VSK Sklep II Kp 3360/2016

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru obdolženca in odločilo, da se obtožba Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici, opr.št. Kt/16979/2015 z dne 28.10.2016, ki je bila vložena zoper obdolženega G.F., zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ne dopusti in kazenski postopek ustavi.

2Zoper sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kršitve kazenskega zakona po 1. točki 373. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obdolženec, ki je povzel vsebino svojega zagovora. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi preizkusa izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko obtožbe ni dopustilo in je kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo. V prid svoji odločitvi je navedlo prepričljive razloge, čeprav drži, da le-ti v tistem delu, ko sodišče prve stopnje tožilstvu očita, da nedopustno prilagaja znesek protipravne premoženjske koristi zaradi pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem zakonu, niso pravilni. Obtožba obdolžencu v drugi alineji očita, da si je pridobil protipravno korist v višini 793,62 EUR, kar ustreza pravni opredelitvi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Dejstvo, da je oškodovanec s strani portala Booking.com prejel 205,00 EUR odškodnine in da je zato njegova škoda nižja od zneska protipravne premoženjske koristi, pa na pravno opredelitev kaznivega dejanja, kot pritožba utemeljeno navaja, ne vpliva. Odškodnina je bila namreč oškodovancu izplačana kasneje in iz drugega naslova in tudi ne s strani obdolženca, zaradi česar ne spreminja višine protipravne premoženjske koristi in tudi ne pravne opredelitve kaznivega dejanja.

6Kar zadeva pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica sodišču prve stopnje očita nasprotje v razlogih izpodbijanega sklepa, ki najprej ugotavlja, da iz obtožbe ne izhaja preslepitveni namen in ni podan utemeljen sum, nato pa v točki 7 obrazlaga, da bi tudi sicer bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo instituta dejanja majhnega pomena. Ta pritožbeni očitek je načeloma utemeljen, kajti uporaba instituta dejanja majhnega pomena, ki predstavlja razlog za ustavitev postopka po 5. točki prvega odstavka 277. člena ZKP predpostavlja, da je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, vendar pa je zaradi posebnih okoliščin, kot so opredeljene v citirani določbi, podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Vendar sodišče prve stopnje obstoj dejanja majhnega pomena ugotavlja zgolj podrejeno, torej ne kot glavni razlog za ustavitev postopka, zaradi česar je navedeno nasprotje le navidezno in ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

7Kar zadeva obstoj utemeljenega suma, sodišče druge stopnje soglaša z izpodbijano odločitvijo, da ta ni podan s tako stopnjo verjetnosti, da bi dopuščala vložitev obtožbe. Sodišče prve stopnje je v 5. točki sklepa pojasnilo, da iz opisa dejanja iz obtožbe ne izhaja, da bi obdolženec na spletnih straneh osebno in lažnivo oglaševal in prikazoval sobe in apartmaje s prirejenimi fotografijami ali gostom zagotavljal drugačen tip nastanitve od dejansko ponujene, pač pa, da prostori niso bili ustrezni in higiensko primerni. Teh ugotovitev, ki so v izpodbijanem sklepu podrobneje obrazložene, pa pritožba ne izpodbija, temveč le navaja, da so bili gostje primorani vnaprej plačati nastanitev v apartmajih, še preden so jih videli in ugotovili, da so za bivanje neprimerni, s čimer si je obdolženec vnaprej zagotovil denar za storitev, ki je ni mogel nuditi. Vendar ta očitek, ki naj bi predstavljal goljufivo ravnanje, iz opisa dejanja v obtožbi ne izhaja, način plačila vnaprej pa je pri tovrstnem oddajanju sob, povsem običajen, poleg tega pa iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi oškodovanci ob prihodu zahtevali ogled sobe oziroma apartmajev, pa jim tega obdolženec ne bi dovolil. Dejstvo, da sobe oziroma apartmaji, niso ustrezali pričakovanju oškodovancev, ne dokazuje obstoja goljufivega namena, upoštevajoč ob tem tudi možnost nesporazumov med oškodovanci in obdolžencem, kot je to zatrjeval v zagovoru. Je pa poleg navedenega, kar navaja sodišče, potrebno še dodati, da goljufivo ravnanje obdolženca zavračajo tudi sledeča dejstva in sicer, da je oškodovani J.C. (prva alineja obtožbe) rezervacijo podal že v letu 2014, ko je tudi nakazal avans, vendar ker usluge tedaj ni mogel izkoristiti, se je z obdolžencem dogovoril, da se avans upošteva pri koriščenju bivanja v naslednjem letu, to je v obdobju, ki je predmet obtožbe. Gotovo je, da obdolženec glede na pravila poslovanja ni bil dolžan upoštevati avansa, ker so bili razlogi za odpoved na strani oškodovanca. Goljufiv naklep pri dejanju na škodo M.D.(tretja alineja obtožbe) pa zavrača dejstvo, da je obdolženec oškodovanca na svoje stroške namestil na drugo začasno nastanitev, ker ta ni bil zadovoljen s ponujenimi prostori, kar navaja tudi opis obtožbe. Kar zadeva dejanje na škodo T. in E.M. (druga alineja obtožbe) pa iz izpovedbe oškodovancev izhaja, da ju je še najbolj motila umazanija in neurejenost prostorov, obdolženec pa je dan kasneje poskušal najti rešitev, ki pa njima ni ustrezala. Ker očitek o goljufivem ravnanju obdolženca tudi glede na obrazložene okoliščine v izvedenih dokazih nima zadostne podlage, se izpodbijana odločitev izkaže kot povsem pravilna. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.