UPRS sklep U 436/2008

Tožba se zavrže.

:

Z izpodbijanim sklepom je Državnotožilski svet na podlagi 5. odstavka 10.b člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT), v zvezi z 2. odstavkom 26. člena in 3. odstavkom 24. člena Navodila o delu Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala (Navodilo), po tajnem glasovanju odločil, da z dnem 29. 2. 2008 tožniku preneha dodelitev v skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala (v nadaljevanju: Skupina). V obrazložitvi sklepa je organ navedel, da je Generalna državna tožilka predlagala, da tožniku, višjemu državnemu tožilcu, preneha dodelitev v Skupino. Predlog je oprla na ugotovitve dela Dokončnega poročila o splošnem nadzorstvenem pregledu dela državnih tožilcev Skupine (poročilo je postalo dokončno 5. 2. 2008) ter dokončnih ugotovitev pregleda njegovega dela v zadevi Kt-... in mnenje vodje Skupine. Ugotovitve dveletnega pregleda Skupine so pokazale pri delu višjega državnega tožilca A.A., da zaradi uporabljenih metod in načina dela, pomanjkanja komunikacije z javnostjo, ni primeren za delo v Skupini. Vsebinsko drugače ne izhaja niti iz mnenja vodje Skupine. Vse navedeno se je po ugotovitvah Državnotožilskega sveta negativno odražalo tudi pri odločitvah v zadevah, ki so bile predmet pregleda, posledično pa bi lahko vplivalo tudi na učinkovitost delovanja Skupine. Sklep je bil sprejet soglasno. V pravnem pouku sklepa je navedeno, da je zoper ta sklep možen upravni spor.

V tožbi tožnik pravi, da v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa 10.b člena ZDT ter 24. in 26. člen Navodila niso bili pravilno uporabljeni. Meni, da dejansko stanje v tej zadevi ni bilo niti pravilno niti popolno ugotovljeno in da je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Meni, da je toženec z izdajo izpodbijanega sklepa in s postopkom, na katerem ta temelji, posegel tudi v tožnikove pravice v smislu 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Razlog, ki sploh nima podlage in izvora v dokazih, na katere naj bi se pri svojem odločanju oprl Državnotožilski svet, je "neprimerna oblika komuniciranja z javnostjo", niti niso bile neprimerne oblike komuniciranja z javnostjo ugotovljene v kateremkoli drugem postopku. Pravi, da je za vsak nastop v javnosti predhodno pridobil dovoljeno oziroma pooblastilo nadrejenih, kot to predvideva ZDT. Razlog, ki je v popolnem nasprotju z dokazi, ki naj bi utemeljevali izpodbijani sklep, je "pomanjkanje pripravljenosti za timsko delo in notranjo komunikacijo". Do takšne ugotovitve bi Državnotožilski svet lahko prišel le na podlagi informacij, ki bi jih lahko pridobil od članov "tima", Skupine, oziroma njenega vodje. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je bilo v tem kontekstu pridobljeno in uporabljeno kot podlaga za odločitev le mnenje vodje Skupine z dne 25. 2. 2008 (priloga 2). Vodja skupine eksplicitno sicer ne govori o "pripravljenosti za timsko delo in notranjo komunikacijo", vendar iz konteksta njegovih navedb izhaja prav nasprotno, kot je zaključil Državnotožilski svet (»pravnik širokih znanj, kot tožilec se je reševanja primerov loteval z veliko vnemo in željo po uspehu, pošteno povem, da se A.A. kot tožilec dela ni nikoli otepal, do mene in do sodelavcev je gojil korekten odnos«). Zadnji razlog, ki utemeljuje izdajo izpodbijanega sklepa, so "uporabljene metode in način dela". Čeprav bi od državnega organa te vrste pričakoval konkretno obrazložitev, ki bi jo bilo sploh mogoče preskusiti, tožnik pravi, da bo to formalno hibo namenoma preskočil. V nadaljevanju se opredeljuje do vsebine tega razloga in še posebej do postopka, ki je pripeljal do njega.

