VSK sodba Cp 778/2008

Pritožbi se zavrneta in se p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane v veljavi 1. in 3. točka sklepa o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Kopru pod opr. št. I Ig 1 z dne 16.2.1995 tako, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki v roku 15 dni 13.268,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.179.778,80 SIT, preračunano v evrsko protivrednost po menjalniškem tečaju 1 EUR = 239,64 SIT, od dne 14.12.1995 do dne 31.12.2001 ter stroške izvršilnega postopka v znesku 265,38 EUR v preostalem delu, ki se nanaša na zamudne obresti od 1.1.2002 dalje pa se sklep o izvršbi razveljavi in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 132,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo sta se pritožili obe toženi stranki. Prva tožena stranka D.H. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP, predlaga da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. V obrazložitvi zatrjuje, da prihaja sodišče prve stopnje pri navajanju razlogov za sprejeto odločitev do nasprotij samo s seboj. Pravilno je ugotovljeno, da je bil izvršilni predlog zoper družbo E. d.o.o. vložen 15.2.1995 in da je pokojni M. preminil v času med 9.2.1995 in 27.6.1995, do izbrisa družbe iz sodnega registra pa je prišlo šele 22.8.2000. Ob takem poteku dogodkov ne vzdrži zaključek, da je nepremičnina v A. prešla na zapustnika kot edinega družbenika in predstavlja zapuščino in da sta jo toženi stranki posledično prevzeli, kot tudi pasivo, po pokojnem družbeniku in morata zato plačati tožeči stranki vtoževani znesek. Dejstvo je, da je pokojni M. umrl bistveno pred izbrisom družbe iz sodnega registra, toženi stranki sta v trenutku njegove smrti postali njegovi dedinji in s tem družbenici družbe E. d.o.o. in ko sta že sami vstopili kot naslednici v to družbo je prišlo do izbrisa slednje iz sodnega registra. Zato ni mogoče šteti, da je pokojni M. podal izjavo v skladu z določbo 580. člena ZGD v zvezi z določbami ZFPPod, ampak je obveznost družbe prešla na toženi stranki. Sprejeti zaključki v izpodbijani sodbi bi obveljali le, če bi pokojni M. umrl po izbrisu družbe iz sodnega registra, v konkretnem primeru pa temu ni bilo tako. Toženi stranki, predvsem prvotožena stranka zato nista dolžni prevzeti obveznosti, saj na zapustnika niti niso prešle, ker v trenutku izbrisa ni bil več živ. Toženima strankama obstoj te družbe sploh ni bil znan. Šele iz dodatnega sklepa o dedovanju z dne 21.4.2004 izhaja, da je obstajala tudi družba E. d.o.o., ki je bila izbrisana, zato prvi toženki ni mogoče očitati, da je prišlo do izbrisa, še manj pa, da bi morala vedeti za obveznosti te družbe. Prva tožena stranka zato ne odgovarja za dolge izbrisane družbe. Ni bila vključena v posle te družbe nikoli in tudi ni mogla vplivati na dejstvo, da je prišlo do njenega izbrisa iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje okoliščin v zvezi statusa prve tožene stranke kot pasivne družbenice ni raziskalo, zato je sodba v tem delu pomanjkljiva tako, da se ne da preizkusiti, pomanjkljivo pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sicer pa prvatožena stranka v pritožbi opozarja tudi na nejasnosti oz. razlike v listinah, ki jih je predložila tožeča stranka v spis. V predlogu za izvršbo se je sklicevala na kreditno pogodbo 1 na izpisku terjatev z dne 14.2.1995 pa je kot kreditni račun navedla 2. Sodišče te razlike ni raziskalo. Tudi ime družbe je v izvršilnem predlogu drugačno kot v izpisu stanja terjatev. V prvem primeru je navedena družba Ec. d.o.o. v drugem pa E. d.o.o.. Prva tožena stranka je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke v tej zadevi, pa je sodišče njen predlog kot neutemeljen zavrnilo s pojasnilom, da bi se morala konkretneje opredeliti do poslovnih listin in izračunov tožeče stranke. Prva tožena stranka nima zadostnega strokovnega ekonomskega znanja, da bi sploh lahko ugotovila morebitne nepravilnosti v poslovnih listinah. Izpoved priče M. ni v ničemer pojasnila dejanskega stanja. Iz njene izpovedi izhaja, da je prihajalo pri knjiženju do številnih napak, ki jih je tožeča stranka sama sanirala, zato vse te okoliščine kažejo, da je bila nujna postavitev izvedenca ustrezne stroke.

