VSK sodba Cp 984/2008

Pritožba se zavrne in se
p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da mu je dolžna plačati 10.015,02 EUR z eursko protivrednostjo zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 10.7.2002 do 27.6.2003, v višini zakonskih zamudnih obresti od 28.6.2003 do 31.12.2006 ter v višini zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.015,02 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila in zakonite zamudne obresti v eurski protivrednosti od zneska 14.187,95 EUR po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 10.7.2002 do 19.11.2002, vse v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 993,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da sodišče dejanskega stanja glede telesnih bolečin ni pravilno in popolno ugotovilo, ker ni upoštevalo njegove celotne izpovedi. Povedal je, da še danes čuti bolečine v predelu medenice in križa, tudi ko se uleže in sicer po 15-ih do 30-ih minutah, bolečine čuti pri vožnji z avtomobilom. Bolečin torej ne trpi samo ob dolgotrajnih obremenitvah in spremembah vremena. Telesne bolečine vplivajo tudi na njegovo koncentracijo in učenje in te okoliščine predstavljajo večjo škodo, kot pa jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi sicer je odškodnina za telesne bolečine odmerjena prenizko. Sodišče se je oprlo na Fischerjevo skalo stopnje telesnih poškodb, vendar gre tu za lestvico, pri odmeri pa je potrebno upoštevati subjektivni element. Če bi upoštevalo celotno dejansko stanje, bi določilo višjo odškodnino, to je v celotno vtoževanem znesku. Tudi za strah je odškodnina prisojena v prenizkem znesku. Tožnik je ob nesreči utrpel strah na meji smrtnega, to je strah skoraj najvišje stopnje. Trpel je tudi sekundarni strah. Pri odmeri odškodnine sodišče ni upoštevalo, da je še v bolnišnici večkrat podoživljal nesrečo in sanjal o njej ter da o tem sanja še danes. Še danes občuti strah kot udeleženec v prometu, ko mora kot pešec prečkati cesto. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je omejen pri vseh svojih življenjskih aktivnostih, pri delu, pri učenju, pri rekreaciji, pri športu in zabavi in zaradi tega duševno trpi. Bolečine vplivajo na njegovo koncentracijo in učenje. Ne druži se več s prijatelji tako kot se je pred nesrečo. Zaradi poškodb tudi ne more več delati vsega kar je lahko delal pred tem. Pri odmeri odškodnine sodišče ni dovolj upoštevalo, da je bil tožnik v času nesreče star 17 let in da je bila pred njim še vsa poklicna in zaposlitvena pot. Odškodnina je določena tudi v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, saj je bila oškodovancem s podobnimi poškodbami in posledicami ter osebnimi lastnostmi priznana že pred več kot petimi leti, višja odškodnina. Zato predlaga spremembo odločbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema očitka, da dejansko stanje glede obsega tožnikove škode ni pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče se je pri obsegu telesnih bolečin oprlo ne samo na tožnikovo izpoved, ampak je njegovo izpoved preizkusilo tudi z izvidom in mnenjem izvedenca. Izvedenec je v izvedenskem mnenju pojasnil, da mu je tožnik ob pregledu predstavil bolečine, ki jih trpi še danes in da je to po večjih obremenitvah in daljšem dolgotrajnem sedenju, ko občuti bolečine v križu in desnih dimljah ter v predelu simfize. Sodišče prve stopnje se je pri obsegu te škode zato utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki vsebuje poleg strokovnega mnenja tudi anamnestične podatke, na katere tožnik ob izpovedi ni imel pripomb. Drži, da so bolečine subjektivni občutek in znano je, da je prag bolečin pri ljudeh zelo različen, prav zato pa je nujen dokaz pri ugotavljanju te škode tudi sodelovanje izvedenca, ki se kot strokovnjak opredeli tudi do anamnestičnih podatkov oškodovanca. Sodišču s svojim strokovnim znanjem pomaga ugotoviti kakšno škodo dejansko trpi konkreten oškodovanec. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani sodbi o obsegu škode, ki jo je utrpel tožnik. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno odmerjena tudi odškodnina za vsako posamezno postavko. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče upoštevalo tako načelo individualizacije višine odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine. Potem ko je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, je tožniku priznalo ustrezen znesek odškodnine za telesne bolečine, saj obseg te škode ne utemeljuje višjega zneska od priznanega. Tudi odškodnina, priznana za strah, odraža ugotovljeno okoliščino, da je tožnik dejansko utrpel izjemno intenziven primarni strah. Ker pa je ta strah bil kratkotrajen, višja odškodnina od priznane tudi v tem delu ni utemeljena. Končno je pravilno ovrednotena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Obseg te škode ni tolikšen, kot ga skuša prikazati pritožba. Poškodba se je sanirala dobro in brez zapletov. Tožniku so po poškodbi sicer ostale posledice, zaradi katerih se ne more več ukvarjati z gorskim kolesarjenjem v enakem obsegu, kot se je pred nesrečo. Tudi z ostalimi športi se ne more ukvarjati toliko kot se je prej, omejen je do določene mere tudi glede dela, ki ga lahko opravlja. Dejstvo pa je, da so tožnikove življenjske aktivnosti in sposobnosti zaradi posledic nesreče zmanjšane za 10% in ta ocena je po ugotovitvi izvedenca višja prav zaradi tožnikove mladosti in predhodne športne usmerjenosti. Zato duševne bolečine, ki jih trpi iz tega naslova ne utemeljujejo višje odškodnine, kot mu jo je priznalo sodišče prve stopnje.

Pavšalen je očitek pritožbe, da odškodnina ni priznana v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Pritožba ne pove v katerih podobnih primerih je bila priznana višja odškodnina. Pritožbeno sodišče je ob pregledu sodne prakse ugotovilo, da je objavljenih primerov, ko je prišlo do poškodbe sramnične kosti ali medenice, izjemno malo. Primera, ki bi bil zelo podoben tožnikovemu, v objavljeni sodni praksi ni. Zato je preizkusilo tožnikov primer glede na tip poškodbe, ko spada glede na to uvrstitev ta primer v skupino srednje hudih primerov (to je tretjo skupino po Fischerjevi razvrstitvi). Če se upošteva ta skupina oziroma ta tip poškodbe, pa se iz sodne prakse lahko ugotovi, da je znašala povprečna višina odškodnine v tej skupini 24 povprečnih neto plač. Višina odškodnine, ki je bila prisojena tožniku v obravnavani zadevi, pa znaša več kot 27 plač. Zato primerjava vrste in obsega tožnikovih posledic s podobnimi primeri iz sodne prakse pokaže, da je prisojena odškodnina sorazmerna nastali škodi in da sta bili pravilno upoštevani tako načelo za odmero odškodnine po subjektivni individualizaciji kot tudi po objektivnem kriteriju. Višina odškodnine ne izstopa iz okvira v sodni praksi priznanih odškodnin za podobne škode. Iz teh razlogov je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 358 Zakona o pravdnem postopku – ZPP).