V postopku v tožbi opisanega strokovnega nadzora, ki je posledično pripeljal do izdaje izpodbijanega sklepa, so bila kršena temeljna ustavna in zakonska - postopkovna načela. Državnotožilski svet kot organ, ki je izdal izpodbijani sklep, ni imel niti objektivnih možnosti, da bi si sploh lahko ustvaril popolno sliko, pretehtal vsa dejstva in vse dokaze in nato uporabil prosti preudarek glede vprašanja prenehanja dodelitve v Skupino. Izpodbijani sklep se v sklopu "uporabljenih metod in načina dela" vsebinsko opira na ugotovitve pregleda v zadevah opr. št. Kt-..., Kt-..., Kt-... ter na vsebino dokončnega zapisnika v zadevi Kt-... . V nadaljevanju tožnik konkretno izpodbija konsistentnost in celovitost oziroma uveljavlja pavšalnost ocene pregledovalke njegove dela. Ob tem pravi, da je na podlagi predstavitev pregledovalcev, ki so pregledali delo ostalih državnih tožilcev, članov Skupine in na podlagi vpogleda v Dokončno poročilo o splošnem nadzorstvenem pregledu dela državnih tožilcev Skupine, ugotovil, da v okviru pregleda ni bil obravnavan enako, kot ostali pregledani državni tožilci. Upravno sodišče bo lahko z vpogledom v Dokončno poročilo ugotovilo, da je bil pregled tožnikovih zadev vsebinsko opravljen povsem drugače, kot pregled zadev, ki so jih obravnavali kolegi iz Skupine. Analiza njegovega dela je podrobnejša, veliko je negativnih vrednostnih sodb, namigovanj na nerazumevanje temeljnih metod dela, odnosov med institucijami, očita se celo možna odvisnost od izvršilne veje oblasti in podobno. Po njegovem vedenju gre za precedenčni primer načina obravnavanja državnega tožilca v okvirih splošnega nadzorstvenega pregleda, ki pomeni neenako obravnavanje v razmerju do ostalih pregledanih državnih tožilcev in zato tudi ne zagotavlja enakega varstva pravic v postopku pregleda in postopkih, ki temu postopku lahko še sledijo. Državnotožilski svet se z vsebino tožnikovih ugovorov in pojasnil sploh ni seznanil pred odločanjem o stvari. Seznanil se je samo z dokončnim poročilom o zgoraj navedenih zadevah, do katerega je prišlo na način, da ga je izdelala ista oseba, ki je izvedla nadzor nad tožnikovim delom v posamezni zadevi, izdala vmesno poročilo, sama obravnavala tožnikova pojasnila oziroma ugovore na način, kot je opisan zgoraj - ali povsem formalno, pavšalno, brez argumentacije in obrazložitve ali pa so bila njena stališča strokovno diskutabilna ali celo povsem zgrešena. Takšno postopanje ne pomeni samo nepravilne uporabe predpisov, navedenih v četrtem razdelku tožbe, temveč tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožnik zato pravi, da je nedvomno šlo za poseg v njegove pravice, tako osebnostne - pravico do dobrega imena in ugleda, ki ga kot strokovnjak za kazensko pravo uživa v strokovni in širši javnosti (na podlagi opisanega načina pregleda zadev je Urad Generalne državne tožilke javnosti sporočil, da je do odstopa od pregona v zadevi "..." prišlo zaradi tožnikovega strokovno neustreznega postopanja), kot statusne - delovnopravne (premestitev v drugo organizacijsko enoto, preprečitev opravljanja dela, ki ga najbolj zanima v okvirih državnotožilske službe, znižanje plače). Nenazadnje tožnik pravi, da uživa visok strokovni ugled v nekaterih, za Republiko Slovenijo, pomembnih in na področju pregona gospodarskega kriminala in korupcije referenčnih mednarodnih organizacijah (prilogi 16 in 17), kar dokazuje dvoje: prvič, da je poseg v njegove osebnostne pravice še globlji in daljnosežnejši, saj lahko škodi tudi mednarodnemu ugledu, ki ga uživa in drugič, da so argumenti izpodbijanega sklepa še toliko bolj defektni.

