UPRS Sodba I U 1766/2016-17

I. Tožbi se ugodi in se sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 344/2016 z dne 28. 10. 2016 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka sklenila, da se A., d.o.o. izplačajo stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice Bpp 344/2016-1 v višini 280,45 EUR in v II. točki, da se v presežnem delu predlog za izplačilo stroškov zavrne.

2V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bila upravičenki, B.B., dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu (tudi v morebitnem mediacijskem postopku), zoper delodajalca C. d.o.o., zaradi plačila neizplačanih plač, prehrane in prevoza za čas od marca 2015 do junija 2016, plačila prispevkov za socialno varnost, plačilo regresa za leti 2015 in 2016 ter odpravnino, ki se je vodila pod I Pd 854/2016. Za nudenje je bil določen D.D., odvetnik navedene odvetniške pisarne. Iz napotnice in stroškovnika izhaja, da je tožnik (odvetnik) v okviru nudenja BPP za prosilko vložil tožbo in jo zastopal v mediacijskem postopku, na katerem je bila 4. 10. 2016 sklenjena sodna poravnava. Sodišče je na podlagi stroškovnika, v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) tožniku priznalo 400 točk za sestavo tožbe (tar. št 15/1a OT), za sklenjeno sodno poravnavo v mediacijskem postopku 800 točk (tar. št. 4/2 OT) ter 2 % materialnih stroškov od vrednosti 1000 točk in 1 % od vrednosti nad 1000 točk, skupaj v višini 22 točk. Skupno je tako tožena stranka tožniku priznala 1222 točk, kar po vrednosti točke 0,459 EUR znaša 560,90 EUR. V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je tožnik upravičen do polovice tega zneska, kar znaša 280,45 EUR. Predlagane stroške za posvet s stranko je tožena stranka zavrnila, ker so ti stroški že zajeti v drugih priznanih stroških za sestavo tožbe.

3Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Tožena stranka je kršila pravila postopka, svojo odločitev pa oprla na neustaven predpis, in sicer na peti odstavek 17. člena ZOdv. Ni sporno, da so bile vse storitve opravljene. Tožena stranka tudi ni zanikala, da katera od storitev ni bila opravljena. Sporni naj bi ostali višina nagrade in stroškov, do katerih je tožnik upravičen. Tožena stranka mu neutemeljeno ni priznala priglašene nagrade za prvi sestanek s stranko v višini 100 točk. V tem delu je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ker pa svoje odločitve ni utemeljila z navajanjem pravne podlage je storila bistveno kršitev pravil postopka. V zvezi s polovico odmerjene nagrade in stroškov pa tožnik navaja, da peti odstavek 17. člena ZOdv se nanaša zgolj in izključno za delo odvetnika, do katerega je upravičen do polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, nikakor pa se ta določba ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje OT v 11. členu. Tudi če se z uporabo petega odstavka 17. člena ZOdv odvetniška nagrada zniža, ni razloga, da bi odvetnik ne bil upravičen do povrnitve vseh stroškov, ki jih je nedvomno imel. Do razlage, kot jo je uporabila tožena stranka, torej, da se peti odstavek 17. člena ZOdv nanaša tudi na povračilo stroškov, ne moremo priti z jezikovno razlago, niti s teleološko razlago. Ni razloga, da tožnik (odvetnik) ne bi bil upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je nedvomno imel, in to v celoti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je poleg nagrade za opravljeno delo razpolovilo tudi povračilo stroškov, nastalih v zvezi z opravljeno storitvijo. Tožnik se zaveda, da gre v konkretni zadevi za minorne zneske, vendar je mnenja, da gre za pomembno pravno vprašanje. Sporna sprememba ZOdv ne predstavlja odvetniške tarife v formalnem smislu, gre pa vsebinsko za materijo cene odvetniških storitev, kar je neposredno povezano z OT, za katere sprejem je pristojna Odvetniška zbornica Slovenije. Ustavno sodišče RS se je že v odločbi U-II-1/09 opredelilo do vprašanja sprejemanja tovrstne zakonodaje s področja odvetništva. Zavzelo je stališče, da mora zakonodajalec nedvomno urediti tudi vprašanja, ki se nanašajo na položaj odvetnikov in njihove stanovske organizacije. Tožnik sodišču predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, podredno pa, da sodišče tožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se odvetniku prizna nagrada v skupni višini 702,27 EUR. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Skupaj s tožbo tožnik predlaga tudi prekinitev postopka ter začetek postopka za oceno ustavnosti ter v predlogu navaja procesne pomanjkljivosti pri sprejetju petega odstavka 17. člena ZOdv ter obrazložitev, zakaj določba petega odstavka 17. člena ZOdv pomeni nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, kršitev načela delitve oblasti in neodvisnosti odvetništva. Nadalje tožnik meni, da je določilo petega odstavka 17. člena ZOdv neskladno z drugimi določbami ZOdv, prav tako je neskladno z določbami Ustave RS in v nasprotju z že zavzetimi stališči v odločbah Ustavnega sodišča RS.

5Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6Stranka z interesom, B.B., na tožbo ni odgovorila.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik določen za izvajalca BPP (odločba Bpp 344/2016 z dne 22. 7. 2016), da je storitev opravil ter je pravočasno vložil stroškovnik. Sporna je višina nagrade in stroškov, do katerih je tožnik upravičen.

9Pri odmeri stroškov je organ uporabil peti odstavek 17. člena ZOdv, ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadel po OT. Tožnik odmeri ugovarja, ker meni, da gre za neustaven predpis, kar obsežno utemeljuje, vendar sodišče predlogu za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS ne sledi, kot tudi ne ugovoru o nezakoniti uporabi predpisa. Po določbi 137. člena Ustave RS je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Navedeno pomeni, da se z zakonom lahko določijo omejitve pri njenem izvajanju, torej sporna zakonska ureditev ustavnemu položaju odvetništva kot takemu ne nasprotuje. Glede postopka sprejemanja petega odstavka 17. člena ZOdv je že Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015 ugotovilo, da je bilo zahtevi po obveznem sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku zadoščeno ter da so očitki pobudnika (OZS) o protiustavnosti postopka sprejemanja zadevne zakonske ureditve zaradi nezmožnosti sodelovanja OZS očitno neutemeljeni (glej 12. in 13. odstavek sklepa). Očitno neutemeljeni so torej tudi očitki, ki jih v tej zvezi vsebuje tožba. Razlog za določitev nižjega plačila je pojasnjen v obrazložitvi 1. člena ZOdv-D (Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014). Nižja plačila za odvetnike, ki opravljajo storitve pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti, je zakonodajalec določil iz dveh razlogov: 1. zaradi omejitve javno finančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji OT, upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke ter 2. zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države, kar oboje po presoji sodišča predstavljajo razumen razlog za omejitev plačil, ki je razen tega očitno v javnem interesu. Tožnik ne prepriča z navedbami, po katerih naj bi šlo v obravnavani zadevi za oblasten in nedopusten poseg v delovanje odvetnikov (enako tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 1293/2017 z dne 28. 2. 2017 in v sodbi I U 440/2017 z dne 5. 9. 2017).

10Kot utemeljenemu pa sodišče sledi ugovoru, da se vsebina petega odstavka 17. člena ZOdv ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT. Člen 11 OT določa izdatke za stranko in druge izdatke. V drugem odstavku 11. člena OT je določeno, da je stranka dolžna povrniti odvetniku tudi izdatke za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke. V tretjem odstavku 11. člena OT pa je določeno, da izdatke iz prejšnjega odstavka lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 %. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT. Prvi člen OT se glasi, da ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom. V prvem odstavku 2. člena OT je določeno, kaj je odvetniška storitev, je delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. Po drugem odstavku 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela. Na podlagi gramatikalne razlage teh določb je zaključiti, da gre pri OT za dve vrsti stroškov: 1. za odvetniške storitve in 2. za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke ureja 11. člen OT, odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT. Termin odvetniške storitve po definiciji iz prvega odstavka 2. člena OT je primerljiv s terminom "delo" (odvetniško delo) iz petega odstavka 17. člena ZOdv. Navedeno stališče, torej da se določba petega odstavka 17. člena ZOdv nanaša le na odvetniške storitve, je sodišče preverilo še na podlagi obrazložitve 1. člena predloga ZOdv-D (Poročevalec državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014), iz katere tudi izhaja, da je cilj predloga omejitev izdatkov državnega proračuna za storitve odvetnikov. Torej, ker so na podlagi določb petega odstavka 17. člena ZOdv odvetniki dolžni trpeti redukcijo plačila za svoje delo (odvetniško storitev), pomeni nepravilno uporabo prava, kolikor se uporabo določbe razširi tudi na izdatke za stranko iz tretjega odstavka 11. člena OT, kot izhaja iz obravnavanega primera.

11Kot izhaja iz drugega odstavka 11. člena OT, gre pri spornih izdatkih za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacij in podobne izdatke, vse za izdatke, ki jih je dolžan odvetnik plačati v določeni višini, ne glede na dejstvo, ali je postavljen stranki po uradni dolžnosti ali ga je stranka izbrala. Sama možnost povrnitve izdatkov za stranko (tretji odstavek 11. člena OT) z obračunom v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve po oceni sodišča ni relevantna okoliščina v zvezi s povrnitvijo izdatkov ter za razlikovanje v zvezi z uporabo petega odstavka 17. člena ZOdv.

12V zvezi s tožbenim ugovorom, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve v stroškovniku priglašene nagrade za prvi sestanek s stranko v višini 100 točk, pa sodišče dodaja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, da je posvet s stranko zavrnila, ker so ti stroški že zajeti v drugih priznanih stroških za sestavo tožbe. Do nagrade za nasvete, mnenja in udeležbe na konferencah, pregledov spisov in listin je odvetnik upravičen, če gre za samostojne storitve in niso neposredno povezane s sestavo tožbe. V konkretnem primeru pa glede na obseg dodeljene BPP posvet s stranko nima narave samostojnega zahtevka.

13Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in kršena pravila postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravni spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

15Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).