UPRS sodba in sklep U 1033/2008

Tožba se zavrne.

Predlogu tožnice za oprostitev plačila sodnih taks se ne ugodi.

Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj je z izpodbijanim sklepom kot nepopolno zavrgla zahtevo tožnice za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju: ZOZKD).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnica kot mati žrtve A.A. na Ministrstvo za pravosodje vložila zahtevo za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj po ZOZKD. V njej navaja, da je bil A.A. dne 28. 9. 2007 v B. ustreljen s strani neznanega storilca in da je še istega dne zaradi poškodb umrl. Zaradi sinove smrti še vedno trpi hude duševne bolečine, saj je bila nanj izredno navezana, zaradi česar zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ker vloga tožnice ni vsebovala vseh listin, ki morajo biti priložene skladno s 30. členom ZOZKD, je bila pozvana, da vlogo dopolni v roku 30 dni in opozorjena na zakonske posledice nepopolne vloge. Tožnica je odgovorila, da s potrdilom o zaznavi kaznivega dejanja ne razpolaga ter da glede na medijsko odmevnost primera to v konkretnem primeru ni potrebno ter da tudi ne razpolaga z medicinsko dokumentacijo, saj za zdravljenje duševnih bolečin tožnica ne koristi medicinske pomoči. ZOZKD v 30. členu določa listine, ki jih mora prosilec priložiti zahtevi, med katerimi navaja tudi potrdilo policije o zaznavi oziroma naznanitvi dejanja kot kaznivega dejanja ter ustrezna zdravniška potrdila oziroma listine, ki izkazujejo, da je upravičenec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine. Iz 31. člena ZOZKZ pa izhaja, da predsednik komisije zahtevo, ki je nepopolna, pa prosilec pomanjkljivosti v določenem roku ne odpravi, v predhodnem preizkusu zavrže. Tožnica svoje zahteve ni dopolnila v skladu z zakonom, niti po pozivu na dopolnitev, v katerem je bila opozorjena na posledice nedopolnitve vloge. Ker je potrdilo o zaznavi kaznivega dejanja izrecno zahtevano v 30. členu ZOZKD, je vloga tožnice še vedno nepopolna, kljub morebitnemu upoštevanju dejstva, da gre za medijsko odmeven primer, saj tožnica duševnih bolečin, za katere zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ne dokazuje z medicinsko dokumentacijo, ki jo ZOZKD v 30. členu prav tako izrecno zahteva. Pri tem poudarja, da brez medicinske dokumentacije komisija ne more sklepati na stopnjo in trajanje duševnih bolečin, da bi se lahko odmerila pravična denarna odškodnina po 10. členu ZOZKD. V zaključku še navaja, da je tožnica mati žrtve in bi glede na 2. člen ZOZKD bila upravičena do odškodnine le, če bi jo sin preživljal oz. bi tožnica imela od njega pravico zahtevati preživljanje. Zato bi bil tudi v primeru, če bi se vloga obravnavala kot popolna, podan razlog za zavrnitev njene zahteve.

Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da je navedeni sklep nepravilen in nezakonit ter uveljavlja tožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnih predpisov ter kršitve določb upravnega postopka. Navaja, da ima izpodbijani sklep takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da se ga sploh ne more preizkusiti, ker ni obrazložen, prav tako je nejasen in nerazumljiv tudi izrek, kar pa samo po sebi predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Izpodbijani sklep temelji tudi na zmotni uporabi materialnega prava. Tožnica meni, da je bilo zavrženje njene zahteve neupravičeno, saj iz obrazca Ministrstva za pravosodje „Zahteva za uveljavljanje odškodnine“ izhaja, da bo ministrstvo samo pridobilo potrdilo o tem, da je bilo dejanje naznanjeno ali zaznano kot kaznivo dejanje, razen če prosilec prepoveduje pridobivanje podatkov iz uradnih evidenc s posebno izjavo, priloženo k zahtevi. Tožnica meni, da je nezakonita tudi zahteva za predložitev medicinske dokumentacije glede pretrpljenih duševnih bolečin. Splošno znano je, da pri duševnih bolečinah ob izgubi svojcev običajno ne gre za bolezenska stanja in zato v večini primerov medicinska pomoč ni potrebna. Upravni organ bi moral tožnico, ki je izgubila sina, zaslišati in angažirati izvedenca psihiatrične stroke. Poudarja, da je tožnica zaradi nenadne in nepričakovane smrti svojega sina, s katerim je živela v skupnem gospodinjstvu, in je bila nanj navezana, trpela in še vedno trpi hude duševne bolečine in da izpolnjuje vse pogoje po ZOZKD za priznanje odškodnine. Predlaga, da sodišče razpiše ustno obravnavo, odpravi izpodbijano odločbo (pravilno: izpodbijani sklep) ter toženki naloži, da tožnici plača odškodnino v višini 20.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 2. odstavka 27. člena ZOZKD (Uradni list RS, št. 101/05 in naslednji) se zahteva za uveljavljanje odškodnine vloži pisno na obrazcu, ki ga določi minister, pristojen za pravosodje. Zahteva mora v skladu s 1. odstavkom 28. člena ZOZKD vsebovati tam navedene osebne podatke prosilca, opis dejanja, opis posledic dejanja in navedbo vrste odškodnine, ki jo prosilec zahteva. V 1. odstavku 30. člena ZOZKD pa so naštete listine, ki morajo biti priložene zahtevi, med drugim potrdilo policije o zaznavi oz. naznanitvi dejanja kot kaznivega dejanja (2. alineja) ter ustrezna zdravniška potrdila oz. listine, ki izkazujejo, da je upravičenec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine (3. alineja). V naslednjem, to je 31. členu ZOZKD, je določeno ravnanje z nepopolno vlogo in sicer poziv za odpravo pomanjkljivosti ter v primeru neuspešne odprave zavrženje nepopolne vloge.

