UPRS sklep I U 545/2009

Tožba se zavrže.

:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka

na podlagi določbe 28. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08, v nadaljevanju ZS) odločila, da ne izbere in ne predlaga kandidata A.A. Državnemu zboru Republike Slovenije v izvolitev na razpisano sodniško mesto okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je kandidat končal Pravno fakulteto v B. s povprečno študijsko oceno 6,62. Dne 20. 9. 1989 je opravil pravniški državni izpit s povprečno oceno uspešno. Po opravljenem pravniškem državnem izpitu je bil zaposlen na Občini C., kjer je opravljal različna pravna dela in opravila, med drugim funkcije načelnika oddelka za pravne zadeve, načelnika oddelka za občo upravo ter sekretarja občinske skupščine in izvršnega sveta. Od junija 1998 je zaposlen na Okrožnem državnem tožilstvu v B. kot okrožni državni tožilec. V nadaljevanju tožena stranka povzema vsebino dokončnega mnenja predsednika Okrožnega sodišča v B. št. Su ... z dne 15. 10. 2008, iz katerega izhaja, da kandidat izpolnjuje formalne pogoje za opravljanje sodniške funkcije na razpisanem sodniškem mestu, poleg tega pa je tudi osebnostno in strokovno primeren za opravljanje le-te. Kandidat opravlja funkcijo okrožnega državnega tožilca od leta 1998. Obtožne akte je zastopal strokovno, svoje predloge pa ustrezno obrazložil. S potrebno prizadevnostjo je opravljal tudi dežurno službo, s čimer si je pridobil še dodaten vpogled v delo sodnika. Odlikujeta ga zelo dobra sposobnost ustnega in pisnega izražanja. S strankami in sodelavci je korekten in kolegialen. V obdobju šestih mesecev, za katerega je bil opravljen pregled dela, ni imel v delu nobene nerešene zadeve starejše od šestih mesecev. Poleg tega sodeluje v disciplinskih postopkih zoper tožilce kot predsednik ali član disciplinskega senata v okviru disciplinskega sodišča, ki deluje pri Vrhovnem sodišču RS. Predsednik sodišča je tudi osebno seznanjen z delom kandidata, tako pri Okrožnem državnem tožilstvu v B., kjer sta bila nekaj časa sodelavca, kakor tudi v zvezi z njegovimi nastopi pri Okrožnem sodišču v B., kjer se je predsednik sodišča s kandidatom srečal kot preiskovalni sodnik, predsednik senata, v eni izmed zapletenih kazenskih zadev (K ...), pa tudi kot sosodnik v senatu peterice. V primerih, ko je bil predsednik neposredno seznanjen z delom kandidata, je mogoče zatrditi, da je ta pri svojem dosedanjem delu okrožnega državnega tožilca pokazal zelo visoko raven znanja in profesionalnosti, njegovi pisni izdelki so vedno bili na visoki strokovni ravni, prav tako pa so bili tudi njegovi nastopi pred tukajšnjim sodiščem strokovno neoporečni. Še zlasti je tu potrebno opozoriti na zadevo K ..., kjer je šlo za zapleten primer kaznivega dejanja umora, pri čemer je bil dokazni postopek zgrajen na sklenjenem krogu indicev. Tudi v tem primeru se je kandidat izjemno strokovno angažiral, svoja stališča je znal tudi zelo kvalitetno obrazložiti. V navedeni zadevi je bila nazadnje izrečena obsodilna sodba, na Vrhovnem sodišču RS pa so zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenca zavrnili. Predsednik sodišča je opravil poizvedbe tudi pri vodji kazenskega oddelka in ugotovil, da je navedeni kandidat tudi po mnenju ostalih sodnikov zelo primeren za izvolitev v sodniško funkcijo. Predsednik sodišča zato ocenjuje, da je kandidat zelo primeren za opravljanje sodniške funkcije pri Okrožnem sodišču v B.

V nadaljevanju obrazložitve se tožena stranka sklicuje na 18. člen Zakona o sodniški službi (ZSS).

Sodni svet šteje, da kandidat izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto, vendar pa vztraja pri tem, da je za sodnika višjih stopenj lahko izbran le kandidat, ki je na nižji stopnji skozi določeno daljše časovno obdobje dosegal in presegal pričakovane rezultate tako glede kvantitete kot tudi kvalitete njegove dela. Sodni svet meni tudi, da je pri imenovanju sodnikov na višja sodniška mesta praviloma potrebno zasledovati načelo postopnosti, torej da mesto na okrožnem sodišču zasede kandidat, ki se je predhodno že izkazal z opravljanjem sodniške funkcije na okrajnem sodišču in tako pridobil potrebne izkušnje za sojenje na okrožnem sodišču.

