UPRS Sodba I U 440/2017-10

I. Tožbi se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1638/2016 z dne 18. 1. 2017 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka odločila, da se A., d.o.o. prizna nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju tudi BPP) na podlagi napotnice Bpp 1638/2016 z dne 1. 9. 2016 v skupni višini 310,17 EUR, višji zahtevek pa se zavrne in v II. točki izreka, da se nagrada in potrebni izdatki za izvajanje Bpp izplačajo iz sredstev za BPP. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bila upravičenki dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku in v postopku mediacije Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 2954/2015, zaradi plačila 4.156,54 EUR, od 24. 6. 2017 dalje. Za izvajanje dodeljene BPP je bil določen B.B., odvetnik navedene odvetniške pisarne (v nadaljevanju tožnik). Tožnik je 13. 10. 2016 toženi stranki pravočasno vrnil originalno in s strani upravičenke podpisano napotnico ter predlagal, da se mu za opravljeno delo prizna nagrado in potrebne izdatke v skupni višini 709,15 EUR. Tožena stranka tožnikovemu predlogu o odmeri nagrade ni ugodila v celoti. Tožniku je odmerila nagrado skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, ki je postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Tožena stranka je tožniku pri odmeri nagrade upoštevala vrednost spornega predmeta v višini 4.156,54 EUR (300 točk po tar. št. 18/1 OT). Po tar. št. 19/4 OT je tožniku priznala nagrado za pripravo in vložitev obrazložene vloge sodišču z dne 16. 9. 2016 v višini 25 točk (50 točk x 1/2), za pripravo in vložitev pripravljalne vloge z dne 22. 9. 2016 nagrado v višini 150 točk (300 točk x 1/2) po tar. št. 19/1 OT, za pristop na narok dne 23. 9. 2016, ki je bil preložen brez vsebinske obravnave, nagrado v višini 37,5 točke (150 točk x 1/4) po tar. št. 20/3 OT, za zastopanje upravičenke na naroku za glavno obravnavo dne 7. 10. 2016 nagrado v višini 150 točk (300 točk x 1/2) po tar. št. 20/1 OT in za sklenjeno sodno poravnavo pred sodiščem I. stopnje nagrado v višini 300 točk (600 točk x 1/2) po tar. št. 3/1 (druga alineja) OT. Po 11. členu OT tožniku pripadajo še pavšalni potrebni izdatki za fotokopiranje, tiskanje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 13,25 točke, kar je 2 % od priznane nagrade. Skupna višina odvetniku priznane nagrade in pavšalnih potrebnih izdatkov tako znaša 675,75 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 310,17 EUR.

2Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo in napačno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka tožniku ni priznala nagrade za prvi posvet s stranko po tar. št. 39/1 OT v višini 50 točk oziroma 22,95 EUR. Prav tako tožena stranka tožniku ni priznala nagrade za vpogled v spis po tar. št. 39/2 OT v višini 50 točk oziroma 22,95 EUR, čeprav je bil ta nujen, saj stranka ni imela nikakršnih listin, zato jih je moral pridobiti iz spisa, kar je nesporno izkazal. Nadalje navaja, da tožena stranka svoje nepravilne in neutemeljene odločitve ni obrazložila. Sklep je pomanjkljiv do te mere, da se ga ne da preizkusiti. S tem je tožena stranka kršila tudi ustavno pravico tožnika do pravnega sredstva in sodnega varstva. Toženi stranki tožnik očita, da je napačno uporabila materialno pravo pri odločanju o nagradi za poravnalni narok za dne 23. 9. 2016 po tar. št. 20/3 OT, kot da se narok ne bi opravil, ker naj bi bil preložen. Tožnik poudarja, da je sodišče tistega dne opravilo poravnalni narok, ki pa ga ni zaključilo, temveč se je sodišče po posvetovanju s pooblaščencema obeh pravdnih strank odločilo, da se poravnalni narok ne zaključi, temveč se preloži, ker obstaja možnost sklenitve sodne poravnave. To potrjuje zapisnik z dne 23. 9. 2016 in zapisnik z dne 7. 10. 2016. Glede na navedeno bi tožena stranka morala odmeriti nagrado po tar. št. 20/2 OT. Prav tako je tožena stranka napačno odmerila nagrado za sklenjeno sodno poravnavo v višini 600 točk po tar. št. 3/1 OT (druga alineja). Tožena stranka bi morala odmeriti nagrado po prvi alineji 1. točke tar. št. 3 OT. Iz zapisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 2954/2016 z dne 7. 10. 2016 izhaja, da je sodišče nadaljevalo poravnalni narok, na katerem sta stranki sklenili sodno poravnavo. To pa pomeni, da je ustrezna pravna podlaga za odmero nagrade za sklenjeno sodno poravnavo prva alineja 1. točke tar. št. 3 OT. Tožnik dodaja, da so bile vse storitve opravljene, tožena stranka pa je tožniku odmerila povračilo materialnih stroškov v višini 2 % od polovice nagrade za opravljene odvetniške storitve, pri čemer se sklicuje na 17. člen ZOdv. Peti odstavek 17. člena ZOdv se nanaša zgolj in izključno na plačilo za delo odvetnika, do katerega je upravičen do polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, nikakor pa se ta določba ne razteza na pravico od povračila stroškov, kot jo opredeljuje OT v 11. členu. Tudi če se z uporabo petega odstavka 17. člena ZOdv odvetniška nagrada zniža, ni razloga, da bi odvetnik ne bil upravičen do povrnitve vseh stroškov, ki jih je nedvomno imel. Do razlage, kot jo je uporabila tožena stranka, torej, da se peti odstavek 17. člena ZOdv nanaša tudi na povračilo stroškov, ne moremo priti z jezikovno razlago, niti s teleološko razlago. Ni razloga, da tožnik (odvetnik) ne bi bil upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je nedvomno imel, in to v celoti. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo s tem, ko je poleg nagrade za opravljeno delo razpolovila tudi povračilo stroškov, nastalih v zvezi z opravljeno storitvijo. Tožnik se zaveda, da gre v konkretni zadevi za minorne zneske, vendar je mnenja, da gre za pomembno pravno vprašanje. Sporna sprememba ZOdv ne predstavlja odvetniške tarife v formalnem smislu, gre pa vsebinsko za materijo cene odvetniških storitev, kar je neposredno povezano z OT, za katere sprejem je pristojna Odvetniška zbornica Slovenije. Ustavno sodišče RS se je že v odločbi U-II-1/09 opredelilo do vprašanja sprejemanja tovrstne zakonodaje s področja odvetništva. Zavzelo je stališče, da mora zakonodajalec nedvomno urediti tudi vprašanja, ki se nanašajo na položaj odvetnikov in njihove stanovske organizacije. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, podredno pa, da sodišče tožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se odvetniku prizna nagrada v skupni višini 702,27 EUR. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3Skupaj s tožbo tožnik predlaga tudi prekinitev postopka ter začetek postopka za oceno ustavnosti. V predlogu navaja procesne pomanjkljivosti pri sprejetju petega odstavka 17. člena ZOdv ter obrazložitev, zakaj določba petega odstavka 17. člena ZOdv pomeni nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, kršitev načela delitve oblasti in neodvisnosti odvetništva. Nadalje tožnik meni, da je določilo petega odstavka 17. člena ZOdv neskladno z drugimi določbami ZOdv, prav tako je neskladno z določbami Ustave RS in v nasprotju z že zavzetimi stališči v odločbah Ustavnega sodišča RS.

4V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v obrazložitvi sklepa pomotoma izpadlo besedilo, da sta predhodni posvet z upravičencem in pregled spisa že zajeta v priznani nagradi, saj po ustaljeni sodni praksi nista samostojni opravili, temveč sta sestavni del temeljnega opravila. Izpad besedila v obrazložitvi pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost odmerjene nagrade. Nadalje tožena stranka navaja, da je storila eno kršitev, ker je tožniku po 11. členu OT priznala pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje in tiskanje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 13,25 točke, torej v višini 2 % od priznane polovične nagrade, pravilno pa bi jih morala odmeriti od polne nagrade po Odvetniški tarifi. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbi tožnika delno ugodi samo glede odmere pavšalnih potrebnih izdatkov, katere je treba pravilno odmeriti glede na znesek polne nagrade po OT, brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja nagrade po 17. členu ZOdv, v ostalem pa se naj tožba kot neutemeljena zavrne.

5Stranka z interesom, C.C., na tožbo ni odgovorila.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik določen za izvajalca BPP (odločba Bpp 1638 z dne 1. 9. 2016) prosilki (C.C.), da je storitev opravil ter je pravočasno vložil stroškovnik.