Druga tožena stranka v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 339. ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi. V pritožbi navaja, da sklep o izvršbi izdan zoper družbo sploh ni mogel postati pravnomočen, ker je edini zakoniti zastopnik prvotnega dolžnika in edini družbenik umrl pred datumom izdaje sklepa, možno pa tudi, da je umrl celo pred vložitvijo izvršilnega predloga. S smrtjo zakonitega zastopnika družba ni mogla poslovati, zato sklep o izvršbi prvotnemu dolžniku sploh ni bil vročen, to dejstvo pa je pomembno in drugačno stališče prvostopenjskega sodišča ni pravilno. Pravda, enako pa tudi izvršilni postopek začne teči šele z vročitvijo tožbe toženi strani oz. izvršilni postopek z vročitvijo predloga za izvršbo in sklepa o izvršbi dolžniku. Ta nikoli ni bil vročen družbi E. d.o.o. zato bi moralo sodišče sklep o izvršbi razveljaviti in predlog za izvršbo zavreči. Z drugačnim postopanjem je nepravilno uporabilo določbo 189. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. S smrtjo pokojnega M.M. je prvotni dolžnik E. d.o.o. izgubil pravdno sposobnost, saj ni imel več zakonitega zastopnika. Ker prvotni dolžnik v času vložitve predloga za izvršbo ni imel zakonitega zastopnika, dejansko ni imel pravdne sposobnosti in zato mu tudi ni mogel biti vročen sklep o izvršbi. Upnik ni predlagal ustreznih ukrepov in zato je sodišče zagrešilo tudi 11. točko 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožnica meni, da se postopek proti njej ne bi smel nadaljevati zato, ker je družba E. d.o.o. prenehala obstajati in je bila izbrisana iz sodnega registra preden ji je bil vročen sklep o izvršbi. Zoper pravne naslednice izbrisane družbe se izvršilni postopek lahko nadaljuje samo v primeru, če je bil sklep o izvršbi že vročen prvotnemu dolžniku oz. je ta postal že pravnomočen. Pritožnica meni, da bi v tej zadevi terjatev lahko prešla na toženo stranko samo, če bi tožeča stranka v enem letu po izbrisu družbe iz sodnega registra vložila nov predlog za izvršbo oz. novo tožbo ne pa da je predlagala samo nadaljevanje postopka zoper toženi stranki. Prav tako ni točna ugotovitev sodišča, da je zaradi smrti M.M. kot edinega družbenika družbe prešla obveznost po kreditni pogodbi v trenutku njegove smrti na njegove dediče. V kreditni pogodbi je nastopala kot kreditojemalec družba E. d.o.o. in ne M.M., zato ta obveznost ni prešla v trenutku smrti M. na dediče, saj je bil takrat to še vedno dolg družbe E. d.o.o. in je tudi v tem delu sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na izbris družbe šele v letu 2000 bi sodišče v zvezi z domnevo po 4. odst. 27. člena ZFPP v povezavi s 1. odst. člena 394 ZGD moralo šteti, da so izjavo z vsebino iz 1. odst. 394. člena ZGD podali dediči družbenika, nikakor pa ne sam družbenik, ki je bil v času izbrisa družbe že mrtev, zato je tudi v tem delu materialno pravo zmotno uporabljeno. Sicer pa pritožnica vztraja, da ima lahko status pasivne družbenice, saj na poslovanje družbe ni imela nikakršnega vpliva, prav tako ni imela nikakršnega vpliva na to, da bi se družba lahko uskladila z določbami ZGD, saj je rok za uskladitev iztekel že pred smrtjo M.M. družba pa je bila izbrisana po smrti. Pritožnica za obstoj te družbe sploh ni vedela, o tem je predlagala zaslišanje priče L.M., pa je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Kaj je bilo zapisano v smrtovnici, ki je bila poslana zapuščinskemu sodišču toženka ni vedela, saj je smrtovnico sestavil matičar. Vse v zvezi z zapuščino pa je tudi urejal L.M., ki ga je toženka predlagala za pričo. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je bilo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je obe pritožbi obravnavalo skupaj, ker so za obe toženi stranki sporne iste okoliščine.