Res je sicer, da je že od leta 1998 zaposlen kot okrožni državni tožilec, torej sodni sistem pozna, vendar pa dela tožilstva ni mogoče enačiti z delom sodišča. Vloga sodnika v posameznem postopku je drugačna od vloge tožilca, zato tudi prehod iz ene funkcije v drugi ni preprost in zahteva postopnost. Zato Sodni svet meni, da imenovanje kandidata na mesto okrožnega sodnika, brez predhodnega soočenja z delom okrajnega sodnika, ni primerno. Hkrati ne gre spregledati, da je za sodnika lahko izvoljen le kandidat izjemnih strokovnih in osebnih kvalitet. Kandidat je osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije, saj Sodni svet zaupa v presojo predsednika sodišča, vendar pa so pri opravljanju le-te pomembna tudi strokovna znanja. Strokovnost kandidata je razvidna tako iz delovnih izkušenj, predvsem v obdobju po opravljenem pravniškem državnem izpitu, kot tudi iz obdobja študija, ko kandidat pridobiva predvsem teoretična znanja, ki gotovo predstavljajo podlago za kasnejše uspešno opravljanje pravniškega poklica. Za osebo, ki kandidira za izvolitev v sodniško funkcijo, morajo podatki o strokovni usposobljenosti vsebovati tudi podatke o uspešnosti kandidata v času študija prava, podatke in oceno kandidatovega usposabljanja v času pripravništva ter oceno kandidatovega dela, če je v okviru opravljanja svojega dotedanjega poklica ali dela nastopal pred sodišču (17. člen ZSS). Zato je sodni svet vpogledal tudi podatke o doseženih uspehih kandidata v času študija ter na opravljenem pravniškem državnem izpitu. Glede na nižje fakultetne študijske ocene kandidata sodni svet nima jamstva v njegove izjemne strokovne kvalitete in tako ne more z gotovostjo zaključiti, da kandidat razpolaga s takimi strokovnimi znanji, da bo lahko funkcijo sodnika na višji instanci opravljal tako, kot od njega zahteva zakon, torej da bo lahko v celoti zadostil strokovnim kriterijem za uspešno opravljanje sodniške službe (3. točka prvega odstavka 29. člena ZSS).

Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe. Pravi, da mu je tožena stranka z izpodbijanim aktom kršila njegove pravice iz 14. in 49. člena Ustave Republike Slovenije. Na razpis štirih prostih mest okrožnih sodnikov na Okrožnem sodišču v B. se je poleg tožnika prijavilo še sedem drugih kandidatk oziroma kandidatov. Ena kandidatka je kandidaturo umaknila. Sodni svet je izbral dva kandidata, ki sta oba sodnika okrajnega sodišča. Po mnenju predsednika sodišča (16. člen ZSS) je tožnik zelo primeren za opravljanje sodniške funkcije pri Okrožnem sodišču v B. Tožena stranka je navedeno diskrecijsko pravico uporabila izrazito diskriminatorno v razmerju do tožnika. S tem je bila tožniku kršena tako njegova pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, kakor tudi njegova pravica do dostopnosti delovnega mesta pod enakimi pogoji iz 49. člena Ustave RS. V zvezi s tem tožnik najprej poudarja, da ni kandidiral za imenovanje v sodniško funkcijo drugostopenjskega sodnika (sodnika višjega sodišča), temveč je kandidiral za izvolitev v funkcijo okrožnega sodnika, ki opravlja sodno funkcijo na sodišču prve stopnje. Sodni sistem v Republiki Sloveniji res pozna dve vrsti prvostopnih sodišč (okrajna in okrožna sodišča), vendar v določbah ZSS, kjer so vsebovani pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za izvolitev oziroma imenovanje na določeno sodniško mesto, nikjer ni določeno, da imajo med več prijavljenimi kandidati prednost tisti, ki so že izvoljeni v sodniško funkcijo. V 2. odst. 13. člena ZSS je določeno, da je glede delovnih izkušenj s sodniško funkcijo izenačeno opravljanje funkcije državnega tožilca, sodnika za prekrške in državnega pravobranilca ter poklic odvetnika in notarja. Po Zakonu o državnem tožilstvu (Uradni list RS št. 94/2007 - v nadaljevanju: ZDT) so pogoji za imenovanje v položaj okrožnega državnega tožilca enaki pogojem za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrožnega sodnika (1. odst. 15. čl. ZDT). Pogoji za imenovanje v položaj pomočnika državnega tožilca pa so izenačeni s pogoji za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrajnega sodnika (4. odst. 15. čl. ZDT). Zato ni mogoče sprejeti tudi nadaljnjih razlogov napadene odločbe, da tožnik, ki že od leta 1998 dalje opravlja funkcijo okrožnega državnega tožilca, ne bi bil primeren za opravljanje sodniške funkcije na položaju okrožnega sodnika na okrožnem sodišču, ker dela tožilstva naj ne bi bilo mogoče enačiti z delom sodišča. Položaja obeh sta namreč glede pogojev, ki jih mora kandidat po zakonu izpolnjevati, popolnoma izenačena. Tožena stranka je pri takšni izbiri uporabila kriterije, ki jih zakon ne pozna. Tožnik ne želi povedati, da sta s strani toženke izbrana dva kandidata manj primerna za v mesto okrožnih sodnikov kot tožnik za izvolitev v sodniško funkcijo na mesto okrožnega sodnika. Tožnik želi povedati le, da je takšno ravnanje toženke, ki pri kandidaturah za razpisana prosta sodniška mesta v nasprotju s pogoji ZSS; favoriziranje tistih kandidatov, ki so že sodniki, je diskriminatorno v razmerju do tožnika (in ostalih) in za takšno diskriminatorno obravnavanje tožnikove kandidature toženka nima nobene zakonske podlage. ZSS t.i. postopnosti nikjer ne predpisuje. Tožniku so znani primeri, ko so bili za sodnike okrožnih sodišč izvoljeni tisti, ki predhodno niso opravljali sodniške službe. Nadalje pravi, da se tožena stranka spušča le v presojo enega kriterija za oceno strokovnosti in sicer kriterija povprečne študijske ocene tožnika v času njegovega fakultetnega študija. ZSS tega kriterija (višine povprečne študijske ocene v času študija na fakulteti), ki se zdi toženi stranki pomemben, sploh ne določa med pogoji za izvolitev v sodniško funkcijo. Študijska ocena tožnika iz časa njegovega študija na Pravni fakulteti, ki je že zelo oddaljen, saj je tožnik diplomiral pred več kot dvajsetimi leti (leta 1987), v letu 1989 pa je opravil pravniški državni izpit, ne more veliko povedati. Zlasti pa ne more biti odločilna za presojo tožnikove strokovnosti. Zato je tudi v tem delu razlogov tožena stranka določbo zadnjega odstavka 18. čl. ZSS uporabila za tožnika diskriminatorno v razmerju do tistih dveh kandidatov, ki ju je izmed sedmih na razpisana štiri prosta sodniška mesta izbrala, glede na njune bistveno krajše delovne izkušnje na opravljanju pravniških del po opravljenem pravniškem državnem izpitu, zlasti pa tudi glede na njune neprimerno krajše sodniške delovne izkušnje v primerjavi s tistimi tožnikovimi, ki so skladno z določbo 2. odstavka 13. čl. ZSS izenačene z opravljanjem sodniške funkcije. Predlaga odpravo odločbe in da sodišče zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, zakaj zavrača vse tožbene ugovore, vključno z ugovorom diskriminacije, glede uporabe povprečne ocene v času študija pa se sklicuje na določilo 2. odstavka 17. člena ZSS.