Glede na vse navedeno Upravnemu sodišču predlaga, da vpogleda v listine v prilogah, od Vrhovnega državnega tožilstva RS pridobi Dokončno poročilo o splošnem nadzorstvenem pregledu dela državnih tožilcev Skupine in izvede ostale dokaze, za katere meni, da jih je še potrebno izvesti, nato pa tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani sklep odpravi

oziroma podrejeno, da v zvezi s posegom v njegove pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) ugotovi, da so mu bile navedene pravice kršene in je iz tega razloga izpodbijani sklep nezakonit.

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je sicer tožnika poučila o pravici do upravnega spora. Ne glede na navedeno pa izpodbijana odločitev ni upravna stvar oziroma akt, s katerim je odločila o posamični tožnikovi pravici ali pravnem interesu. Gre za organizacijski akt (akt poslovanja), s katerim se zagotavljajo kadrovski pogoji za izvajanje državnotožilske službe v Skupini kot posebni organizacijski obliki. Kandidati, ki se prijavijo na poziv iz tretjega odstavka 10.b člena ZDT, imajo pravico potegovati se za dodelitev, ne pa tudi pravice biti dodeljeni v Skupino. Odločanje o dodelitvi in prenehanju dodelitve tudi ni odločanje po prostem preudarku, pač pa veljajo za postopek posebne določbe (primerjaj 10.b člen ZDT). ZDT pa tudi ne določa, da gre pri tem odločanju za upravno stvar ali da se odločitev izda v upravnem postopku. Tožniku pa z izpodbijanim sklepom, sprejetim na navedenih pravnih in zakonskih podlagah, ni bila kršena nobena od uveljavljenih pa tudi ne drugih z Ustavo RS zagotovljenih pravic, kar bi upravičevalo odločanje sodišča po 1. dostavku 4. člena ZUS-1. Vsebinsko je generalna državna tožilka predlog oprla na ugotovitve Dokončnega poročila o splošnem nadzorstvenem pregledu dela državnih tožilcev Skupine, ki se nanašajo na tožnikovo delo in na dokončne ugotovitve pregleda njegovega dela v zadevi Kt-... . Splošni strokovni nadzor dela vseh v Skupino dodeljenih višjih in okrožnih državnih tožilcev ter pomočnice okrožnega državnega tožilca je bil opravljen na podlagi določb 67. člena ZDT po uredbi generalne državne tožilske opr. št. Tu ... z dne 18. 10. 2007 in je potekal v času od 25. 10. 2007 do 20. 12. 2007. Skladno s 5. odstavkom 67. člena ZDT je bil o ugotovitvah opravljen ugovorni postopek, v katerem je (tudi) tožnik izkoristil možnost dati svoja pojasnila in ugovore na poročila pregledovalcev. Dokončno poročilo je bilo predstavljeno na zaključnem sestanku dne 6. 2. 2008. Ločeno pa je bil z odredbo opr. št. Tu ... z dne 15. 1. 2008 odrejen še strokovni nadzor nad tožnikovim delom v zadevi opr. št. Kt ... . Ta spis v času, ko je potekal splošni strokovni nadzor, še ni bil dodeljen v delo tožniku, delo na njem pa je bilo pregledano v okviru pregleda drugega tožilca. Okoliščine, ki so narekovale posamičen pregled, so nastopile potem, ko je bil spis predodeljen tožniku. Oba nadzorstvena pregleda sta bila odrejena in izvedena v skladu z zakonskimi pooblastili in ustaljeno prakso Vrhovnega državnega tožilstva RS v izvajanju strokovnih nadzorstvenih nalog po 67. členu ZDT. Tožena stranka izrecno poudarja, da obe dokončni poročili o strokovnem nadzoru nista akta, ki bi imela sodno varstvo in bi bile njune ugotovitve predmet preizkušanja v tem sodnem postopku. Gre za odločanje v okviru strokovnega procesa, katerega namen je zagotavljanje strokovnega delovanja državnotožilske službe in ne odločanje o posamični (javni) pravici ali pravnem interesu tožnika kot posameznika. Zato so neutemeljena tožbena pričakovanja, da bo pravilnost ugotovitev dokončnih poročil preverjalo sodišče v tem postopku. O neprimernem odnosu do medijev pa poroča tudi vodja Skupine v svojem mnenju na str. 2. Tudi sicer mnenje vodje Skupine glede zgoraj navedenih in v tožbi izrecno izpodbijanih zaključkov ni v nasprotju z zaključki predloga in izpodbijanega sklepa. Z izpodbijanim sklepom tožena stranka v ničemer ni zavzemala stališč ali celo odločala o kvalitetah tožnika kot "pravnika širokih znanj, njegove velike vneme in želje po uspehu", pač pa le o njegovi primernosti, glede na v nadzorstvenih pregledih ugotovljene nepravilnosti, za nadaljnje delo kot državnega tožilca v Skupini.

V pripravljalni vlogi se tožnik sprašuje, kako si lahko oblastni državni organ privošči, da posamezniku v svoji odločbi da pravni pouk s pravico do pravnega sredstva, nato pa, ko posameznik to pravico izkoristi, izpodbija stvarno pristojnost organa, na katerega je posameznika napotila. Tožeča stranka očitno želi vse postopke, ki so pripeljali do tega upravnega spora, prikazati kot interne, kot "odločanje v okviru strokovnega procesa, katerega namen je zagotavljanje strokovnega delovanja državnotožilske službe in ne odločanje o posamični (javni) pravici ali pravnem interesu tožnika kot posameznika" (točke 4 odgovora). Ponovno poudarja, da je strokovni pregled dela v okviru rednega nadzorstvenega pregleda, na prvi in drugi (ugovorni) stopnji izvedla ista oseba in to oseba, ki ji sicer ne odreka formalnih pristojnosti glede na položaj, ki ga zaseda v tožilski organizaciji, utemeljeno in v tožbi argumentirano pa prereka njene strokovne kompetence, povezane z reševanjem primerov resnega gospodarskega kriminala. Pravi, da je s tožbo izpodbijani sklep brez dvoma vplival na (ustavne) pravice tožnika oziroma, kot pravi tožena stranka, na njegov "pravni interes". V postopku strokovnega nadzora, katerega ustavnost in zakonitost izpodbija s tožbo, je prav tako dobil pravni pouk o pravici do ugovora zoper ugotovitve nadzorstvenega pregleda. Izkazalo se je, da gre, tako s stališča vsebine, kot oblike, za povsem "prazno", neučinkovito pravico oziroma pravno sredstvo, s katerim ni mogel v ničemer vplivati na dokončne ugotovitve nadzora, ki so zanj brez dvoma imele neposredne in resne posledice. Po njegovem mnenju mu je v konkretnem primeru, predvsem glede na pravni pouk iz izpodbijanega sklepa, v upravnem sporu zagotovljeno pravno varstvo že po prvem odstavku 157. člena Ustave RS; če pa bi sodišče ocenilo drugače, pa v vsakem primeru po drugem odstavku citirane ustavne določbe. Določba drugega odstavka 157. člena Ustave je namenjena prav temu, da se prek upravnega spora zavaruje ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se bo torej zaradi razvoja sodobne države pokazala potreba po sodnem varstvu na nekem novem področju in zanj ne bo (še) predvideno pravno sredstvo pred sodišči splošne pristojnosti (pravna praznina) se bo uporabil drugi odstavek 157. člena Ustave. Ustavno sodišče RS je v odločbi US, št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 navedlo, da za "pravne praznine, ki jo je povzročil zakonodajalec, nima (pritožnica op.) drugega sodnega varstva kot varstvo v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem". Ustava je razširila sodno varstvo ustavnih pravic, če se posega vanje z nezakonitimi dejanji. Tako varstvo ni omejeno le za primere, ko gre za dejanje uradne osebe upravnega organa ali odgovorne osebe. Varstvo je razširjeno na vsa dejanja, ne glede na lastnost osebe, ki jih stori, in je zagotovljeno tudi, če je tako dejanje prenehalo. Nadalje pravi, da Državnotožilski svet pri odločanju sploh ni imel na razpolago