VSK sklep Cp 1258/2008

Pritožbama se ugodi, sklep se v izpodbijani I. točki izreka r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje v

I.

točki izreka odločilo:

1.

da solastni delež 1/6 nasprotne udeleženke na nepremičnini parc. št. 3033 k.o. S. pripada v solast in soposest predlagateljema M.V. in I.V., vsakemu do 1/2;

2.

da so predlagatelji dolžni nasprotni udeleženki izplačati znesek v višini 37.666,66 EUR kot razliko v vrednosti njenega solastninskega deleža, najkasneje v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe , skupaj z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti odločbe do dne plačila;

3.

da ima nasprotna udeleženka na podlagi tretjega odstavka 71. člena Stvarnopravnega zakonika za terjatev do predlagateljev iz 2. točke izreka zakonito zastavno pravico na nepremičnini parc. št. 3033 k.o. S., dokler ji ne bo v celoti izplačana terjatev;

4.

da skupni stroški znašajo 4.624,56 EUR in so jih na podlagi 116. člena Zakona o nepravdnem postopku dolžni nositi predlagatelji;

5.

da vsaka stranka nosi svoje stroške zastopanja.

V

II.

točki izreka je sodišče odločilo, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi, v

III.

točki izreka pa je zavrglo predlog za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka.

Zoper sklep se je pritožila nasprotna udeleženka. Iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje zoper odločitev v zvezi z delitvijo solastnine v I. točki izreka, pri čemer se sklicuje na kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je na naroku dne 26. maja 2008 podala zahtevo za izločitev sodnice, sodnica je počakala par minut, da bi pooblaščenec navedel pravno podlago za zahtevano izločitev, nato pa z narokom zaključila, tako ravnanje pa je samovoljno in arbitrarno ter v nasprotju s pravico stranke do poštenega sojenja. Ko je bila podana zahteva za izločitev sodnice, bi morala slednja postopati po 72. členu ZPP in prenehati z vsakim nadaljnjim delom v zadevi ter določitev o izločitvi prepustiti predsedniku sodišča. Tega sodišče ni storilo, temveč je zaključilo s postopkom in izdalo izpodbijani sklep. Zahteva, da bi moral pooblaščenec navesti pravno podlago za izločitev, pa je neutemeljena. Zato pritožnica v primeru razveljavitve sklepa predlaga, da se narok opravi pred drugim sodnikom. Nadalje pritožnica trdi, da je sodišče kršilo vse elemente načela kontradiktornosti in pri tem očita, da je bila kršena njena pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov, pravica do izvedbe predlaganih dokazov in pravica do obrazložene sodne določbe. Očitke konkretizira z navedbami, da je k mnenju izvedenca K. v vlogi z dne 13. februarja podala obširne pripombe ter predlagala njegovo neposredno zaslišanje. Nekaj dni pred narokom dne 26. maja 2008, na katerega je bil vabljen izvedenec zaradi zaslišanja, pa je sin pritožnice doživel epileptični napad, zaradi katerega so se nato vrstile preiskave, kjer je bila nujno potrebna navzočnost matere in je pritožnica zato predlagala preložitev naroka, čemur pa sodišče prve stopnje ni ugodilo, ugodilo ni niti njenemu predlogu za ponovno zaslišanje izvedenca niti predlogu, da bi v dodatnem roku podala vsaj pripombe k zaslišanju izvedenca. Tega sodišče ni niti utemeljilo. Pritožnica še očita, da je brez obrazložitve zavrnilo njena predloga za angažiranje novega izvedenca gradbene stroke ter zaslišanje A.G., ki ga je pritožnica angažirala izven postopka. Glede na njene obširne pripombe bi moralo imenovati novega izvedenca, še toliko bolj, ker bi moralo G. oceno vrednosti nepremičnine upoštevati vsaj v okviru njenih trditev o večji vrednosti njenega solastnega deleža, z zaslišanjem izvedenca pa se določene nejasnosti, ki jih navaja v pritožbi, niso odpravile. Izpodbijanemu sklepu pritožba nadalje očita, da nasprotuje sam sebi, da nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožničin solastni delež je dodelilo le predlagateljema, zato ni jasno, zakaj je odplačilo deleža naložilo tudi predlagateljici. Obrazložilo tudi ni, kako je prišlo do zaključka, da je vrednost njenega deleža 37.666,66 EUR. Izvedenec je res najprej ocenil, da bi bila poštena tržna vrednost celote 226.000,00 EUR, a je nato dopustil možnost, da bi bila vrednost po drugem cenilcu lahko za 10 – 20 % višja. Povedal je tudi, da če bi se hiša prodajala na trgu kot celota, bi znašala vrednost njenega solastnega deleža 50.000,00 EUR (celotne nepremičnine pa 300.000,00 EUR), medtem ko bi fizično razdeljen del znašal 38.600,00 EUR. Zato ni jasno, zakaj se je sodišče odločilo za nižjo vrednost in je to ostalo neobrazloženo. Ker glede na to tudi ni sledilo njenim dokaznim predlogom, kot povzeto zgoraj, je ostalo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pritožba pogreša tudi obrazložitev odločitve v I./3. točki izreka. O delnem umiku glede delitve premičnin sodišče ni odločilo. Pritožba pa navaja tudi, da sta predlog in sklep v nasprotju z materialnim pravom. Sklep je nepravilen tudi s formalnega vidika, saj ni v skladu z zahtevami, ki jih določa 121. in 122. člen ZNP, ki določa, da mora sklep o fizični delitvi solastne nepremičnine vsebovati fizičen del solastne nepremičnine, ki jo dobi posameznik ter določilo, kaj mora kdo od udeležencev narediti za izvedbo delitve. Sklep o delitvi mora ustrezati tudi zahtevam iz 4. odstavka 146. člena ZZK-1, saj mora biti sposoben vknjižbe v zemljiško knjigo, ki jo izvede sodišče v tem postopku po uradni dolžnosti. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za večstanovanjsko hišo, bi moralo sodišče opraviti delitev tako, da nastane etažna lastnine. Sklep je posledično nerazumljiv in sploh ni jasno, kaj so predlagatelji v tem postopku dosegli. Namen tega postopka je prvenstveno delitev nepremičnine, ki pa zgolj s formalno spremembo solastnega deleža drugega in tretjega predlagatelja in spremembo pri pritožnici, ki ji je bil delež odvzet, ni bila dosežena. Tak način delitve po SPZ ni predviden. Sodišče je navedlo, da se je odločilo za fizično delitev nepremičnine, izvedeni način pa sploh ne predstavlja fizične delitve po drugem odstavku 70. člena SPZ in je sodišče zgolj nekritično sledilo predlogu predlagateljev. Fizična delitev solastnine namreč pomeni, da vsak od solastnikov dobi v naravi tisti del nepremičnine, za katerega izkaže upravičen interes. Izvedenec je povedal, da bi bilo predmetno stanovanjsko hišo moč razdeliti na dve enoti, eno večjo in eno manjšo, ki bi ustrezala solastniškemu deležu 1/6 v spodnji etaži hiše. Zato bi moralo sodišče upoštevati tudi predlog nasprotne udeleženke in ji dati ta manjši del, za katerega je izkazala upravičen interes (otroci, dosedanji način uporabe, navezanost na stanovanje itd.). Če pa bi sodišče menilo, da delitev v naravi ni možna, bi moralo izvesti civilno delitev – torej nepremičnino prodati in kupnino razdeliti med solastnike. V izogib temu pa bi lahko na predlog solastnika odločilo, da namesto prodaje pripade stvar v celoti njemu proti izplačilu vrednosti solastniškega deleža preostalim solastnikom in pri tem presojati, kdo ima močnejši interes, da postane izključni lastnik. Namen take rešitve, ki jo ponuja 70. člen SPZ je v tem, da eden od solastnikov postane izključni lastnik, ne pa da na stvari še naprej obstoji solastnina več oseb na isti stvari, kot je to storjeno v tej zadevi.

Na pritožbo so predlagatelji odgovorili in v njej prerekali pritožbene navedbe.

Poleg tega so se tudi sami pritožili in sicer zoper odločitev o skupnih stroških postopka v I./4. točki izreka, kjer je sodišče odločilo, da skupni stroški znašajo 4.624,56 EUR in da jih v celoti nosijo predlagatelji. Skupni stroški predstavljajo takso za predlog, stroške sodnega izvedenca in takso za sklep. Po določbi drugega odstavka 173. člena ZPP sodišče odloči o tem, katere od stroškov mora povrniti nasprotnik stranke, ki je oproščena plačila stroškov postopka. Ta določba smiselno napotuje na 126. člen ZNP. Torej smiselno se skupni stroški, ki bremenijo nasprotno stranko, poravnajo iz proračuna. Nobena od strank namreč v postopku ni propadla.

Pritožbi sta utemeljeni iz spodaj navedenih razlogov.

Najprej je potrebno odgovoriti na očitek bistvene kršitve določb postopka v zvezi s predlogom za izločitev sodnice, ki je v zadevi odločala na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s te plati sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nepravilnega postopanja. Iz zapisnika o naroku dne 26. maja 2008 in ostalih spisovnih podatkov sicer izhaja, da je nasprotna udeleženka zatrjevano zahtevo za izločitev podala šele po tem, ko je sodišče že zaključilo narok (sprejelo sklep, da odločba – sklep izide pisno), nakar je bilo o zahtevi odločeno s sklepom predsednika Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 15. julija 2008, ki je bil pooblaščencu pritožnice tudi vročen (listovna št. 140 spisa). Pritožbena trditev, da o predlogu ni bilo odločeno, torej ne drži. Pisnemu sklepu, ki ga je sodišče v zadevi zatem izdelalo v septembru 2008, zato ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb postopka.

Pritožbi pa je potrebno pritrditi, ko opozarja na napačno materialnopravno presojo v zadevi. Nepravdni postopek za delitev stvari v solastnini se izvede na predlog in v tej zadevi so predlagatelji kot solastniki nepremičnine parc. št. 3033 k.o. S. (prva predlagateljica z deležem ½, ostala dva predlagatelja pa vsak z deležem 1/6) predlagali delitev stvari tako, da bi nepremičnina prešla v celoti v njihovo (so)last in bi v posledici prva predlagateljica ostala solastnica do ½, solastninski delež nasprotne udeleženke, ki znaša 1/6, bi pripadel predlagateljema M. in I.V., vsakemu do ½, tako da bi postala solastnika vsak do ¼, pri čemer bi vrednost deleža nasprotne udeleženke predlagatelja izplačala v denarju. Temu je nasprotna udeleženka nasprotovala. Po podatkih spisa nepremičnina v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo z dvoriščem. Sodišče prve stopnje je sicer najprej ugotovilo, da ni mogoča taka delitev nepremične v naravi, da bi (vsi) udeleženci dobili v naravi samostojno enoto objekta (njegov del), nato pa z odločitvijo sledilo predlogu predlagateljev. Pri tem je navedlo, da gre za fizično delitev nepremičnine.

Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev ne predstavlja niti fizične delitve niti nobenega od drugih zakonsko predvidenih načinov delitve. Načine delitve solastnega premoženja jasno določa 70. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ. Prvenstveno predvideva sporazum solastnikov o načinu delitve, če se solastniki o načinu delitve ne morejo sporazumeti, pa o načinu delitve odloči sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (drugi odstavek 70. člena SPZ). Če tako predvidena fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče v skladu s četrtim odstavkom 70. člena SPZ odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). V skladu s petim odstavkom 70. člena SPZ pa lahko sodišče na predlog solastnika odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Če to predlaga več solastnikov, ima prednost tisti solastnik, ki ga določi sodišče, upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov. Očitno je torej, da v petem odstavku 70. člena predvideni način delitve predstavlja modaliteto civilne delitve (po dikciji zakona: namesto prodaje), vendar pa se taka oblika civilne delitve lahko opravi zgolj na predlog solastnika, ki naj mu stvar

v celoti

pripade v last, kar tudi pripelje do prenehanja solastnine. V konkretnem primeru predlagatelji niso predlagali nobenega od predvidenih načinov delitve. Delitev pa torej glede na povzeto regulacijo načinov delitve ne more potekati tako, da sodišče z odločitvijo zgolj spremeni solastniško skupnost, to je njeno sestavo in razmerje solastninskih deležev, pri čemer enega od solastnikov izloči z izplačilom njegovega deleža v denarju. Pritožba utemeljeno opozarja, da z izpodbijano odločitvijo solastnina ni prenehala, ravno to pa je smoter in cilj nepravdnega postopka za delitev nepremičnine. Ker rešitev, ki jo je ponudilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, nima podlage v zakonu, ne pride v poštev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bilo zato potrebno sklep o delitvi razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena in 165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Glede na to, na ostale pritožbene navedbe ni potrebno odgovarjati. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče s predlagatelji razčistiti, ali imajo morebiti še kak drug predlog delitve, nato pa v zadevi ponovno odločiti, izhajajoč iz zakonsko predvidenih načinov delitve.

Čeprav ni bilo odločilno za ta pritožbeni preizkus, pa pritožbeno sodišče opozarja na utemeljen očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o delnem umiku predloga, kolikor se nanaša na premičnini, navedeni v pritožbi, umik pa izkazujejo spisovni podatki.

V posledici zgornje odločitve je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi stroškovno odločitev (zoper katero se glede skupnih stroškov sicer pritožuje predlagateljica), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Glede na to, da pritožba predlagateljice meri tudi na učinke oprostitve plačila stroškov, ki jo je dosegla nasprotna udeleženka in ker spisovni podatki izkazujejo, da je bila ta pomoč odobrena skladno z Zakonom o brezplačni pravni pomoči, pa pritožbeno sodišče že sedaj opozarja, da bo moralo pri ponovnem odločanju o stroških sodišče prve stopnje izhajati tudi iz določb navedenega zakona.