V pripravljalni vlogi tožnik ponavlja ugovore iz tožbe in dodatno navaja štiri konkretne primere, ko so bili v sodniško funkcijo okrožnega sodnika izvoljeni okrožni državni tožilci. Ti primeri kažejo na to, da je predhodno uspešno opravljanje funkcije okrožnega državnega tožilca dober indikator za oceno primernosti takega kandidata za opravljanje sodniške dolžnosti na okrožnem sodišču. Tožena stranka je pri ocenjevanju tožnikove profesionalne ustreznosti prezrla, da kot okrožni državni tožilec pri svojem delu na kazenskem področju opravlja naloge v več fazah postopka in s tem pridobiva raznovrstnejše izkušnje od npr. sodnika istega položaja, ki je razporejen bodisi na oddelek preiskave (in s tem opravlja le naloge iz delokroga preiskovalnega sodnika) bodisi na kazenski oddelek (kjer sodniki opravljajo poleg nalog, ki sodijo v delokrog odločanja tki. Ks., oziroma izvenobravnavnih senatov še naloge odločanja o glavni stvari). Tožnik namreč v okviru izvrševanja funkcije okrožnega državnega tožilca deluje tako v fazi pred kazenskega postopka, ko usmerja policijo in skrbi za usklajevanje policije in drugih organov v fazi odkrivanja kaznivih dejanj in zbiranja dokazov, na podlagi katerih lahko oblikuje ustrezno zahtevo za začetek kazenskega postopka. Nato deluje v vseh fazah kazenskega postopka, od preiskave oziroma preiskovalnih dejanj pa do sojenja na prvi stopnji, tako pred okrajnim kot pred okrožnim sodiščem. In končno, zoper prvostopne sodne odločbe vlaga tudi pritožbe. Torej je tožnikov »kazensko pravni delokrog« pri izvajanju njegove sedanje funkcije okrožnega državnega tožilca nedvomno obsežnejši in s tem tudi izkušnje bogatejše, če ga primerjamo npr. le z delokrogom okrajnega sodnika ali pa okrožnega sodnika, ki ob razporeditvi na določen oddelek izvaja le funkcije, ki sodijo v delokrog takega oddelka. To po drugi strani pomeni, da bi moralo tožnikovo dolgoletno uspešno izvajanje funkcije okrožnega državnega tožilca kot kriterij njegove primernosti za opravljanje sodniške dolžnosti na okrožnem sodišču nedvomno prevladovati nad kriterijem njegove povprečne ocene v času študija (in ocene v času opravljanja takrat pravosodnega, sedaj pravniškega državnega izpita).

Tožba se zavrže.

Glede pravne narave odločitve Sodnega sveta o izbiri na razpisano sodniško mesto je potrebno izhajati iz ustaljene upravno-sodne prakse, ki izvira še iz leta 1997. Po stališču Vrhovnega sodišča je namreč treba v postopku izbire razlikovati med dvema pravnima aktoma. Sodni svet v drugi fazi postopka (potem, ko postopek v začetni fazi izpelje Ministrstvo za pravosodje) odloča o vprašanju, ali prijavljeni kandidat izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za izvolitev, ter o vprašanju, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, bo izbral oziroma predlagal v izvolitev. Gre za dvoje različnih aktov. Z (negativnim) aktom o prvem vprašanju tožena stranka kandidatu odreče pravico do nadaljnje udeležbe v postopku za izvolitev v sodniško funkcijo. Takšen akt, katerega vsebina je identična negativni (zavrnilni) odločbi, je dokončen posamičen akt, saj je z njim odločeno o pravici posameznika. O zakonitosti takšnega akta odloča sodišče v upravnem sporu ne glede na to, ali se z njim posega v ustavne pravice posameznika ali ne (1. odstavek 157. člena Ustave). „Drugačna pa je pravna narava akta, s katerim tožena stranka odloči, katerega izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo za razpisano sodniško mesto, bo predlagala v izvolitev Državnemu zboru. Tu ne gre za odločanje o kakšni pravici posameznika, temveč za akt o izbiri. Ta akt je pravni akt, saj (praviloma) samo na njegovi podlagi lahko pride do izvolitve v sodniško funkcijo. Gre torej za posamični akt, o katerega zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu le, če se z njim posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena Ustave)“ (sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Uv 26/96 z dne 3. 4. 1997, U 35/99 z dne 14. 6. 2000 in U 467/97 z dne 31. 5. 2000). Vrhovno sodišče je tudi zavzelo stališče, da je po (takratnem) ZSS „z aktom o izbiri enega kandidata za prosto sodniško mesto (2. odstavek 19. člena ZSS)

ipso facto

odločeno o neizbiri ostalih (nepredlaganih) kandidatov za to sodniško mesto. Iz vsega navedenega sledi, da ZSS posebnega akta o neizbiri kandidata ne pozna.“