zapisnika o zaključnem sestanku, na katerega se sklicuje tožena stranka. V nadaljevanju sodišče seznanja, da so v približno uro in pol trajajočih monologih posamezni pregledovalci v navzočnosti generalne državne tožilke pregledanim tožilcem predstavili ugotovitve (takrat že dokončnih) poročil. V njegovem primeru je pregledovalka B.B. v nespremenjeni obliki povzela pisne zaključke pregleda tožnikovih zadev (gradivo, že priloženo tožbi). Ko so pregledovalci končali s predstavitvami ugotovitev, je kazalo, da bo "skupni" sestanek zaključen. Ker je želel tudi sam ustno predstaviti svoje, vsem, razen pregledovalki neznane ugovore in začeti strokovno diskusijo, je prosil za besedo, vendar ga je ustavil eden izmed pregledovalcev, vrhovni državni tožilec C.C. z besedami, da zakon ustnega odgovora na predstavljene ugotovitve pregleda ne predvideva. Ker je tožnik vztrajal, je ob koncu sestanka vendarle dobil pet minut, v katerih je v kratkem povzel svoje ugovore, nato pa je bil sestanek brez nadaljnje diskusije zaključen. Z zapisnikom tega sestanka ne razpolaga. Nadzor, ki ga tožnik opisuje pod točko VIII. pripravljalne vloge, je takšne vrste, način, kako je do njega prišlo, kot tudi povsem specifične, neobičajne ugotovitve splošnega pregleda, ki jih z zvezi z drugimi pregledani tožilci ni zaznati, da nedvomno pomeni tudi diskriminatorno obravnavanje, ki je v nasprotju z ustavo zajamčenimi pravicami. Ob tem še pripominja, da je vse ključne, strateške odločitve v zadevah, ki so bile predmet nadzorstvenega pregleda (Kt ..., Kt ..., Kt ...), in ki bi lahko vplivale na oceno njegove primernosti za delo v Skupini, sprejel že v času pred izdajo zadnje odločbe, s katero je bil (še) spoznan za primernega za delo v Skupini in dodeljen v Skupino za čas štirih let. Zaradi prenehanja dodelitve v Skupino je bil s 1. 3. 2008 uvrščen v nižji plačilni razred po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (namesto dotedanjega 55 v 53 razred). Generalna državna tožilka kot zakonita zastopnica tožene stranke pa je celotni slovenski in v času sodobnih elektronskih komunikacijskih sredstev, vsaj z eventualnim naklepom tudi mednarodni javnosti posredovala stališče, da je do odločitve o odstopu od pregona v zadevi "...", oziroma do prenehanja dodelitve v Skupino prišlo zaradi tožnikovih osebno pogojenih strokovnih napak. To stališče so nemudoma povzeli vsi pomembnejši slovenski mediji - s tem pa je bilo poseženo tako v njegovo pravico do osebnega dostojanstva, kot tudi v nedotakljivost njegovih osebnostnih pravic - predvsem pravico do dobrega imena, osebne integritete in strokovnega ugleda (34 in 35 člen Ustave RS). Kot dokaz predlaga vpogled v poročila slovenskih elektronskih (RTV SLO, POP TV, Kanal A) in tiskanih (Delo, Dnevnik, Večer in drugi) medijev o odstopu od pregona v zadevi "..." in o prenehanju tožnikove dodelitve v Skupino, v zadnjem tednu februarja 2008 in prvi polovici marca 2008 - kar naj pridobi sodišče, če ne bo štelo, da gre za splošno znana dejstva.

