VSM Sodba II Kp 22925/2016

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika po prvem odstavku 96. člena v zvezi z 98. členom Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo proračun.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženo K.H. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po tretjem odstavku 105. člena ZKP oškodovano družbo Ž., P. G. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 3.874,75 EUR napotilo na pravdo, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obtoženko spozna za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja ter ji izreče pogojno obsodbo, v kateri ji določi kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor zagovornik obtoženke, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obtoženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da obtoženki ni dokazano, da je storila kaznivo dejanje, na način, kot ji je to očitalo tožilstvo, saj ni dokazano oziroma je podan razumen dvom, da je obtoženka predstavnike oškodovane družbe tekom izvajanja posla preslepila z lažnivim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene. Zato jo je po načelu "in dubio pro reo" utemeljeno oprostilo obtožbe. Takšno odločitev je prvostopno sodišče v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, s temi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še glede na tožilsko pritožbo dodaja naslednje:

6Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni dokazano, da je obtoženka storila očitano kaznivo dejanje ter da je ravnala s preslepitvenim namenom, saj oškodovane družbe kljub sklenjenemu dogovoru ni sproti obveščala o prodaji blaga, ki ga je imela v konsignaciji, zaradi česar ji oškodovana družba ni izstavila računa, obtoženka pa blaga nato ni plačala. Z naročili blaga je tako pri oškodovani družbi ustvarila zmotno predstavo o tem, da bo prevzeto blago tudi plačala, zaradi česar so ji blago tudi izročili. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno ocenilo zagovor obtoženke, da je ta morala najprej plačati davčne obveznosti, da ne bi zapadla v blokade računa, poleg tega pa finančne težave obtoženke, ki jih je ta omenjala predstavnici oškodovane družbe, ne morejo vplivati na presojo preslepitvenega namena ob izvrševanju kaznivega dejanja v času od 19. 4. 2011 do 21. 12. 2012.

7Takšnim pritožbenim navedbam ni slediti, saj je sodišče prve stopnje v točki 11, 12 in 13 napadene sodbe podalo prepričljive razloge o tem, zakaj obtoženka ob izvajanju posla ni ravnala s preslepitvenim namenom, torej da bi oškodovani družbi z namenom pridobitve premoženjske koristi lažnivo prikazovala, da bodo obveznosti izpolnjene. Pritožbeno sodišče s takimi zaključki prvostopnega sodišča v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Kot je že pojasnilo prvostopno sodišče, lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, da bodo obveznosti izpolnjene pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšni okoliščini, ta zmota pa je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da obtoženka ni podajala kakšnih lažnih trditev, saj je predstavnici oškodovane družbe že na prvem sestanku dne 22. 12. 2012 odkrito razkrila, katero blago je dejansko prodala naprej in jim kupnine zanj ni izročila, prav tako pa je tudi razkrila, da ima finančne težave, zaradi katerih blaga ne more plačati ter jim obljubila plačilo, ko ji bo to finančno stanje dopuščalo. V nadaljevanju sodelovanja se oškodovani družbi tudi ni izogibala, ampak se jim je tudi sama javljala, pojasnjevala finančno stanje in razloge za neplačilo. V skladu z novejšo sodno prakso namreč za zaključek, da storilec ravna s preslepitvenim namenom, da bodo obveznosti izpolnjene, ne zadostuje zgolj dejstvo, da storilec naročenega in dobavljenega blaga ne plača v dogovorjenem roku, ampak gre ob odsotnosti ostalih okoliščin zgolj za neizpolnitev civilnopravnih obveznosti.¹ Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, da je obdolženka pri oškodovani družbi naročila blago, ki ga je nato prodala naprej, o prodaji pa oškodovane družbe kljub dogovoru ni obvestila ter ji ni izročila kupnine, ob odsotnosti kakih drugih okoliščin, ki bi z gotovostjo kazale na lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, da bodo obveznosti izpolnjene, ne utemeljujejo zaključka, da je obtoženka pri izvajanju posla že v času naročil in dobave blaga ter tudi kasneje ravnala z goljufivim, preslepitvenim namenom, z namenom, da blaga ne plača in si pridobi premoženjsko korist. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, da gre v obravnavanem primeru zgolj za neskrbno poslovanje obtoženke in za neizpolnjevanje njenih civilnopravnih obveznosti, ne pa za kaznivo dejanje, saj navedene okoliščine ne dokazujejo preslepitvenega namena. Pri tem pa je potrebno izpostaviti tudi izpovedbo predstavnice oškodovane družbe B.K., ki je povedala, da se s strani obtoženke niti ne počutijo ogoljufane, saj verjamejo, da jih ni hotela preslepiti, ampak da je obtoženka zapadla v poslovno krizo, s prijavo pa so hoteli doseči izterjavo dolga, pri čemer se drugih sredstev izterjave niso posluževali.

8Zmotne pa so tudi navedbe pritožnice, da na namen neplačila obveznosti kaže tudi dejstvo, da obtoženka oškodovani družbi ni ničesar plačala vse do 13. 7. 2016, ko je začela dolg delno odplačevati preko svojega sina, saj je bila sama v postopku osebnega stečaja. Prvostopno sodišče je namreč s tem v zvezi s prepričljivimi razlogi pojasnilo, da tak način odplačevanja dolga, pa četudi je s plačevanjem pričela šele leta 2016, kaže, da se je zavedala svojih obveznosti in da dolg želi odplačati.

9Pritožba, ki podaja lastno dokazno oceno dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in skuša pritožbeno sodišče prepričati v obstoj preslepitvenega namena, tako ne more imeti uspeha. Iz navedenih razlogov je namreč sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo povsem pravilno, ko je obtoženko zaradi obstoja razumnega dvoma, da je storila očitano kaznivo dejanje, skladno z določilom 3. točke 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe, kar je v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo.

10Glede na navedeno, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni oprostilni izrek, je pritožbeno sodišče o njej odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11Ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP, je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (391. člena ZKP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka je posledica oprostilne sodbe in temelji na prvem odstavku 96. člena v zvezi z 98. členom ZKP.

¹ Tako smiselno sodba Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 46161/2013 z dne 6. 10. 2016 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 7786/2014 z dne 21. 1. 2016.