Pravna narava akta o neizbiri kandidata za razpisano sodniško mesto se po uvedbi Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) ni spremenila. Tudi po uveljavitvi ZUS-1 akt o neizbiri kandidata za razpisano sodniško mesto ni upravni akt. To dejstvo pa je bistveno v obravnavanem sporu, kajti po novem ZUS-1 je upravni spor zoper akt, ki ni upravni akt v smislu prvega stavka 1. odstavka in 2. odstavka 2. člena ZUS-1, možno sprožiti samo, če zakon to določa. Določilo drugega stavka iz 1. odstavka 2. člena ZUS-1 namreč pravi, da o zakonitosti drugih aktov (ki niso upravni akti) odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. ZSS pa ne določa, da bi neizbrani kandidat imel možnost sprožiti upravni spor zoper (poseben) akt o neizbiri. ZSS v določilu 5. in 4. odstavka 18. člena ZSS pravi samo, da Sodni svet ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano mesto, in da Sodni svet pri izbiri ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ne določa pa, da zoper odločitev o neizbiri kandidat lahko vloži tožbo v upravnem sporu. Sodno varstvo v upravnem sporu je namreč izrecno predvideno (v drugem stavku 21.a. člena ZSS) samo zoper odločbo o imenovanju iz 21. člena ZSS, kar je relevantno za konkretni primer (in zoper predlog za izvolitev iz 19. člena ZSS). Določilo 21.a. člena ZSS namreč pravi, da „Sodni svet vroči predlog za izvolitev iz 19. člena tega zakona oziroma odločbo o imenovanju iz 21. člena tega zakona vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto sodniško mesto, če njihove prijave niso bile zavržene oziroma zavrnjene po četrtem odstavku 15. člena oziroma prvem odstavku 18. člena tega zakona. Če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh.“

To pomeni, da bi Sodni svet moral tožniku vročiti odločbo o imenovanju in zoper to odločbo neizbrani kandidat lahko vloži tožbo v upravnem sporu. Posebnega akta o neizbiri kandidata, v okoliščinah, ko Sodni svet v predmetnem postopku izbere določenega kandidata, tudi zdaj veljavni ZSS ne pozna. Zaradi uveljavitve 21.a. člena ZSS v zvezi z ZUS-1 (drugi stavek 1. odstavka 2. člena) pa ni več mogoče uporabiti stališča iz pretekle upravno-sodne prakse, da je odločitev Sodnega sveta, katerega izmed prijavljenih kandidatov bo predlagal v izvolitev v Državni zbor oziroma kateremu bo izdal odločbo o imenovanju, stvar proste presoje Sodnega sveta (zadevi U 35/99 in U 467/97). To ne more biti stvar popolnoma proste presoje, kajti sicer ne bi zakonodajalec predvidel tožbe neizbranega kandidata v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju oziroma zoper predlog za izvolitev, in ker Sodni svet pri tem aktu izbire ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, ki se uresničujejo neposredno na podlagi ustave (1. odstavek 15. člena Ustave), med te pa pravica do izbire oziroma zasedbe sodniškega položaja ne spada, ker te pravice ni oziroma ni zajeta v 3. odstavku 49. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-198/03 z dne 14. 4. 2005, sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1134/2008-21 z dne 26. 6. 2008). Pravica iz 3. odstavka 49. člena Ustave kandidatom v postopku izbire na sodniško mesto zagotavlja zgolj enake pogoje za dostop do razpisanega mesta. Če Sodni svet v konkretnem primeru še ni vročil odločbe o imenovanju izbranih kandidatov tožniku, bi moral tožnik z ustreznimi pravnimi sredstvi to doseči; ne more pa zahtevati presoje zakonitosti akta o neizbiri tožnika, saj izdaje takšnega akta zakon sploh ne predvideva in zato zoper tak akt ni možno sprožiti upravnega spora – še posebej ne z zahtevkom, da sodišče tak akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, kot je to zahteval tožnik v konkretnem primeru. Tožnik v tožbi ni uveljavljal, da naj sodišče ugotovi, da mu je Sodni svet zgolj s tem, da mu je izdal izpodbijani akt, čeprav zakon izdaje takšnega akta ne predvideva, in ne glede na vsebino izreka odločitve, ali pa s tem, da mu ni vročil odločbe o imenovanju, kršil človekove pravice. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je potrebno tožbo zavreči, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka 36. člena ZUS-1). Ob tem sodišče pripominja, da je pomembna razlika med ZUS-1 in prej veljavnim Zakonom o upravnem sporu (

Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006)

tudi v tem, da ZUS-1 izrecno predvideva ugotovitveno tožbo (2. alinee a 2. odstavka 33. člena ZUS-1) in z njo je mogoče zahtevati ugotovitev, da je javnopravni subjekt z določenim aktom oziroma dejanjem (2. odstavek 157. člena Ustave) kršil ustavno pravico tožnika. Tožnik takšne tožbe ni vložil.

