VSL sklep II Ip 9/2009

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi z dne 10. 9. 2008 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrglo (1. točka izreka), ugodilo je predlogu dolžnika za odlog izvršbe in izvršbo odložilo do pravnomočnosti tega sklepa (2. točka izreka), upniku pa je naložilo dolžniku povrniti 700,25 EUR stroškov ugovornega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Proti sklepu se je pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da ostane sklep o izvršbi z dne 10. 9. 2008 v veljavi. Navaja, da je sodišče v 1. točki izreka sklepa napačno odločilo, da se predlog za izvršbo zavrže, saj se vloga zavrže iz procesnih razlogov, iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da so sodišče k temu vodili materialni razlogi. Sodišče se v obrazložitvi ukvarja le s pojasnjevanjem odločitve glede evropskega izvršilnega naslova (EIN), ne pojasni pa trditve dolžnika, da je izvršilni predlog vložen na podlagi sodbe sodišča v C., Italija, št. 000 z dne 24. 10. 2007, ki je v Republiki Sloveniji veljavni izvršilni naslov na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Evropskega izvršilnega naslova, ki je bil predložen le v italijanskem jeziku, sodišče ne bi smelo upoštevati in bi moralo odločiti glede na druge listine, ki so bile predložene, to je sodno odredbo sodišča v C., Italija, ki pa izpolnjuje vse pogoje za veljavni izvršilni naslov, saj je bila prevedena v slovenski jezik in vročena dolžniku. Zato je tudi v primeru, da EIN ne bi bil veljaven, sklep o izvršbi še vedno zakonit. Izpodbija tudi odločitev sodišča o odlogu izvršbe in navaja, da dolžnik ni izkazal, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, saj je bil njegov edini argument in dokaz bilanca stanja za leto 2007, ki dokazuje ravno nasprotno. Kljub blokadi sredstev na TTR dolžnika le-ta samega računa nima blokiranega in normalno posluje, kar dokazuje, da ima dovolj sredstev za normalno poslovanje in da se le izmika plačilu. Dolžnik ni predložil nikakršnih dokazil in ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za odlog izvršbe. Odlog izvršbe tudi ne more biti utemeljen s tem, da upnik ni mogel vložiti izvršbe na podlagi EIN, saj je upnik predlagal izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Sodišče se ni opredelilo do vseh preostalih trditev upnika v odgovoru na ugovor z dne 17. 10. 2008 in je zato odločitev sodišča brez razlogov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlaga zavrnitev pritožbe, upniku pa naj se naloži plačilo stroškov, nastalih v zvezi s tem postopkom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Formalna (procesna) predpostavka za dovolitev izvršbe je med drugim obstoj izvršilnega naslova. Izvršilni naslovi so opredeljeni v 2. odstavku 17. člena ZIZ, izvršitev tujih odločb in tujih javnih listin pa je predpisana v 13. členu ZIZ. V 1. odstavku 13. člena ZIZ je predpisano, da se sme izvršitev odločbe tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter izvršitev javne listine tujega upravnega in drugega organa dovoliti in opraviti v Republiki Sloveniji, če odločba ali javna listina izpolnjuje z zakonom, ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo ali s pravnim aktom Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, predpisane pogoje za priznanje. V 2. odstavku 13. člena ZIZ pa je določeno, da se v primeru, če zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, predpisuje, da se odločba tujega sodišča, tujega upravnega organa in drugega organa ter javna listina tujega upravnega in drugega organa izvrši brez dovolitve, sme izvršitev opraviti v Republiki Sloveniji, če odločba ali javna listina izpolnjuje z zakonom, ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo ali s pravnim aktom Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, predpisane pogoje.

Temeljni akt Evropske unije (v nadaljevanju EU), ki ureja priznanje in izvršitev sodnih odločb iz drugih držav članic EU, je Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o priznanju in izvršitvi sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba I, v nadaljevanju BU), ki v Republiki Sloveniji velja od 1. 5. 2004 dalje, ter v celoti nadomešča domačo zakonodajo držav članic. Na BU se sklicuje tudi upnik v obravnavani zadevi, vendar pa hkrati uveljavlja kot podlago EIN z dne 17. 4. 2008, izdan na obrazcu, ki je priloga I Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju UEIN). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na priloženem obrazcu ni izpolnjena rubrika pod točko št. 8, s katero bi bilo potrjeno, da je izdana sodba v zvezi z nespornim zahtevkom na podlagi člena 3 (1) UEIN, in da zato te uredbe ni mogoče uporabiti. UEIN namreč uvaja prost pretok izvršilnih naslovov v civilnih in gospodarskih zadevah le za nesporne denarne terjatve brez posebnega postopka priznanja in podelitve eksekvature. Res je sicer, da upnik ni predložil listine v prevodu v slovenski jezik, vendar to na pravilnost odločitve ni moglo vplivati, ker je potrdilo izdano na standardnem obrazcu, ki je priloga UEIN, in sodišče s tem obrazcem razpolaga, potrditev v točki 8 obrazca pa se opravi le z označbo. Upnik vsebinski ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da ni možna izvršba na podlagi EIN, niti ne oporeka, temveč uveljavlja, da bi moralo sodišče uporabiti BU, pri čemer pa povsem prezre, da BU ureja priznanje in izvršitev sodne odločbe, izdane v eni državi članici EU, v drugi državi članici EU. BU drugače kot Zakon o mednarodnem in zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ne ureja same izvršitve tuje sodne odločbe, temveč potrjevanje (razglasitev) izvršljivosti tuje sodne odločbe (prim.

poglavje III, oddelek 2 BU

). V skladu z BU je treba pred izvršbo izpeljati poseben postopek priznanja izvršljivosti (eksekvatura), za ta postopek pa je po pravu Republike Slovenije pristojno okrožno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče (prim. 42.b člen ZIZ).

Ob navedenem je torej pravno zmotno stališče upnika, da za izvršitev sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče v C., Italija, zadošča predložitev sodbe oz. sodne odredbe v prevodu v slovenskem jeziku. Na podlagi BU bi moral namreč upnik najprej pri pristojnem okrožnem sodišču doseči razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe, nato pa bi lahko na podlagi tuje sodne odločbe s potrdilom o izvršljivosti v skladu z BU predlagal izvršbo zoper dolžnika. Ker potrdila o izvršljivosti tuje sodne odločbe ni predložil, niti ne zatrjuje, da bi to potrdilo v skladu z BU pridobil, formalna predpostavka za izvršbo v tej zadevi ni izpolnjena in je zato sodišče prve stopnje pravilno ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je takšna odločitev napačna, saj so sodišče k njej vodili materialni razlogi, višje sodišče le pojasnjuje, da ima neobstoj formalne predpostavke za posledico zavrženje predloga za izvršbo in ne njegovo zavrnitev.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa o odlogu izvršbe, ki traja le do pravnomočnosti tega sklepa. Po mnenju višjega sodišča je dolžnik izkazal obstoj pogojev iz 1. odstavka 71. člena ZIZ iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in se višje sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Res je sicer dolžnik predložil letno poročilo za leto 2007, iz katerega izhaja poslovanje z dobičkom, vendar pa je v predlogu za odlog izvršbe navedel dejstva, zaradi katerih bi mu s takojšnjo izvršbo nastala vsaj težko nadomestljiva škoda, pri čemer tudi ni mogoče prezreti, da gre za dokaj visok denarni znesek, ki se izterjuje, kot tudi dejstva neobstoja formalne predpostavke za izvršbo in odločitve o trajanju odloga le do pravnomočnosti sklepa o ugovoru dolžnika.

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (v tem obsegu je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa), pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel in zato za izvršbo niso bili potrebni (5. odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako tudi dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ni mogoče šteti, da mu je upnik te stroške neutemeljeno povzročil. Dolžnik ima sicer pravico na upnikovo pritožbo odgovoriti, vendar pa je upravičen do povračila stroškov le v primeru, kadar je odgovor na pritožbo potreben in s tem prispeva k odločitvi o zadevi. V konkretni zadevi odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj je bila odločitev odvisna le od vprašanja pravilne uporabe materialnega prava, na katero pa sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Zato ni mogoče šteti, da bi upnik neutemeljeno povzročil stroške za odgovor na pritožbo kljub temu, da upnik s pritožbo ni uspel (6. odstavek 38. člena ZIZ).