VSK sklep Cp 76/2009

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.
Stranki sami trpita stroške pritožbenega postopa.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da so toženci motili tožnico v posesti njenih nepremičnin s parcelno št. 74 in 77 k.o. V. s tem, da so dne 25. marca 2008 začeli hoditi in voziti po teh parcelah, in s katerim je tožnica še zahtevala, da se tožencem v bodoče prepove motiti tožnico v posesti na enak ali podoben način, sicer jim bo za vsako bodoče motenje izrečena denarna kazen, ter na vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da prenehajo hoditi in voziti po navedenih parcelah. V posledici neuspeha v pravdi je sodišče naložilo tožnici, da toženi stranki povrne pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožena stranka imela posest, saj so toženci vse od leta 2003 dalje vsakodnevno uporabljali pot prek tožničine parcele za potrebe voženj. Ni šlo torej za spremembo posestnega stanja in s tem motenje posesti.

Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče sklep tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Bistveno je kršen postopek (15. tč. drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), sodišče namreč navede, da naj bi bilo med strankama nesporno, da so toženci s sklepom istega sodišča pod opr. št. P 1 z dne 15. maja 2002 v zvezi s sklepom višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 767/2002 z dne 13. maja 2003 priposestvovali služnost vožnje po zemljišču s parcelno št. 77 ter čez dvorišče ob hiši na parcelni št. 74, vse k.o. V., kar pa iz izreka sklepa ne izhaja. Kršen je tudi 286. čl. ZPP. Gre za bistveno kršitev (prvi odstavek 339. čl. ZPP), saj ta kršitev vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa. Tožena stranka je namreč na prvem naroku predlagala zaslišanje priče S.P., ta se vabilu ni odzval, poslal je opravičilo glede naroka, razpisanega za dne 20. oktober 2008, na tem naroku je sodišče tožene stranke pozvalo, da predlagajo zaradi hitrosti postopka koga drugega, podlage za to sodišče v zakonu nima, tudi ne v 285. čl. ZPP, temu je tožeča stranka nasprotovala, kljub temu je sodišče sprejelo dokazni predlog za zaslišanje R.P., torej priče, ki je bila predlagana prepozno, s tem je zagrešilo navedeno postopkovno kršitev. Konec koncev bi lahko sodišče narok preložilo in zaslišalo pričo naknadno ali pa na domu, če ji zdravstveno stanje ne bi dopuščalo prihoda na sodišče. Kršena je tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave. V predhodni pravdi je bila izdana začasna odredba, o tem so toženci izpovedali različno, tretjetožena stranka je dne 7. julija 2008 povedala, da so tožene stranke pot uporabljale tudi v času veljavnosti začasne odredbe, zatem pa, da začasne odredbe niso kršili. Priča V.K. pa je povedal, da v času začasne odredbe ne on in ne njegova sestra, torej tretja toženka, sporne poti niso uporabljali, enako priča S.Š. Tožene stranke so očitno ob izdaji začasne odredbe prenehale uporabljati sporno pot. Na to kažejo tudi fotografije, iz katerih je razvidno, da sporna pot že dlje časa ni v uporabi, niso vidne kolesnice, kar bi bilo podano, če bi se uporabljala pot tako frekventno, kot trdijo toženci. Dejansko stanje je zato zmotno ugotovljeno. Do navedb tožeče stranke glede neobstoja sledov kolesnic, predlagan dokaz za to pa so bile fotografije, se sodišče ni opredelilo, tudi zato je podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, sklep pa o odločilnih dejstvih nima razlogov. Priča S.Š. ni, kot pravi sodišče, najprej navedel, da je bila ograja premična vse do pred tremi leti, ko se ni dala več odpirati zato, ker je bila gnila, da bi razpadla, zatem pa naj bi navedel, da se ograja ni dala odpreti zato, ker so toženci ob njej dali odpadni material. To iz zapisnika ne izhaja, torej da se ograja ne bi dala odpirati, ker naj bi bil tam odpadni material, tudi to predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz 15. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Priča V.K. pa le občasno vozi po parceli tožeče stranke, toda po drugi poti, to bi sodišče ugotovilo, če bi opravilo ogled, pa je izvedbo tega dokaza opustilo in je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sicer pa to, kako parcelo uporablja V.K., za to pravdo ni pomembno.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Glede omejitve naknadnega predlaganja dokazov izpostavlja, da ne gre za absolutno prepoved, sodišče lahko vedno dovoli kasneje predlagane dokaze, glede na posebne okoliščine primera, ki so bile tudi prisotne. Glede odločitev v pravdni zadevi P 1 pa opozarja, da je bila dejanska podlaga odločitve ta, da motilnega dejanja ni bilo, ker se je prehod uporabljal že toliko časa, da je služnost priposestvovana. Dokazni postopek je pokazal, da je tožena stranka ves čas uporabljala sporno pot, tudi po dogodku, ki je bil predmet pravde pod opr. št. P 1. Niso podane procesne kršitve, sploh pa ni bila neupravičeno favorizirana tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik očita sodišču kršitev Ustave Republike Slovenije, 22. člena. Ta zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku in iz te ustavne določbe izhaja tudi pravica do kontradiktornega postopka, torej takega postopka, v katerem je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče, mora ji biti omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se opredeli do navedb nasprotne stranke in vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 39/95 z dne 16. januarja 1997). ZPP v 286. členu določa, da mora stranka že na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze ter se izreči o navedbah nasprotne stranke, na kasnejših narokih pa le, če brez svoje krivde tega ni mogla storiti na prvem naroku. Pojem „krivda“ je treba ustrezno razlagati, tako da se strankam zagotovi, da jim ostane realna možnost, da se v postopku izrečejo. V konkretnem primeru je tožena stranka za trditve o posesti (relevantno dejstvo) pravočasno predlagala priče, tudi pričo S.P. Ta se vabilu ni odzval, kot opozarja pritožnica, za narok dne 20. oktober 2008 je izostanek opravičil, s pojasnilom, da je bolan in pričakuje operacijo kolka (obvestilo z dne 20. septembra 2008 na listovni št. 39 spisa). V tem postopku zaradi motenja posesti, ko mora sodišče postopati hitro (425. čl. ZPP nalaga sodišču, da pri določanju rokov in narokov vselej posebno pazi na to, da je treba zadevo po naravi vsakega posameznega primera hitro rešiti), je zato sodišče na to opozorilo toženo stranko na naroku dne 20. oktobra 2008, torej da naj namesto te priče predlaga drugo pričo. Nenazadnje gre tako postopanje sodišča, ki je skladno z načelom hitrosti postopanja, v korist tožeči stranki, ki je vložila tožbo zaradi motenja posesti, katere namen je, da se ne glede na vprašanje pravice do posesti, oz. do rešitve tega vprašanja, ohrani obstoječe stanje. Sicer pa je osrednji element pravice do izjave v postopku pravica stranke, da navaja dejstva, za odločitev ne zadoščajo le trditve strank o dejstvih, sodišče si prepričanje o njihovi resničnosti ustvari šele, če glede pravno relevantnih dejstev (v konkretnem primeru dejstvo posesti – priča je bila predlagana zaradi dokazovanja tega dejstva) zasliši priče, izvede dokaze. Upoštevaje navedena načela (načelo hitrosti), ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku, pravico do izjave ter zakonsko urejen sistem prekluzij (te predstavljajo poseg v pravico stranke, da se v postopku izreče in so dopustne le, če so nujne za to, da se zagotovi učinkovitost sodnega varstva v razumnem roku in jih je treba razlagati restriktivno) sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 286. čl., ko je zaslišalo pričo, ki je bila predlagana na drugem naroku za glavno obravnavo in to zato, da se dokazuje dejstvo, ki bi se dokazovalo s pravočasno predlagano pričo, ki pa zaradi bolezni na narok ni mogla pristopiti. Tudi ni sodišče kršilo, ko je na to opozorilo tožečo stranko, 285. člena ZPP, materialno procesno vodstvo ima sicer res svoje meje, toda že zakonska dikcija med drugim nalaga sodišču, da poskrbi tudi, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča skladno s to določbo, materialno procesno vodstvo se namreč nanaša tudi na področje zbiranja dokaznega gradiva.