Sodišče je to odločitev sprejelo ob upoštevanju dejstva, da je upravno-sodna praksa pri uporabi 21.a. člena ZSS v zvezi z 18. členom ZSS in 2. členom ZUS-1 še neusklajena. V zadevah U 219/2008-12 z dne 21. 3. 2008 in U 351/2008 z dne 26. 3. 2008 namreč sodišče ni tožbe zavrglo na podlagi interpretacije ZSS, kot jo je zavzelo v tem primeru, pri čemer pa je posebna razlika med sodbama v zadevah U 219/2008-12 in U 1134/2008-21 z dne 26. 6. 2008, ko je sodišče ponovno odločalo v isti zadevi po izdani sodbi v omenjeni zadevi U 351/2008, v tem, da je v zadevi U 219/2008-12 sodišče izhajalo, da Sodni svet odloča po prostem preudarku, med tem ko je v zadevi U 1134/2008-21 (in tudi v zadevi U 1468/2008-9 z dne 3. 9. 2008) sodišče štelo, da „ni bilo kršitve pravil pravil postopka glede odločanja tožene stranke po prostem preudarku, saj v konkretnem primeru, kot pravilno poudarja tožena stranka v izpodbijani odločbi, ne gre za upravno-pravno odločanje, pač pa izvrševanje ustavnih pooblastil tožene stranke iz 130. člena Ustave v svojstvu predlagalnega organa

sui generis

.“ Na enakem stališču, da odločitev o (ne)izbiri ni upravni akt, pa sodišče stoji tudi v obravnavnem upravnem sporu. Vrhovno sodišče je sicer že prejelo revizijo stranke v primerljivi zadevi (X Ips 611/2008 in X Ips 532/2008), ko je vlagatelj revizije poskušal izpodbijati sodbo Upravnega sodišča v zadevah U 1289/2008-9 z dne 2. 7. 2008 in U 1134/2008-21 z dne 26. 6. 2008, vendar v revizijskih postopkih velja, da je odločitev o sprejemu oziroma nesprejemu revizije v obravnavo odvisna od tega, ali vlagatelj revizije navede dovolj tehtne razloge za sprejem revizije glede na konkretne okoliščine in odločitev Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče se je namreč zadevah X Ips 611/2008 in X Ips 532/2008 glede na relevantne okoliščine obravnavanega upravnega spora izreklo le o vprašanju pravne narave akta o (ne)izbiri kandidata, ki sicer izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje, s strani Sodnega sveta. Zavzelo je stališče, na katerega je oprlo svojo interpretacijo tudi sodišče v obravnavanem upravnem sporu. Vrhovno sodišče je v omenjenih dveh zadevah navedlo, da je o vprašanju pravne narave omenjenega akta Sodnega sveta „Vrhovno sodišče že sprejelo stališče v zadevah št. U 35/99 z dne 14. 6. 2000, U 467/97 z dne 31. 5. 2000 in I Uv 26/96 z dne 3. 4. 1997 in sicer, da z aktom, s katerim tožena stranka odloči o tem, koga izmed tistih, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na razpisano sodniško funkcijo, bo predlagala (oziroma ne bo predlagala) v izvolitev v Državnem zboru, ne odloča o kakšni pravici posameznika, temveč gre za akt o izbiri. Glede na navedeno izpodbijana sodba s stališčem, da v obravnavani zadevi ne gre za odločanje o prostem preudarku, ne odstopa od navedene upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato glede tega vprašanja ni podana podlaga za dovolitev revizije“ (sklepa Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 611/2008 z dne 8. 10. 2008 in X Ips 532/2008 z dne 9. 10. 2008). Vrhovno sodišče pa se še ni izreklo o pravnem vprašanju oziroma interpretaciji ZSS v zvezi z 2. členom ZUS-1 s strani sodišča, na podlagi katere je sodišče odločilo v tem upravnem sporu. Ker je sodišče v tem upravnem sporu tožbo s sklepom zavrglo, ima tožnik možnost, da s pritožbo obravnavano pravno vprašanje, glede katere še ni enotne upravno-sodne prakse, predloži Vrhovnemu sodišču, ki po določilu 1. odstavka 109. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/1994 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) skrbi za enotno sodno prakso.

Zavrženje tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).