UPRS sodba U 468/2007

Tožba se zavrne.

Prvostopni organ, Mestna uprava Mestne občine A., je z izpodbijano odločbo, št. ... z dne 25. 10. 2006, odločil, da je tožnica za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 dolžna plačevati Vrtcu A.A.A. za otroka A.A. 70% cene programa, v katerega je le-ta vključena, za B.B. pa je dolžna plačevati 80% cene programa, v katerega je le-ta vključena. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je bilo tožnici z odločbo, št. ... z dne 22. 2. 2006, istega organa, že določena višina plačila vrtca glede na dejstva izkazana v vlogi za znižano plačilo vrtca (v nadaljevanju vloga) in njenih prilogah ter na podlagi podpisane izjave tožnice, da so vsi podatki, navedeni v vlogi točni in resnični, za kar tožnica tudi prevzema materialno in kazensko odgovornost ter, da je seznanjena, da mora pristojnemu občinskemu organu v 15 dneh sporočiti vsako spremembo dejstev in okoliščin, ki vplivajo na določitev plačila. V vlogi je tožnica kot družinske člane vpisala le sebe in dva otroka, katerih oče je C.C. ter kot potrdilo o enostarševski družini priložila potrdilo o preživninah za oba otroka. Prvostopni organ pa je na podlagi sporočila iz vrtca o netočnosti podatkov z dne 13. 10. 2006 po uradni dolžnosti preveril resničnost podatkov iz registra stalnega prebivališča in matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi ter pridobil podatke iz javne evidence, na podlagi katerih je ugotovil, da oče C.C. že od 21. 3. 2003 dalje neprekinjeno živi na istem naslovu kot tožnica ter da sta dne 29. 4. 2006 celo sklenila zakonsko zvezo. Tako je prvostopni organ na podlagi 19. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe vrtca (v nadaljevanju Pravilnik) določil polno plačilo za celotno obdobje od določitve plačila.

Drugostopni organ, Župan Mestne občine A., je z odločbo, št. ... z dne 17. 1. 2007, zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno. V obrazložitvi je navajal, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da oče otrok C.C. že od 21. 3. 2003 dalje živi na istem naslovu kot tožnica ter da sta dne 29. 4. 2006 sklenila zakonsko zvezo, iz teh podatkov pa je razvidno, da je bila prvotna odločba izdana na podlagi neresničnih podatkov navedenih v vlogi in tako drugostopni organ nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopnega organa.

Tožnica v tožbi navaja, da se s takšno odločitvijo ne strinja, saj v vlogi ni navedla neresničnih podatkov, saj je njen sedanji mož do sklenitve zakonske zveze živel v svojem gospodinjstvu skupaj s svojima otrokoma – s hčerko stalno, s sinom občasno, sicer pa je to bilo res na istem naslovu. O lastnem gospodinjstvu je tožnica že v postopku pritožbe tudi priložila potrdilo Upravne enote A., ki pa ga drugostopni organ ni upošteval in ni z ničemer ovrgel potrdila ali dokazal nasprotnega. Tožnica tudi priznava, da je storila napako, da konec aprila 2006 ni prijavila statusne spremembe v družini, vendar pa to dejstvo, glede na izdano odločbo v letu 2007, ne bi imelo nikakršnih finančnih posledic.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, ker sta tako prvostopni kot drugostopni organ ravnala pravilno, saj sta ravnala v skladu s predpisi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče pritrjuje tožnici, da drugostopni organ ni ravnal pravilno, s tem, da se ni opredelil do dejstva, ki ga je navajala v pritožbi, da je oče njenih otrok sicer res imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, ki ga ima tudi sama in njena otroka, vendar pa so živeli v ločenem gospodinjstvu, kar izhaja tudi iz uradnih evidenc. Le-ta bi se do zatrjevanega dejstva moral opredeliti in če je drugostopni organ dvomil v točnost podatkov uradnih evidenc, bi moral dejansko stanje dokazovati na drugačne načine (npr. zasliševanje prič), vendar pa ta napaka drugostopnega organa v konkretni zadevi ni takšnega pomena, da bi vplivala na pravilnost odločitve, saj, kot izhaja iz izpodbijane odločbe kakor tudi iz tožbenih navedb, tožnica tudi ni prijavila svoje statusne spremembe, aprila 2006 se je poročila, kar pa je podlaga za uporabo 19. člena Pravilnika (Uradni list RS, št. 44/1996 do 110/2005). Pravilnik v 19. členu določa, da je vlagatelj materialno in kazensko odgovoren za resničnost podatkov, ki jih navede v vlogi. Če pristojni organ ugotovi neresničnost podatkov, določi polno plačilo vrtca za celotno obdobje. V 12. členu Pravilnika je določeno, da mora vlagatelj vloge v 15 dneh sporočiti pristojnemu občinskemu organu vsako spremembo dejstev in okoliščin, ki so bile podlaga za določitev plačila. Sankcija za nespoštovanje tega določila je določena v 4. odstavku 12. člena in sicer je določeno, da če vlagatelj ne upošteva tega roka, se razlika zaradi prenizkega plačila poračuna naslednji mesec z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vendar sodišče ugotavlja, da se uporaba takšne sankcije nanaša le na primere, ko vlagatelj zamudi petnajstdnevni rok, pa kljub vsemu sam javi spremembo in ne za primere, ko pristojni organ neresničnost podatkov ugotovi v postopku preveritve točnosti podatkov na lastno pobudo, kot je to ugotovil v konkretni zadevi. Iz vloge izhaja, da je bila tožnica z obveznostjo posredovanja sprememb pristojnemu organu seznanjena. S svojim podpisom pod izjavo o točnosti podatkov in obveznostjo prijave sprememb se je, po mnenju sodišča, tožnica zavezala, da bo skrbela za točnost in resničnost podatkov, ki so podlaga za določitev višine plačila programa vrtca, celotno obdobje, za katero je podala vlogo, to je od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006. Ker tožnica spremembe ni prijavila, je s tem kršila določbe 19. člena Pravilnika. Ko je pristojni organ ugotovil neresničnost podatkov v vlogi v postopku preveritve teh podatkov, je le-ta po oceni sodišča pravilno uporabil 19. člen Pravilnika in tako pravilno odločil, da je tožnica dolžna plačati 80% cene programa vrtca za B.B. ter 70% cene programa vrtca za A.A..

Sodišče je tako na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 ter 65/08 – sklep in odločba US, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper odločbo, št. ... z dne 25. 10. 2006, kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.