Po določbi prvega odstavka 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Vprašanje, ali je tožena stranka v prejšnji pravdi pridobila pravico do posesti ali ne, v tem sporu ni relevantno in se zato tudi (sicer pravno napačna) navedba sodišča glede te okoliščine – pridobitev služnostne pravice v predhodni motenjski pravdi - ne nanaša na odločilna dejstva, zato tudi ni podana uveljavljana postopkovna kršitev. Izpovedba priče S.Š. je korektno povzeta, drži to, kar povzema sodišče, in sicer, da je navedel dva razloga, za to, da se ograja ni dala več odpreti. Sodišče je ocenilo zbrane dokaze, tudi fotografije, pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno ne pomeni, da je sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo. Okoliščina, ali so na fotografijah, ki jih je predložila tožnica, vidne kolesnice ali ne, nima take teže, kot ji jo pripisuje pritožnica, nenazadnje fotografije niti datumsko niso opredeljene. Glede uporabe poti tožene stranke prek parcele tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, potem ko je ocenilo dokaze, izpovedbe strank in prič, ocenilo tudi fotografije, vprašanje, ali so toženci v času veljavnosti začasne odredbe (veljala je do pravnomočnega zaključka pravde v letu 2003) pot uporabljali, niti ni odločilno, saj je ugotovljeno, da so uporabljali pot zatem, torej od leta 2003 do 2008. Ne more uspeti pritožnica tudi s pritožbeno kritiko izvedbe predlaganih dokazov, ko trdi, da ogled ni bil opravljen, kljub predlogu, saj ne pove, v čem naj bi to vplivalo na pravilnost sodbe, pove le, da bi se sodišče prepričalo, da priča V.K. občasno vozi po drugi poti, sama pa zatem pravilno ugotovi, da vprašanje voženj priče za ta postopek samo po sebi ni relevantno.

Pritožbeni razlogi torej niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi tistih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (drugi odstavek 350. čl. ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti pritožbene stroške, sama jih trpi tudi tožena stranka, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (154., 155. in 165. čl. ZPP).