UPRS sodba U 2541/2008

Tožbi se ugodi in se odločba Carinskega urada A. št. ... z dne 10. 8. 2006 odpravi.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR povečane za 20 % DDV, v 15 dneh po poteku paricijskega roka.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo določil znesek dajatev za blago, ocarinjeno za po deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet št. ... (v nadaljevanju carinska deklaracija) Carinske izpostave B. z dne 12. 1.1999 v skupnem znesku 5.639.904,00 SIT in sicer iz naslova carine, prometnega davka in težinske takse. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik carinski dolg plačal dne 17. 2. 1999 po odločbi Carinarnice A., Carinska izpostava B. št. ... z dne 13. 1. 1999. V obrazložitvi prvostopne odločbe Carinski urad A. pojasnjuje, da je tožnik v svojem imenu in za račun družbe C.C.C. d.d. iz D. vložil sporno carinsko deklaracijo, pri čemer je bilo v postopku preverjanja deklaracije na podlagi 52. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ) ugotovljeno, da je sporno uvrščanje blaga v nomenklaturo carinske tarife za blago v postavki 02, to je 1 kos neavtomatski odklopnik za napetosti 110 kV v vrednosti 534.600,00 DEM. Po opravljenem postopku je Carinarnica A., Carinska izpostava B. izdala odločbo št. ... z dne 13. 1. 1999, s katero je bilo sporno uvoženo blago uvrščeno v drugo tarifno oznako kot je bilo prijavljeno v deklaraciji in naloženo plačilo carinskega dolga v višini 5.639.904,00 SIT. Po vloženi pritožbi je Carinska uprava Republike Slovenije le tej ugodila z odločbo št. ... z dne 13. 4. 2000 in prvostopno odločbo odpravila ter zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje z navedbo, da bo v ponovnem postopku prvostopni organ moral ponovno proučiti predloženo tehnično dokumentacijo, saj iz dokumentov izhaja, da je deklarant uvažal celotno postrojenje GIS (gas insulated switch gear), obravnavani odklopnik pa je le del tega sistema. V ponovnem postopku je Carinski urad A. ponovno ocenil deklaraciji priloženo tehnično dokumentacijo in na podlagi zbranih informacij sestavil zapisnik o preverjanju carinske deklaracije z dne 11. 5. 2000, iz katerega izhaja, da navedbe na deklaraciji pod postavko 02 ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga. Zapisnik je bil deklarantu vročen 22. 5. 2000, vložene so bile pripombe, na katere je bilo odgovorjeno dne 26. 7. 2000. Upoštevajoč določbo točke a) 1. odstavka 143. člena CZ ter 2. in 3. odstavek istega člena, je carinski dolžnik za carinski dolg deklarant, oseba vpisana v polju 14 carinske deklaracije. Prvostopni organ je odločbo izdal na podlagi 1. odstavka 154. člena CZ, pri čemer je v 4. odstavku istega člena določeno, da je naknaden obračun carinskega dolga mogoč v treh letih po nastanku le tega. Ob tem je prvostopni organ dodal, da je bila prvotna odločba št. ... izdana v tem roku, v ponovnem postopku pa je šlo le za dopolnitev postopka in odpravo nejasnosti, zato meni, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev predpisanega roka za naknadni obračun, kot ga določa navedena zakonska določba. Po 105. členu Zakona o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04) se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. majem 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z Aktom o pristopu drugače določeno. V nadaljevanju prvostopni organ še obrazloži podlage za obračun carinskega dolga ter zaključi, da je bilo tožniku naložen v plačilo carinski dolg na podlagi določbe točke c) 1. odstavka 154. člena CZ.

Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ponavlja ugotovitve prvostopnega organa, odgovarja na pritožbene navedbe in ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov dokumentov zadeve. Zato pritožbeni organ v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Pritožbeni organ je opravil preizkus odločbe v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa je preizkusil odločbo tudi v smislu določb 2. odstavka 247. člena ZUP ter zaključil, da je pritožba neutemeljena.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačno uporabljenega materialnega prava, kršenja pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve predpisov zaradi katerih je izpodbijani akt ničen ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Tožnik se v tožbi ukvarja z razliko med poslovnim in procesnim zastopanjem glede pooblastila osebe, ki je deklaracijo vložila, to je E.E.E. d.o.o. iz A. Nadalje po mnenju tožnika carinski urad ni ugotovil imena fizične osebe, ki je izpolnila rubriko 14 ECL in gre za nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, enako velja glede fizične osebe, ki naj bi bila prisotna pri pregledu blaga v skladu z 2. odstavkom 53. člena CZ. Ugovarja uvrstitvi spornega blaga v nomenklaturo carinske tarife in ničnost odločbe po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Meni, da v izreku odločbe manjka ugotovitveni del in sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja tožba.

V obravnavanem primeru je bilo sporno blago uvoženo po carinski deklaraciji z dne 12. 1. 1999, pri čemer je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je carinski dolžnik v obravnavanem primeru tožnik, kar izhaja iz polja 14 vložene carinske deklaracije. Pri pregledu deklaracije na podlagi 52. člena CZ se je postavilo vprašanje, ali je blago, ki je bilo navedeno v postavki 02 sporne deklaracije pravilno uvrščeno v kombinirano nomenklaturo carinske tarife. Stališče prvostopnega organa, ki je bilo zavzeto v odločbi z dne 13. 1. 1999 je bilo, da uvrstitev blaga ni pravilna in da bi se moralo uvrstiti v drugo št. KNCT, kar pa bi pomenilo plačilo carine, prometnega davka in težinske takse. Pritožbeni organ je to odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z uvrščanjem blaga v KNCT. V ponovno izpeljanem postopku, katerega ugotovitve so zajete v zapisniku z dne 11. 5. 2000 je bilo ponovno ugotovljeno, da sporno blago ni pravilno uvrščeno v KNCT in da torej je tožnik dolžan doplačati carinski dolg v znesku 5.639.904,00 SIT. Posledično je bila izdana izpodbijana odločba, vendar šele dne 10. 8. 2006. Podlago za naknaden obračun carinskega dolga je carinski organ pravilno našel v točki c) 1. odstavka 154. člena CZ, vendar pa je nepravilno uporabil 4. odstavek istega člena glede roka, v katerem je treba izdati odločbo o naknadnem obračunu carinskega dolga. Po določbi 4. odstavka 154. člena CZ se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko c) prvega odstavka tega člena lahko opravi v treh letih po nastanku carinskega dolga. Napačna je razlaga prvostopnega organa, da je izpodbijana odločba izdana v zakonsko določenem roku treh let, upoštevajoč, da je bila prvotna odločba izdana v tem roku, v ponovnem postopku pa šlo le za dopolnitev postopka in odpravo nejasnosti. Sodišče dodaja, da je v obravnavanem primeru bila prvostopna odločba z dne 13. 1. 1999 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. To pa še ne pomeni, da se carinski organ v ponovnem postopku ni dolžan držati zakonskega roka, ki je določen v 4. odstavku 154. člena CZ, saj gre za prekluzivni rok, po poteku katerega carinski organ odločbe ne more več izdati. V obravnavanem primeru je carinski dolg nastal dne 12. 1. 1999 in je triletni rok potekel dne 12. 1. 2002. V ponovnem postopku je bil zapisnik izdan že v letu 2000, izpodbijana odločba pa je bila (iz neznanih razlogov) izdana šele v letu 2006, torej po preteku prekluzivnega roka. Upoštevajoč navedeno se sodišče z ostalimi tožbenimi ugovori ni ukvarjalo.

Po povedanem je odločitev prvostopnega organa nezakonita, zato je sodišče ugodilo tožniku na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1 v povezavi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS št. 24/2007).