VSL sklep II Ip 153/2009

Pritožbi zoper izpodbijano II. točko izreka sklepa se delno ugodi in se odločitev „tako, da je sedaj dolžnik dolžan plačati upniku glavnico v višini 1.879,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2006 dalje do plačila“ razveljavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršilni postopek nadaljuje z novim dolžnikom B, d.d. (I. točka izreka), ter da se izvršilni postopek nadaljuje pod pogoji, določenimi v sklepu o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 1234 z dne 20. 5. 2005, pravnomočen dne 18. 7. 2005 tako, da je sedaj dolžnik dolžan plačati upniku glavnico v višini 1.879,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2006 dalje do plačila (II. točka izreka).

Proti sklepu se je dolžnik pravočasno pritožil, iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da izpodbija odločitev v II. točki izreka, saj izrecno navaja, da je sodišče v I. točki izreka pravilno ugotovilo pravno nasledstvo dolžnika. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov v skladu s prvim odstavkom 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Bistvo pritožbe je v tem, da sodišče ni upoštevalo, da terjatev do dolžnika izvira iz leta 1999 in tako zapade že v prisilno poravnavo opr. št. 0000, ki je bila 8. 1. 2002 uvedena nad družbo B, d.o.o. s sklepom z dne 26. 6. 2002. Po mnenju pritožnika bi tako moralo sodišče prve stopnje upoštevati obe prisilni poravnavi in torej najprej terjatev zmanjšati na 20 % in jo tako obrestovati za čas od 12. 7. 2003 do 10. 1. 2005, nato pa terjatev zmanjšati še v skladu s sklepom o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 1234. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ni pravne podlage za učinkovanje več zaporednih prisilnih poravnav na isto terjatev tako, kot to uveljavlja dolžnik v pritožbi. Namen prisilne poravnave je dolžniku, ki je dalj časa plačilno nesposoben ali prezadolžen, z izvedbo ustreznih metod finančne reorganizacije zagotoviti pogoje za nadaljnje poslovanje (prim. drugi odstavek 1. člena ZPPSL, glej tudi Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 57, 60). Potrjena prisilna poravnava ima za posledico le, da je dolžnik oproščen obveznosti upniku izplačati znesek, ki presega s prisilno poravnavo določen odstotek poplačila, obveznost plačati znesek, ki presega v prisilni poravnavi določeni odstotek, pa kot naturalna še vedno obstoji (prim. 63. člen ZPPSL). Terjatev šteje za popolnoma poplačano, če je plačan znesek, ugotovljen v potrjeni prisilni poravnavi (prim. drugi odstavek 66. člena ZPPSL). Če pa obveznost niti po potrjeni prisilni poravnavi ni plačana in pride do nove potrjene prisilne poravnave, po mnenju višjega sodišča dolžnik v oz. po drugi prisilni poravnavi ne more uveljavljati zmanjšanja že s prvo potrjeno prisilno poravnavo zmanjšane terjatve. Povedano drugače, terjatev upnika, ki po prvi potrjeni prisilni poravnavi ni bila plačana, v drugi prisilni poravnavi oživi, in druga potrjena prisilna poravnava učinkuje na terjatev v znesku, do katerega bi imel upnik pravico, če prva prisilna poravnava ne bi bila potrjena. ZPPSL opisanega primera sicer posebej ne predpisuje, vendar je stališče utemeljeno upoštevaje analogno uporabo materialnih določb prvega odstavka 64. člena in tretjega ter četrtega odstavka 66. člena ZPPSL. V prvem odstavku 64. člena ZPPSL je predpisano, da izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve upnikov, ugotovljene v sklepu o potrditvi prisilne poravnave, glede na dolžnika izgubijo pravno moč. To pomeni tudi, da kasnejši sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki ima moč izvršilnega naslova (prvi odstavek 61. člena ZPPSL), glede na dolžnika odvzame moč izvršilnega naslova prejšnjemu sklepu o potrditvi prisilne poravnave (prvi odstavek 64. člena ZPPSL). Višje sodišče ne najde razloga za drugačno obravnavanje v primeru, ko se upnik ni udeležil postopka prisilne poravnave in potrjena prisilna poravnava proti njemu učinkuje na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZPPSL ter se terjatev iz izvršilnega naslova (pravnomočne in izvršljive sodbe) izterjuje pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Poleg navedenega se v primeru, ko je bil upnik delno poplačan oz. ni bil niti delno poplačan glede na potrjeno prisilno poravnavo, v kasnejšem stečajnem postopku prijavi terjatev v znesku, do katerega bi imel upnik pravico, če prisilna poravnava ne bi bila potrjena (prim. tretji in četrti odstavek 66. člena ZPPSL). Višje sodišče zato v tem obsegu pritožbene navedbe zavrača in kot pravilno potrjuje odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka sklepa v delu, ki se nanaša na nadaljevanje postopka pod pogoji potrjene prisilne poravnave opr. št. St 1234 z dne 20. 5. 2005 (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Višje sodišče pa ugotavlja, da je za postopek v tej fazi pomembna le odločitev o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom ter o nadaljevanju izvršilnega postopka pod pogoji, določenimi v sklepu o potrditvi prisilne poravnave, medtem ko ugotovitev višine terjatve, ki naj bi jo bil dolžnik dolžan plačati v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, ni predmet ponovnega odločanja. Terjatev, ki se izterjuje v tem postopku, je bila že ugotovljena v pravnomočnem sklepu o izvršbi, v nadaljnjem postopku pa se bo le izvrševala pod pogoji potrjene prisilne poravnave (prim. tudi tretji odstavek 64. člena ZPPSL). Višje sodišče je zato odločitev o višini glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje pa naj v nadaljnjem postopku izterjave terjatve po izvršilnem naslovu v skladu s sklepom o izvršbi z dne 8. 3. 2000 upošteva, da je izvršitev denarne kazni v višini sedanjih 2.086,46 EUR (prej 500.000,00 SIT) zastarala. Denarna kazen je bila namreč izrečena za gospodarski prestopek s sodbo Okrožnega sodišča v L. opr. št. Gp XX z dne 18. 11. 1998, pravnomočno 2. 9. 1999. Zastaranje izvršitve denarne kazni je urejeno v Zakonu o gospodarskih prestopkih (ZGP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami do 3/90) v zvezi z Zakonom o smiselni uporabi nekaterih določb Kazenskega zakonika Republike Slovenije in Zakona o kazenskem postopku za gospodarske prestopke (ZSUN, Ur. list RS, št. 13/1995). Gospodarski prestopki so sicer z novelo Zakona o prekrških ZP-L (Ur. list RS, št. 31/2000) postali prekrški, vendar je novela začela veljati 8. 4. 2000, kar je po pravnomočnosti izvršilnega naslova (prim. tudi peti odstavek 20. člena ZP-L), za obsojeno pravno osebo – dolžnico v tem postopku – pa nova ureditev ni milejša. V 38. členu ZGP je določeno, da je izvršitev kazni za gospodarski prestopek zastarana, ko pretečejo tri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila omenjena kazen izrečena. Za tek in pretrganja zastaranja izvršitve kazni se na podlagi petega odstavka 1. člena ZSUN smiselno uporablja 115. člen Kazenskega zakonika (KZ). V petem odstavku 115. člena KZ je predpisano, da izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni, za gospodarski prestopek torej šest let od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena. Gre za absolutno zastaranje, na katero izvršilno sodišče pazi po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe kazenskega materialnega prava.

V ZGP niti v KZ pa ni urejeno zastaranje izvršitve stroškov kazenskega postopka oz. postopka zaradi gospodarskega prestopka in se zato za zastaranje izterjave povprečnine uporabljajo pravila obligacijskega prava o zastaranju terjatev. Opozoriti pa je treba na določbo 9. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1-1/90 s spremembami in dopolnitvami), ki predpisuje absolutno zastaranje prisilne izterjave sodne takse.

Višje sodišče nadalje opozarja, da s pravnomočnim sklepom o izvršbi dne 8. 3. 2000 ni bila dovoljena izvršba zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti, saj za to v izvršilnem naslovu ni podlage, tako da je sodišče prve stopnje, ko je v izpodbijanem sklepu ugotavljalo višino terjatve, nepravilno upoštevalo tudi zakonske zamudne obresti od denarne kazni in od povprečnine (načelo stroge formalne legalitete).

Opozoriti je treba še, da se v obravnavani zadevi izvršba vodi po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 2. člena ZIZ) in gre torej za enostranski postopek, v katerem Republika Slovenija ne nastopa kot upnik v procesnem smislu (prav tako tudi ne Okrožno sodišče v L., ki niti ne more biti stranka v postopku).

Glede na to, da dolžnik ni uspel z uveljavljanjem dvakratnega znižanja terjatve zaradi dveh prisilnih poravnav, vse ostalo, na kar je opozorilo višje sodišče, pa bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku upoštevalo po uradni dolžnosti, je višje sodišče sklenilo, da dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.