Vloga mora vsebovati torej vse formalne sestavine, ki jih kot obvezne za posamezno vlogo določa zakon, v konkretnem primeru ZOZKD. Če zahteva ne vsebuje vseh sestavin, je formalno pomanjkljiva in jo je treba obravnavati kot nepopolno vlogo. V obravnavanem primeru ni sporno, da je upravni organ tožnici določil 30-dnevni rok za predložitev manjkajočih listin, v katerem pa jih le-ta ni predložila.

Pri tem sodišče sicer ugotavlja, da poziv tožnici, da predloži tudi že omenjeno policijsko potrdilo, ni bil utemeljen. V skladu z določbo 3. odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju: ZUP) stranka v postopku, ki se začne na njeno zahtevo, in ne glede na določbe področnih zakonov in podzakonskih predpisov, svoji vlogi ni dolžna priložiti potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc. Organ v tem primeru ravna po 139. členu ZUP, kar pomeni, da si po uradni dolžnosti preskrbi podatke o dejstvih, o katerih vodi evidenco, bodisi sam bodisi drug pristojni organ (v obravnavanem primeru policija). Po isti določbi se le v primeru, ko stranka izjavi, da prepoveduje organu, da si po uradni dolžnosti pridobi njene osebne podatke iz uradnih evidenc oz. da jih želi pridobiti sama, vloga šteje za popolno, ko so priložena dokazila, ki jih zahteva predpis.

To pomeni, da mora upravni organ, ne glede na določbo 1. odstavka 30. člena ZOZKD, ki določa, da mora biti zahtevi za priznanje odškodnine priloženo potrdilo policije o zaznavi oz. naznanitvi dejanja kot kaznivega dejanja, ta podatek pridobiti sam, če stranka ne izjavi drugače. Omenjeno je upoštevano tudi v obrazcu z oznako ZOZKD 1, ki je sestavni del Pravilnika o obrazcu zahteve za uveljavljanje odškodnine (Uradni list RS, št. 12/06 in naslednji), ki pri omenjenem potrdilu policije izrecno navaja, da bo Ministrstvo za pravosodje za potrebe tega postopka omenjeno potrdilo pridobilo od policije, razen če prosilec s posebno izjavo prepoveduje pridobivanje teh podatkov. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni bilo podlage za poziv tožnici, da predloži to potrdilo.

Kljub temu pa je izpodbijani sklep o zavrženju pravilen, saj tožnica ni predložila zahtevanih zdravniških potrdil. Ker gre za listine, ki so po 1. odstavku 30. člena ZOZKD obvezna sestavina zahteve za uveljavljanje odškodnine, ne drži tožbena trditev, da je zahteva za predložitev zdravniških potrdil nezakonita. Na to ne more vplivati niti dejstvo, ki ga je tožnica navajala v upravnem postopku, in sicer, da zaradi duševnih bolečin ni uporabila medicinske pomoči. V 30-dnevnem roku za odpravo pomanjkljivosti je namreč tožnica imela možnost pridobiti zahtevane listine in s tem zadostiti zahtevi po formalno popolni vlogi. Šele nato bi bil izpolnjen pogoj za njeno vsebinsko obravnavanje, to je za ugotavljanje vseh okoliščin primera, stopnje in trajanja bolečin v skladu z določbami Obligacijskega zakonika, ki vplivajo na višino priznane odškodnine (10. člen ZOZKD).

Tožbeni ugovori, iz katerih izhaja, da izpodbijani sklep ni obrazložen ter da je izrek nerazumljiv niso obrazloženi, zato preizkus v tej smeri ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Ker med strankama ni sporno, da tožnica ni predložila zahtevanih zdravniških potrdil oz. listin, med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta. V takem primeru pa lahko sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odloči brez glavne obravnave.

K 2. točki izreka

Predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks ni utemeljen.

Po določbi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 in naslednji; v nadaljevanju ZST) v zvezi z 39. členom ZST-1 (Uradni list RS, št. 37/08) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. V skladu z določbo 3. odstavka 13. člena ZST mora stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju.

Tožnica v svojem predlogu navaja, da je zelo slabega premoženjskega stanja, prejema izredno nizek osebni dohodek, ki komaj zadošča za preživljanje, ter da ne razpolaga z nobenim drugim premoženjem večje vrednosti. Plačilo taks bi zato bistveno ogrozilo njen eksistenčni minimum. Pisnih dokazil ni predložila.

Taka vsebina predloga za oprostitev plačila sodnih taks je pavšalna, neobrazložena, saj ne konkretizira okoliščin, na katere se tožnica sklicuje: ne navaja, kakšen osebni dohodek prejema, s kakšnim premoženjem razpolaga, kakšne so njene finančne obveznosti. Ocena, ali plačilo sodnih taks v tem postopku občutno posega v sredstva, s katerimi se tožnica preživlja, bi bila mogoča le na podlagi predstavljenih konkretnih okoliščin, s katerimi bi pojasnila svoje zatrjevano zelo slabo premoženjsko stanje. Šele v takem primeru pa bi imelo sodišče podlago za preverjanje resničnosti njenih trditev s predloženimi dokazi, ki pa jih, kot rečeno, ni predložila kljub izrecni zahtevi 3. odstavka 13. člena ZST. Glede na navedeno tudi ni potrebe po izvajanju predlaganih dokazov – zaslišanja tožnice in oprave poizvedb pri DURS in CSD (tožnica ne navaja, pri katerem centru).