VSK sodba I Cp 1072/2006

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i
 
tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Postojni opr.št. In 1 z dne 24.9.2003 v celoti v veljavi.

Pritožba tožene stranke se zavrne in v nespremenjenem delu   p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Postojni, opr.št. In 1 z dne 24.9.2003 obdržalo v veljavi, razen v delu, ki se nanaša na rubež, cenitev in prodajo osebnega vozila znamke Volkswagen Passat 1.8, reg.št. tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.537.965,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2003 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 32.170,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2003 dalje do plačila, vse v 5-tih dneh. Tožena stranka je dolžna poravnati tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške v višini 12.690,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2006 dalje do plačila.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v izvršilnem postopku kot izvršilno sredstvo predlagala izvršbo na dolžnikove premične stvari, med drugim tudi na osebni avtomobil. Odločanje o izvršilnem sredstvu oz. predmetu izvršbe v pravdnem postopku ni predmet odločanja, kajti sodišče po razveljavitvi sklepa o izvršbi odloča le o upnikovi denarni terjatvi. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Toženec pa v pritožbi zatrjuje, da je 19.5.2006 predlagal sodišču prve stopnje, da imenuje izvedenca finančne stroke, kateri naj pregleda poslovanje preko njegovega TRR, zlasti za znesek 1.000.000,00 SIT, za katerega je bil obremenjen 4.7.2002. Prav tako ni bilo podlage za bremenitev 36.633,95 SIT z dne 29.7.2002. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca ter mu s tem onemogočilo dokazati, da sta bili najmanj ti dve obremenitvi storjeni brez podlage in je zato terjatev tožeče stranke kot upnika v tem delu neizkazana. Kot dolžnik sam ne more predložiti dokaza, zakaj ga je tožeča stranka neupravičeno bremenila za 1.000.000,00 SIT. Dokazno breme za ta znesek je na strani tožeče stranke. Verodostojno in nepristransko bi lahko vpogledal listine zgolj izvedenec finančne stroke, ki bi preveril obstoj verodostojnega naloga za bremenitev, katerega tožeča stranka v postopku ni predložila. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo kršitev postopka, saj je zatrdilo, da je ugotovilo dejansko stanje dolga z vpogledom v evidence, ki pa ne izkazuje verodostojnosti, temveč je le zbir vknjižb, kakor jih je beležila banka za take primere. ZPP določa potrebnost dokaza z izvedencem ustrezne stroke. Sodišče pa je samo ugotovilo, da v 1060. čl. ZOR omogoča oporekanje saldu, zaradi napak v obračunu, a najkasneje v enem letu od prejema računa o likvidaciji salda po zaključitvi računa. Sodišče je povsem zmotno zaključilo, da je ta rok potekel, saj saldo na tekočem računu tožeče stranke sploh nikoli ni bil zaključen, niti račun ni bil zaključen, temveč ga tožeča stranka še vedno vodi, zato ta rok sploh ni začel teči.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Najprej k pritožbi tožeče stranke:

Pritožba ima prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v pravdnem postopku odločati o izvršilnem sredstvu in predmetu izvršbe po razveljavitvi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine na podlagi 2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Pravdno sodišče odloča le o zahtevku in stroških postopka, nikakor pa ne o primernosti izvršilnega sredstva in predmeta izvršbe kar je stvar izvršilnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Postojni obdrži v celoti v veljavi (4. točka 358. čl. ZPP).

Nato k pritožbi tožene stranke:

V pritožbi toženec še vedno vztraja, da ga je tožeča stranka neupravičeno bremenila za 1.000.000,00 SIT in za znesek 36.633,95 SIT ter da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca in mu s tem onemogočilo dokazati, da sta ti dve bremenitvi storjeni brez podlage, s tem pa naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženec s takšnimi trditvami prihaja sam s sabo v nasprotje. Na glavni obravnavi dne 19.5.2006 je izrecno navedel, da pri znesku 1.000.000,00 SIT, kjer piše „donacija“ gre za prenakazilo, to pa jasno pomeni, da sam znesek ni sporen. Izvedenca pa je toženec izrecno predlagal za prestale zneske knjiženja, kateri naj bi pregledal verodostojne listine, na podlagi katerih so bile te vknjižbe navedene. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni sledilo predlogu toženca za postavitev izvedenca, saj spornosti ostalih vknjižb ni oporekal oz. ni jasno povedal, kaj naj bi izvedenec ugotovil. Samo pavšalna trditev, naj sodišče postavi izvedenca, ne da bi povedal, kaj naj izvedenec ugotovi, so zato brez podlage. Glede zneska 36.633,95 SIT pa pritožnik ni izrecno povedal, da je banka neupravičeno njega obremenila za ta znesek, ampak samo da ne ve, na kaj se ta znesek nanaša. Ob tem pa je potrebno upoštevati 2. odst. 1060. čl. ZOR (in pa 3. odst. istega člena, kar pritožnik pravilno pove), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. OZ, kateri določa, da se šteje, da je imetnik računa izpisek stanja na tekočem računu, ki mu ga banka pošlje odobril, če mu ne oporeka v dogovorjenem roku, če pa rok ni dogovorjen pa v 15-tih dneh. Da je poslanemu izpisku toženec oporekal, pa v tem postopku ni izkazal. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.