske tožbe po CMR konvenciji zastara v enem letu, šteto od dneva izročitve blaga na prevoz. Takšno pravilo pa iz določbe 1. odstavka 32. člena CMR konvencije ne izhaja. Glede na to, da tožeča stranka zatrjuje, da je prišlo do popolne izgube blaga, je treba v obravnavani situaciji uporabiti določbo točke b) 1. odstavka 32. člena CMR konvencije, po kateri začne enoletni zastaralni rok teči trideseti dan po izteku dogovorjenega roka, če dogovorjenega roka ni, pa šestdeseti dan od dneva, ko je prevoznik prevzel tovor. Tožena stranka trditev o tem, kdaj je bil dogovorjeni rok ali kdaj je prevoznik prevzel tovor, ni podala, zato je njen ugovor zastaranja nesklepčen in kot tak neutemeljen.

Ker pa je ugovor zastaranja neutemeljen, se bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ukvarjati s temeljem vtoževane terjatve in, če se bo izkazalo, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana, tudi z višino odškodnine.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).