Tožba se zavrže.

Ne da bi se sodišče spustilo (najprej) v vprašanje, ali je sploh dopustno vložiti tožbo v upravnem sporu na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zaradi presoje zakonitosti sklepa Državnotožilskega sveta iz 4. odstavka 10.b. člena ZDT, sodišče na podlagi splošno znanega dejstva, da tožnik ni več tožilec, ampak je odvetnik, ugotavlja, da za primarni tožbeni zahtevek tožnik ne izkazuje pravnega interesa. S primarnim zahtevkom, s katerim tožnik zahteva odpravo izpodbijanega sklepa, tožnik namreč ne more izboljšati svojega pravnega položaja kot tožilca (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

V nadaljevanju bo zato sodišče presojalo dopustnost in utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka, ki pa se glasi na ugotovitev kršitve pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave).

S tožbo zaradi kršitve človekovih pravic stranka po ZUS-1 lahko zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico (2. alinea 33. člena ZUS-1). Gre za tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, ki pa je dopustna le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (tudi 1. člen ZUS-1 in 2. odstavek 157. člena Ustave). Drugo sodno varstvo pa lahko predstavlja bodisi možnost vložitve tožbe v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, ali pa možnost uveljavljanja sodnega varstva pred drugim sodiščem, delovnim, kazenskim ali pravdnim sodiščem. Zato mora sodišče na tej točki argumentacije odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik imel možnost uveljavljati sodno varstvo po 2. členu ZUS-1 pod pogojem, da bi ostal tožilec. Po presoji sodišča tožilec nima možnosti vložiti upravnega spora zoper akt o prenehanju dodelitve v skupino pred iztekom mandata po 4. odstavku 10.a. člena ZDT iz naslednjega razloga:

Po določilu prvega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. To pomeni, da v upravnem sporu stranka lahko vloži tožbo zaradi presoje zakonitosti akta samo zoper upravni akt, zoper druge akte, ki niso upravni akti, pa samo, če tako določa zakon (drugi stavek 1. odstavka 2. člena ZUS-1). ZDT ne določa, da bi tožilec imel možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper akt iz 4. odstavka 10a. člena ZDT, Zakona o sodniški službi pa za kadrovanje v Skupini ni mogoče smiselno uporabiti (2. odstavek 3. člena ZDT) zaradi specifičnosti funkcije in potreb Skupine, ki ni primerljiva z nobeno institucijo v sodstvu. Zato bi bilo mogoče šteti, da je tožnik imel možnost sodnega varstva na podlagi 2. člena ZUS-1 le v primeru, če je mogoče izpodbijani akt šteti za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. To določilo pa pravi, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani akt sicer ni označen kot upravna odločba, čeprav ima temeljne sestavine upravnega akta, ampak gre za sklep, kar pa niti ni odločilno. Vsekakor je izpodbijani akt javnopravni akt, enostranski akt, četudi izdan na predlog generalnega državnega tožilca in po predhodnem mnenju vodje skupine. Gre za oblastveni posamični akt. Vendar pa s tem aktom ni bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti, ali pravni koristi tožnika. Izpodbijana odločitev sicer ima vpliv na pravno korist tožnika glede na to, da za čas dodelitve v skupino tožilcu pripada plača vrhovnega državnega tožilca (2. odstavek 10.c. člena ZDT), vendar je primarna odločitev prenehanje dodelitve v Skupino, kar je pogojeno tudi z naravo funkcije in dela Skupine, kar sodišče pojasnjuje v nadaljevanju, in zato izpodbijana odločitev ni odločitev o plači, ki pa kot izvedena odločitev zgolj sledi v nadaljnjem postopku odločitvi o prenehanju dodelitve v Skupino. V povezavi s tem, da ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, je glavni razlog, da sodišče šteje, da v predmetni zadevi ne gre za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, v tem, da izpodbijani akt ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Po določilu 2. odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) se namreč šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi javnega interesa izhaja iz narave stvari. V konkretnem primeru s predpisom (ZDT) ni določeno, da organ vodi upravni postopek, da odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Po mnenju sodišča pa tudi zaradi varstva javnega interesa iz narave stvari ne izhaja, da bi bilo treba šteti odločitev iz 4. odstavka 10.b. člena ZDT za upravno zadevo. Zakonodajalec je namreč Skupini dodelil specifično funkcijo in ključen pomen pri pregonu kaznivih dejanj organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj in je v ta namen predvidel potrebo po posebni notranji organiziranosti in usposobljenosti (2. odstavek 10. člena ZDT) ter avtonomiji kadrovanja, saj o dodelitvi in prenehanju dodelitve v Skupino odločajo izključno tožilci sami; to pomeni, da noben drug netožilski organ ali funkcionar ni sodeloval pri izpodbijani odločitvi, zaradi česar še toliko bolj sodišče ne vidi podlage, da bi narava stvari zahtevala, da je treba izpodbijano odločitev šteti za odločitev v okviru izvrševanja upravne funkcije. Pri tej razlagi, da izpodbijani akt ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, si je sodišče pomagalo tudi z določilom 3. člena ZUS-1, po katerem upravni akti niso tiste odločitve in akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi zakonskih pooblastil. ZDT namreč nima določb o kvalitativnih merilih za dodelitve tožilcev in prenehanje dodelitev tožilcev v Skupino, zaradi česar je očitno zakonodajalec Državnotožilskemu svetu, generalnemu državnemu tožilcu in vodji Skupine dodelil široko diskrecijo pri kadrovanju v Skupini.