Iz podatkov spisa je ugotovilo, da je bil predlog za izvršbo zoper družbo E. d.o.o. (nobenega dvoma ni, da je v predlogu za izvršbo prišlo samo do očitne pisne napake, ko je bila pri imenu te družbe izpuščena črka x, pritožbene navedbe prve tožene stranke o nejasnostih v listinah glede družbe so zato odveč) priporočeno poslan na Okrajno sodišče v Kopru 14.2.1995, sklep o izvršbi je bil izdan 16.2.1995. Sklepa o izvršbi sodišče ni moglo vročiti zakonitemu zastopniku, saj je bil ta pogrešan (list. št. 113 spisa). Ko je bilo že znano, da je zakoniti zastopnik družbe umrl, je upnica predlagala postavitev začasnega zastopnika družbi (list. št. 129 spisa), vendar je bil ta predlog s sklepom sodišča z dne 29.2.2000 zavrnjen, z istim sklepom pa je sodišče izvršilni postopek prekinilo zaradi tega, ker je zakoniti zastopnik družbe umrl. L.M. (brat umrlega edinega družbenika in zakonitega zastopnika družbe) je z vlogo, ki je prispela na sodišče 31.1.2000, sodišče obvestil, kdo so zakoniti dediči pokojnega zakonitega zastopnika dolžnika (list. št. 136 spisa) in 20.9.2001 je bil izdan sklep, da se postopek nadaljuje z dediči (najprej štirimi, zatem pa dvema dedinjama, to je sedanjima toženkama, ker sta se ostala dva dediča dedovanju odpovedala). Sklep o izvršbi je bil dejansko dedinjama vročen šele 29.11.2005 (list. št. 351) in zoper sklep o izvršbi sta dedinji takoj vložili ugovor, ki mu je bilo ugodeno in postopek se je nadaljeval v pravdi.

Čeprav bi postopek lahko tekel tudi hitreje in bi bil sklep o izvršbi lahko vročen univerzalnim pravnim naslednikom zakonitega zastopnika družbe prej, pa vse te okoliščine v ničemer niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Zmotne so namreč pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče predlog za izvršbo zavreči, ker je možno, da je v času vložitve predloga bil zakoniti zastopnik dolžnika že mrtev. Za obstoj procesne legitimacije ob vložitvi predloga za izvršbo je pomemben obstoj pravne osebe (dolžnika) in ne njegovega zakonitega zastopnika. Po procesnem pravu je sposobna biti stranka postopka vsaka fizična, ali pravna oseba (76. člena ZPP). Pravna oseba preneha obstajati šele z izbrisom iz sodnega registra in ker je družba E. d.o.o. bila izbrisana iz sodnega registra šele 22.8.2000, je njena procesna legitimacija kot procesna predpostavka, da se je začel postopek, vsekakor obstajala. Dejstvo, da je zakoniti zastopnik in edini družbenik družbe zoper katero je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, umrl, je lahko imelo za posledico le prekinitev postopka po 2. točki prvega odstavka 205. člena ZPP. To določbo pa je sodišče prve stopnje v postopku tudi pravilno uporabilo, saj je postopek prekinilo in ga nadaljevalo z univerzalnimi nasledniki zakonitega zastopnika in edinega družbenika družbe.

