VSL Sklep I Cpg 375/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z dne 6. 12. 2016 in navedeni sklep pustilo v celoti v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati njene stroške v postopku zavarovanja z začasno odredbo v višini 2.174,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sklep sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 6. 12. 2016 ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče navaja, da je tožena stranka 19. 4. 2017 sodišču prve stopnje poslala vlogo, s katero je dopolnila pritožbo. Rok za pritožbo zoper izpodbijani sklep pa se je iztekel 28. 2. 2017, zato je dopolnitev pritožbe tožene stranke prepozna.

6Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje navedb obeh strank ocenilo, da so pogoji za izdajo začasne odredbe izkazani. Ugotovilo je, da je obstoj terjatve tožeče stranke verjetno izkazan, oziroma da je (s stopnjo verjetnosti) prišlo do odpovedi pogodbe o upravljanju s strani tožeče stranke toženi stranki, da je tožeča stranka sklenila pogodbo o upravljanju z novim upravnikom in posledično na dolžnost primopredaje poslov novemu upravniku. Obstoj drugega pogoja, to je ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa je utemeljilo s trditvijo, da tožena stranka očitno (glede na izliv vode iz sistema centralnega ogrevanja in nedelovanje ogrevanja) storitev upravljanja ne izvaja in novemu upravniku ne omogoči dostopa, tako stanje pa je nevzdržno. Nadalje je navedlo, da v poplavljenih in neogrevanih prostorih obstaja nevarnost za nastanek premoženjske škode, kot tudi za življenje in zdravje ljudi. Če se bo izkazalo, da je terjatev tožeče stranke neutemeljena in je bila izdaja začasne odredbe neupravičena, bo po oceni sodišča prve stopnje mogoče vzpostaviti prejšnje stanje.

7Zoper sklep o izdaji začasne odredbe je tožena stranka vložila ugovor, ki ga je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljenega. Ugotovilo je, da tožena stranka ni ugovarjala odločitvi glede verjetnosti obstoja terjatve. Glede obstoja drugih pogojev za izdajo začasne odredbe pa je kot ključno štelo, da novi upravnik ne more začeti izvajati storitev upravljanja zaradi samovoljnih ravnanj tožene stranke. Poleg tega je sodišče prve stopnje v sklepu o izdaji začasne odredbe ugotovilo, da tožena stranka s svojim ravnanjem ogroža zdravje in življenje zaposlenih v stavbi, kar nedvomno predstavlja težko nadomestljivo oziroma nenadomestljivo škodo.

8Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje je očitala, da je bila izdaja začasne odredbe utemeljena na dejstvu obstoja nevarnosti nastajanja škode na premoženju in za zdravje ter življenje ljudi, v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrnilo ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe, pa je razloge za izdajo začasne odredbe spremenilo in kot ključno štelo dejstvo, da je zaradi samovoljnega ravnanja tožene stranke izdaja začasne odredbe nujna, da se prepreči uporaba sile.

9Nedvomno drži, da sodišče prve stopnje v razlogih sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 6. 12. 2016 ni izrecno navedlo, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile, vendar slednje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, po oceni pritožbenega sodišča izhaja iz ugotovitev, da očitno (glede na izliv vode iz sistema centralnega ogrevanja in nedelovanje ogrevanja) tožena stranka storitev upravljanja ne izvaja, novemu upravniku pa ne omogoči dostopa, zato je stanje nevzdržno. Poleg tega je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo in pritrdilo ugotovitvam v sklepu o izdaji začasne odredbe, da obstaja tudi nevarnost za nastanek premoženjske škode, kot tudi za življenje in zdravje ljudi v poplavljenih in neogrevanih prostorih.

10V skladu s četrtim odstavkom 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je upravnik pooblaščen izvajati sklepe etažnih lastnikov; skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov; poskrbeti za porazdelitev in izterjavo obveznosti; upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem; zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja in v imenu preostalih etažnih lastnikov vložiti izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika. V petem odstavku 118. člena SPZ je določeno, da mora upravnik pri svojem delovanju upoštevati interese etažnih lastnikov.

11Glede na navedeno ne more biti dvoma, da je za normalno funkcioniranje stavbe v etažni lastnini potrebno, da ima upravnik podporo oziroma soglasje zadostne večine (več kot 75 % oziroma za nekatere odločitve več kot 50 % etažnih lastnikov po solastniških deležih). Upravnik je namreč tisti na katerega se etažni lastniki obrnejo v primeru kakršnihkoli težav, v konkretnem primeru izliva vode iz cevi in nedelovanje ogrevanja. Slednje zahteva nujno popravilo, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do velike premoženjske škode (zamrznitev vode) in škode na zdravju ljudi. Upravnik je dolžan ukrepati (npr. sklicati nadzorni odbor,...), vendar za vse posege oziroma popravila potrebuje zadostno soglasje etažnih lastnikov. V konkretnem primeru tega ne bi dobil, saj so etažni lastniki (ki imajo več kot 3/4 delež po solastniških deležih) trdili in s stopnjo verjetnostjo tudi dokazali, da tožena stranka ni več njihov upravnik, saj so ji odpovedali pogodbo in izbrali novega upravnika. Dejstvo nemožnosti sodelovanja med etažnimi lastniki in toženo stranko pa nenazadnje izhaja iz trditev tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ko je navedla, da etažni lastniki pri popravilu cevi z njo niso hoteli sodelovati (list. št. 99).¹ Tako stanje ni pravno varno oziroma ne zagotavlja nemotenega obratovanja stavbe v etažni lastnini, posledično pa obstaja grožnja za nastanek tako premoženjske škode, kot celo škode za zdravje in življenje ljudi. Navedeno je ugotovilo sodišče prve stopnje že v sklepu VII Pg 2411/2016 z dne 6. 12. 2016 (točka 16), s katerim je začasno odredbo izdalo in nato v izpodbijanem sklepu, s katerim je ugovor tožene stranke zavrnilo in zgoraj navedeni sklep potrdilo.

12Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da je za izdajo obravnavane začasne odredbe podan že pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Posledično je izpolnjen tudi pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Toženi stranki namreč lahko nastane zgolj premoženjska škoda v obliki izgubljenega dobička, ki kot denarna terjatev ni nenadomestljiva, tožeči stranki pa kot že rečeno težko nadomestljiva škoda na premoženju in za zdravje ter življenje ljudi, kot posledica izliva vode iz cevi in nedelovanja ogrevanja. Poleg tega je po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen tudi drugi pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile oziroma (protipravna) ravnanja proti volji etažnih lastnikov stavbe, saj tožena stranka še vedno trdi, da je upravnik sporne stavbe in posledično onemogoča delo novemu upravniku. Tožena stranka namreč ni konkretizirano nasprotovala ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeči stranki in novemu upravniku ni bil omogočen vstop v kotlovnico ter nadzorno sobo.²

13Ob takem stališču pa se izkažejo za nepomembne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka ponavlja trditve iz ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z nevarnostjo nastajanja težko nadomestljive škode in s tem povezanimi trditvami, da ni v ničemer prispevala k pomanjkljivemu delovanju ogrevanja, kot tudi, da je bila obveznost odprave škode, ki naj bi nastajala zaradi izliva vode iz cevi³ , v celoti v domeni tožeče stranke oziroma lastnikov posameznih prostorov. Logično je namreč, da se ogrevanje stavbe nanaša na stavbo kot celoto in ne le na njene posamezne dele. Za normalno delovanje ogrevanja namreč voda iz cevi ne sme puščati. Zato nedelovanje ogrevanja nedvomno predstavlja moteno delovanje celotne stavbe v etažni lastnini in posledično nastajanje škode.

14Glede zatečenega dejanskega stanja in samovoljnosti ravnanja pa pritožbeno sodišče ponavlja kar je navedlo že v svojem sklepu I Cpg 1196/2016 z dne 9. 11. 2016. Namen etažnih lastnikov pri zahtevi za sodno varstvo je v začasni preprečitvi toženi stranki, da nadaljuje z izvrševanjem pogodbe o upravljanju in ne obratno, da naj tožena stranka še naprej izpolnjuje pogodbo o upravljanju na enak način kot pred odpovedjo te pogodbe. Podlaga za tako zahtevo je izrecna volja etažnih lastnikov sporne stavbe, da naj tega ne počne več kot njihova pooblaščenka in zatrjevano pravno dejstvo, da je tožena stranka pooblastilo za upravljanje, ki se nanaša na sporno stavbo, z odpovedjo pogodbe izgubila, dobil pa ga je nov upravnik, ki etažnim lastnikom zaradi ravnanj tožene stranke ne more začeti izvajati storitev upravljanja v skladu s pogodbo, česar tožena stranka ni zanikala. Tožeča stranka je izkazala za verjetno, kar za izdajo začasne odredbe zadostuje, obstoj njene terjatve in s tem verjetnost, da je tožena stranka pogodbeno podlago za opravljanje storitev upravljanja izgubila, zato ni mogoč drugačen zaključek od tega, da se z nadaljevanjem izvajanja upravniških storitev oziroma s preprečevanjem opravljanja upravniških storitev novemu upravniku poslužuje sile oziroma ravno samovoljno.

15Dejstvo, da o tožbenem zahtevku tožeče stranke še ni pravnomočno odločeno, za izdajo začasne odredbe ni bistveno. Namen izdaje začasne odredbe je ravno v tem, da se začasno (do pravnomočne odločitve) uredi sporno pravno razmerje pred pravnomočnostjo sodne odločbe v glavni stvari, zato je njeno bistvo v varstvu določenega dejanskega stanja, v konkretnem primeru stanja po odpovedi pogodbe o upravljanju toženi stranki in sklenitvi take pogodbe z drugim upravnikom. Iz tega razloga je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe verjetnost, da terjatev tožeče stranke obstoji. Tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe ugotovitvi sodišča prve stopnje o izkazani verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke ni nasprotovala, zato je s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje iz sklepa o izdaji začasne odredbe, prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Ne drži, da je sodišče prve stopnje brez izvedbe dokaznega postopka že odločilo o glavni stvari. O predlogu za izdajo začasne odredbe se praviloma odloča tako, da sodišče presoja zgolj predlog in k predlogu priložene dokaze. Če iz predloga sledi verjetnost obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe in je predlagano ustrezno sredstvo zavarovanja, se predlogu ugodi in začasno odredbo izda, kot se je to zgodilo v obravnavani zadevi. Postopek je postal kontradiktoren, ko je tožena stranka zoper sklep o zavarovanju vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo in kot neutemeljenega pravilno zavrnilo.

17Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

18Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

¹ S trditvijo: "T. S. je D. G. celo izjavil, da popravil ne bodo naročili toženi stranki, pa tudi če se poslovna stavba podre...".
² Zato tudi, če je bila pripravljena sanirati nastalo škodo sama oziroma preko izvajalca, ki ga je predlagala, to ne spreminja dejstva, da novemu upravniku ni dopustila vstopa v prostore, s čimer je samovoljno preprečila, da bi tožeča stranka oziroma lastniki stavbe odpravili škodo in preprečili nadaljnje nastajanje škode s pomočjo novega upravnika, kar je navsezadnje tudi njegova obveznost.
³ Tožena stranka v pritožbi priznava, da je do izliva vode prišlo, le v drugem nadstropju, kot je trdila tožeča stranka.