Iz tega sledi, da tožnik ni imel zagotovljenega drugega sodnega varstva (na podlagi 2. člena ZUS-1), sodišče pa tudi ne more šteti, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo za ugotovitev kršitev navedenih pravic pred drugim sodiščem. Za podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev kršitev človekovih pravic iz 14., 22. in 25. člena Ustave namreč ni mogoče na podlagi testa presoje klavzule subsidiarnosti, kot ga je za upravni spor vzpostavilo Ustavno sodišče RS, reči, da „ima tožnik zagotovljeno primarno sodno varstvo pred delovnim ali pravdnim sodiščem, ki izključuje sodno varstvo pred Upravnim sodiščem (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005, 10. in 11. odstavek ter odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-661/2004 z dne 12. 1. 2006). Zaradi tega je sodišče sprejelo podrejeni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev kršitve 14., 22. in 25. člena Ustave v obravnavo in sicer na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 (oziroma 2. odstavka 157. člena Ustave).

Pri obravnavi tega dela zahtevka sodišče ugotavlja, da izpodbijano dejanje tožene stranke očitno ne posega v tožnikovo pravico, ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Tožnik bi se lahko skliceval na določilo 25. člena Ustave le, če bi zakonodajalec predvidel pritožbo ali drugo pravno sredstvo zoper izpodbijano odločitev, in če bi izpodbijana odločitev pomenila odločbo o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, kar pa je sodišče že ugotovilo, da v konkretnem primeru ni podano. Ker tožena stranka ni odločila o pravici ali pravnem interesu tožnika v zvezi z izvrševanjem upravne funkcije tožene stranke, v predmetni zadevi tudi ne gre za poseg v pravico iz 22. člena Ustave. Ker je pravica iz 22. člena specialna procesna pravica glede na določilo 2. odstavka 14. člena Ustave, z izpodbijanim dejanjem tudi očitno ni poseženo v pravico tožnika iz 2. odstavka 14. člena Ustave, posebne osebne okoliščine, zaradi katere naj bi bil tožnik diskriminiran, pa tožnik v tožbi niti ni zatrjeval. Zaradi tega je sodišče podrejeni tožbeni zahtevek na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Tožnik na koncu tožbe, kjer je opredelil podrejeni tožbeni zahtevek, ni zahteval ugotovitve kršitve osebnostne pravice iz 34. in 35. člena Ustave, čeprav o kršitvi teh pravic govori v tožbi pod točko VIII. v prvem odstavku na zadnji strani (varstvo dobrega imena in ugleda v širši in strokovni javnosti ter v mednarodnih organizacijah) ter v pripravljalni vlogi pod točko IX. (osebno dostojanstvo, pravica do dobrega imena, osebne integritete in strokovnega ugleda). Ker tega tožnik v tožbenem zahtevku, na katerega je sodišče v primerih tožbe po 1. odstavku 4. člena ZUS-1, vezano (1. odstavek 40. člena ZUS-1), ni zahteval, in ker iz tožbe izhaja, da naj bi bil poseg v omenjeno pravico storjen z drugimi dejanji v medijih in ne z izpodbijanim dejanjem v zvezi z sklepom z dne 26. 2. 2008, je sodišče imelo podlago za zavrženje tožbe.