VSK sodba PRp 15/2009

Ob odločanju o pritožbi se se izpodbijana sodba glede dejanskega stanja prekrška po uradni dolžnosti s p r e m e n i tako, da v izreku sodbe za besedo „najmanj“ namesto številke „2,35“ vstavi „1,67“.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

A

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Tolminu razsodilo, da je obdolženi M.K. odgovoren za prekršek po določbi d. točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1. Na podlagi navedene zakonske določbe je sodišče obdolžencu izreklo globo 500,75 EUR in 18 kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Sklenilo je še, da mora obdolženec plačati stroške postopka iz 1. do 5. točke 1. odstavka 143. člena Zakona o prekrških (dalje: ZP-1) in povprečnino 616,44 EUR.

2.Proti sodbi se je obdolženec pritožil po zagovorniku, kot navaja, zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni omogočilo obdolžencu, da sodeluje v postopku, oziroma, da poda svoj zagovor. Sodišče je bilo obveščeno, da se obdolženec zdravi pri nevrologu, zaradi česar naj bi se obravnava preložila, da bi se obdolženi imel možnost zagovarjati in predlagati dokaze. Sodišče predlogu ni ugodilo in je opravilo obravnavo v odsotnosti obdolženca, ki se je nahajal na zdravljenju. Alkoholimetrična preiskava, ki jo je opravil ISM, je pokazala rezultat 1,67 grama alkohola na kilogram krvi. Z rezultatom, ki ga je ugotovil postavljeni izvedenec, se obdolženec ne strinja, ker ni upošteval vseh parametrov. Meni tudi, da bi bilo treba izvedenca neposredno zaslišati in ugotoviti pomanjkljivosti, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločanje sodišču prve stopnje.

B

3.Pritožba ni utemeljena, sodbo pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

4.Očitek, da je bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka, ker da obdolžencu ni bilo omogočeno, da sodeluje v postopku, oziroma, da poda svoj zagovor, ni utemeljen. Obdolženca je sodišče vabilo na zaslišanje, ki je bilo določeno za dne 2.9.2008 (vabilo je bilo vročeno tako obdolžencu kot zagovorniku), vendar se vabilu ni odzval niti odsotnosti ni opravičil. Tako obdolženec kot zagovornik sta bila obveščena tudi o procesnih dejanjih sodišča (zaslišanju priče B.B.; odreditvi izvedenstva), vendar se na vabilo nista odzvala niti na izvedensko mnenje do izdaje sodbe nista podala nobene pripombe. Pritožbene navedbe o razlogih za odsotnost obdolženca (zdravljenje pri nevrologu) v spisovnih podatkih nimajo podlage, prav tako so nove navedbe iz katerih izhaja, da se obdolženi ne strinja z izvedenskim mnenjem. Ker so nove, se v skladu z določbo 3. odstavka 157. člena ZP-1 ne upoštevajo. V skladu z navedeno zakonsko določbo mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa obdolženi ni storil. Glede na navedeno pritožba obdolženca ni utemeljena.

5.Pač pa je višje sodišče ob preizkusu, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo kršilo določbo 2. odstavka 132. člena ZP-1 in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke 1. odstavka 155. člena ZP-1, ker je prekoračilo zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu.

6.Sodišče pri izdaji sodbe ni vezano na predlog predlagatelja prekrška glede pravne presoje dejanja, vezano pa je na subjektivno kot tudi objektivno identiteto obdolžilnega predloga in sodbe (2. odstavek 132. člena ZP-1). V skladu z načelom materialne resnice (1.odstavek 68. člena ZP-1) mora sicer sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, tako tista, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Vendar pa ne sme spremeniti opisa prekrškovnega dejanja tako, da bi ta sprememba povzročila hujšo pravno kvalifikacijo, niti glede kriminalne količine, kot v obravnavani zadevi, ki bi bila v obdolženčevo škodo. Kriminalna količina mora ostati ista ali manjša.2Primerjaj: I.Bele, H. Jenull, Š. Maček Guštin, B. Tratar, Zakon o prekrških s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2005, s.371 do 374 Glede na to, da se obdolžencu z obdolžilnim predlogom očita, da je imel v organizmu več kot 1.10 grama alkohola na kilogram krvi, v nadaljevanju opisa dejanja pa, da je alkoholimetrična preiskava na ISM pokazala rezultat 1,67 grama alkohola na kilogram krvi, se obdolžencu sme očitati le takšna količina alkohola v krvi, ne pa višja, kljub ugotovitvi sodišča z izvedencem, da je imel obdolženi v krvi v času prekrška (precej) višjo koncentracijo alkohola od očitane.

7.Iz navedenega razloga je zato višje sodišče ob odločanju o pritožbi izpodbijano sodbo spremenilo (4. odstavek 163. člena ZP-1), kot je razvidno iz izreka, tako, da se obdolžencu očita, da je imel v organizmu najmanj 1,67 grama alkohola na kilogram krvi.

8.Takšna sprememba kriminalne količine ne posega v pravno opredelitev prekrška, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot prekršek po d. točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1, niti v odločitev o izrečenih sankcijah. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu izreklo globo, ki je na spodnji meji predpisane, izreklo pa mu je tudi predpisano število 18 kazenskih točk. V skladu z določbo 5. odstavka 130. člena ZVCP-1 se namreč takšno število kazenskih točk izreče vozniku, ki ima v krvi več kot 1,50 grama alkohola na kilogram krvi.

9.Ker sicer pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10.Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za stroške pritožbenega postopka ne določi ( 2. odst. 147.čl. ZP-1).