8Pri odmeri stroškov je organ uporabil peti odstavek 17. člena ZOdv, ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadel po OT. Tožnik odmeri ugovarja, ker meni, da gre za neustaven predpis, kar obsežno utemeljuje, vendar sodišče predlogu za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS ne sledi, kot tudi ne ugovoru o nezakoniti uporabi predpisa. Po določbi 137. člena Ustave RS je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Navedeno pomeni, da se z zakonom lahko določijo omejitve pri njenem izvajanju, torej sporna zakonska ureditev ustavnemu položaju odvetništva kot takemu ne nasprotuje. Glede postopka sprejemanja petega odstavka 17. člena ZOdv je že Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015 ugotovilo, da je bilo zahtevi po obveznem sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku zadoščeno ter da so očitki pobudnika (OZS) o protiustavnosti postopka sprejemanja zadevne zakonske ureditve zaradi nezmožnosti sodelovanja OZS očitno neutemeljeni (glej 12. in 13. odstavek sklepa). Očitno neutemeljeni so torej tudi očitki, ki jih v tej zvezi vsebuje tožba. Razlog za določitev nižjega plačila je pojasnjen v obrazložitvi 1. člena ZOdv-D (Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014). Nižja plačila za odvetnike, ki opravljajo storitve pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti, je zakonodajalec določil iz dveh razlogov: 1. zaradi omejitve javno finančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji OT, upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke ter 2. zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države, kar oboje po presoji sodišča predstavljajo razumen razlog za omejitev plačil, ki je razen tega očitno v javnem interesu. Tožnik ne prepriča z navedbami, po katerih naj bi šlo v obravnavani zadevi za oblasten in nedopusten poseg v delovanje odvetnikov.

9Kot utemeljenemu pa sodišče sledi ugovoru, in temu tudi ne oporeka tožena stranka, da se vsebina petega odstavka 17. člena ZOdv ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT. člen 11 OT določa izdatke za stranko in druge izdatke. V drugem odstavku 11. člena OT je določeno, da je stranka dolžna povrniti odvetniku tudi izdatke za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke. V tretjem odstavku 11. člena OT pa je določeno, da izdatke iz prejšnjega odstavka lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 %. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT. Prvi člen OT se glasi, da ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom. V prvem odstavku 2. člena OT je določeno, kaj je odvetniška storitev, je delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. Po drugem odstavku 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela. Na podlagi gramatikalne razlage teh določb je zaključiti, da gre pri OT za dve vrsti stroškov: 1. za odvetniške storitve in 2. za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke ureja 11. člen OT, odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT. Termin odvetniške storitve po definiciji iz prvega odstavka 2. člena OT je primerljiv s terminom "delo" (odvetniško delo) iz petega odstavka 17. člena ZOdv. Navedeno stališče, torej da se določba petega odstavka 17. člena ZOdv nanaša le na odvetniške storitve, je sodišče preverilo še na podlagi obrazložitve 1. člena predloga ZOdv-D (Poročevalec državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014), iz katere tudi izhaja, da je cilj predloga omejitev izdatkov državnega proračuna za storitve odvetnikov. Torej, ker so na podlagi določb petega odstavka 17. člena ZOdv odvetniki dolžni trpeti redukcijo plačila za svoje delo (odvetniško storitev), pomeni nepravilno uporabo prava, kolikor se uporabo določbe razširi tudi na izdatke za stranko iz tretjega odstavka 11. člena OT, kot izhaja iz obravnavanega primera.

10Kot izhaja iz drugega odstavka 11. člena OT, gre pri spornih izdatkih za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacij in podobne izdatke, vse za izdatke, ki jih je dolžan odvetnik plačati v določeni višini, ne glede na dejstvo, ali je postavljen stranki po uradni dolžnosti ali ga je stranka izbrala. Sama možnost povrnitve izdatkov za stranko (tretji odstavek) z obračunom v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve po oceni sodišča ni relevantna okoliščina v zvezi s povrnitvijo izdatkov ter za razlikovanje v zvezi z uporabo petega odstavka 17. člena ZOdv.

11Sodišče se strinja s tožnikom, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve v stroškovniku uveljavljenega posveta s stranko z dne 16. 9. 2016 ter vpogleda v spis z dne 21. 9. 2016, kar pomeni kršitev dolžne obrazložitve glede na 6. točko prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da je obrazložitev pomotoma izpadla in navaja razloge za zavrnitev obeh zahtevkov, vendar z navedbo razlogov v odgovoru na tožbo dolžne obrazložitve ne more dopolniti (enako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 1293/2016 z dne 28. 2. 2017).

12Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in kršena pravila postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravni spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

14Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).