Zmotne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje postopka ne bi smelo nadaljevati, ker sklepa o izvršbi ni vročilo prvotnemu dolžniku. Kot je že pojasnjeno, je začel izvršilni postopek z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (primerjaj 2. člen ZIZ). Prehod obveznosti na novega dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, ureja 4. odst. 24. člena ZIZ. Pogoj, da se izvršilni postopek nadaljuje zoper družbenika izbrisane družbe (ali njegove univerzalne pravne naslednike) je samo kvalificiran dokaz o prehodu obveznosti, ki opraviči vstop naslednika v procesno pravni položaj predhodnika. Da bi bil vstop univerzalnega pravnega naslednika v procesni položaj prednika pogojen še z izdajo odločbe, ali celo pravnomočnostjo kondemnatornega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kot trdi prva tožena stranka, ni ne logično, niti to ne izhaja iz besedila samega zakona (tako tudi odločba VS RS, opr. št. II Ips 645/2007).

Dejstvo, da je bila kreditojemalec in dolžnik iz kreditne pogodbe z dne 9.11.1993 družba E. d.o.o. ni sporno. Pritožba ima zato prav, da so obveznosti iz te kreditne pogodbe prešle lahko na univerzalne naslednike šele z izbrisom družbe iz sodnega registra (22.8.2000) in ne že s smrtjo zakonitega zastopnika te družbe M.M. v letu 1995. Čeprav se je to v izpodbijani sodbi res zapisalo, pa ni imelo nikakršnega vpliva na pravilnost končne odločitve, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so dediči edinega družbenika družbe podedovali poslovni delež tega družbenika že v trenutku smrti družbenika. To pa pomeni, da so vstopili v njegov položaj še preden je bila družba izbrisana. Že v smrtovnici, ki je bila poslana na Okrajno sodišče v Sežani 13.7.1995 (list. št. 142 spisa), je kot premoženje pokojnega navedena tudi družba E. d.o.o.. Dejstvo, kdaj sta pritožnici za to premoženje zvedeli, ni odločilno, saj je pomembno zgolj to, da sta imeli vse od uvedbe zapuščinskega postopka možnost seznaniti se z obsegom zapustnikovega premoženja in z obveznostmi, ki bremenijo zapuščino. Če se o tem nista pozanimali, ju to ne razbremenjuje odgovornosti za dolg, ki je predmet te pravde.

Ob ugotovljenih okoliščinah univerzalnega pravnega nasledstva družbenikov družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, ni mogoče pritrditi njuni tezi, da sta toženki bili pasivni družbenici v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9.10.2002. Odločitev, da sta dolžni plačati terjatev tožeči stranki je zato materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede višine ugotovljene terjatve. Sodišče prve stopnje je višino zanesljivo ugotovilo, saj je tožeča stranka predložila dokaze, ki višino terjatve potrjujejo. Nobenih nejasnosti ni glede listin, saj je tudi pri štev. kreditne pogodbe in štev. kreditnega računa prišlo le do očitne pisne napake. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca finančne stroke, kot je predlagala prva tožena stranka, niso utemeljene. Stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. To da nima zadostnega strokovnega ekonomskega znanja, da bi sama ugotovila, ali je prišlo do morebitnih nepravilnosti v poslovnih knjigah tožeče stranke, vsekakor ni razlog, ki bi utemeljeval izvedbo takšnega dokaza. Kot se je sodna praksa že izrekla informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele izvedba dokaza dala podlago za trditve, ni dovoljen.

Pritožbeno sodišče torej ni ugotovilo v postopku absolutnih bistvenih kršitev postopka, vsa odločila dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, zato 2je neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker pritožnici nista uspeli s pritožbama, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP)