UPRS sodba in sklep U 903/2003

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za azil, hkrati pa odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnica v svoji prošnji navedla, da je članica neformalne civilne verske skupine Falun Gong, v kateri se ukvarjajo z zdravjem telesa in duše. Tožnica je navedla, da jih uradne oblasti preganjajo in da je organizacija na Kitajskem prepovedana. Oblasti so jo preteple in jo stalno fizično in psihično mučile. Zaradi stopnjevanega nasilja je morala pobegniti, drugače bi jo ubili. Ker se praksa Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS še ni razvila do prosilcev, ki prihajajo iz Ljudske republike Kitajske, je tožena stranka pridobila prakso v azilnih postopkih glede podobnih primerov v drugih državah. Tako je pridobila dokument z naslovom "Revolucija kolesa - Falun Gong na Kitajskem in v izgnanstvu", ki se opira na različne vire in je namenjen osebam vpletenim v azilne postopke ter se osredotoča na tematiko, ki se največkrat pojavlja v prošnjah kitajskih državljanov za azil. Tožnica pa je na zaslišanju povedala, da je po narodnosti Kitajka, po veroizpovedi pa budistka, in sicer pripada manjšinski veri v okviru budizma. Kitajsko je zapustila, ker je nasprotovala vladi, saj je bila pripadnica Falun Gonga. Kot drugi razlog pa je navedla nedomokratičnost države ter dejstvo, da v državi ni svobode v nobenem smislu. S Falun Gongom se je pričela ukvarjati leta 1999, to je bil zanjo način bega iz utesnjenosti, vaje pa ima za zdrave. Vaje so kasneje, ko so jih policisti pričeli preganjati, začeli izvajati doma pri prijateljih, ki so se s tem ukvarjali. Sama ni imela nikoli težav v zvezi s pripadnostjo Falun Gong, bila pa je prisotna, ko je leta 2001 policija zaprla njihovega vodjo Chen Jian Fenga. Prav tako je povedala, da ko so zaprli duhovnega vodja, jim je vsem postalo jasno, da nimajo svobode in da ni nobenih pravil. Preko policije so bili opozorjeni, da se s tem ne smejo več ukvarjati, da je to zla vera, vendar so z izvajanjem Falun Gonga nadaljevali. To so delali skrivaj, uradno pa so izjavili, da tega ne bodo več delali. Tožnica je povedala, da niso imeli težav, ker ni nihče vedel, da se s tem ukvarjajo. Nikoli ni bila članica politične stranke, s strani oblasti ni bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Iz Kitajske pa je potovala s tujim potnim listom, ker za svojega ni zaprosila, policija je prijela njihovega vodjo, on pa je poznal njihova imena. V primeru vrnitve se boji, da bi jo zaprli zaradi pripadnosti Falun Gongu. Tožena stranka je preučila poročilo z naslovom Revolucija kolesa - Falun Gong na Kitajskem in v izgnanstvu, poročilo pridobljeno preko interneta z naslovom: Verska toleranca, Falun Gong in Falun Dafa, poročilo US Department of State z naslovom: Kitajska - poročilo o človekovih pravica, februar 2001. Tožena stranka navaja, da tožnica nima nobenih dokumentov, s katerimi bi izkazala svojo istovetnost, svojo prošnjo pa utemeljuje s političnim prepričanjem, ker naj bi bila zaradi ukvarjanja s Falun Gongom, v primeru vrnitve v matično državo, zaprta. Tožena stranka navaja, da se ji pojavljajo številna vprašanja v zvezi s kredibilnostjo tožnice. Nekatere izjave, ki jih je tožnica podala ob prošnji za azil se ne skladajo z izjavami, ki jih je podala kasneje na zaslišanju. V prošnji je namreč navedla, da so jo oblasti večkrat preteple in jo stalno fizično in psihično mučile in ker se je nasilje stopnjevalo, je morala pobegniti, drugače bi jo ubili. Kasneje pa je povedala, da sama z oblastmi ni imela nikakršnih težav, pretepal jo je samo bivši mož in kasneje še moški, s katerim je živela. Tožnica je bila soočena s temi izjavami, vendar tožena stranka njenega pojasnila ne more sprejeti, ker se ji zdi popolnoma nemogoče, da bi si prevajalka sama to izmislila, kot trdi tožnica. Prevajalci so namreč zaupanja vredne osebe in bi bilo to po mnenju tožene stranke popolnoma nemogoče. Toženi stranki se tudi zdi samo članstvo tožnice v organizaciji Falun Gong dvomljivo, pri tem poudarja, da je tožničino znanje o Falun Gongu pomanjkljivo. Na vprašanja, da bi se preverilo njeno verodostojnost, je tožnica odgovarjala zelo skopo, pomanjkljivo in navedla nekaj dejstev, ki se ne skladajo z razlagami v poročilih, ki jih je preučila tožena stranka. Tožnica je pojasnila, da gre pri pojmih Falun Gong in Falun Dafa za isto stvar, le da je zadnja neke vrste knjiga - biblija, Falun Gong pa so vaje in pri tej obstaja le ena drža. Nekaj minut se sedi, da se skoncentrira, potem pa se vadi z gibi rok. Simbol Falun Gonga je Buda, ki je najvišji ter simbol yin-yang. Tožena stranka pa na podlagi vpogledanih poročil navaja, da izraz Falun Dafa uporabljajo praktiki sami, kadar omenjajo celotno filozofijo in prakso. Falun Gong je simbolno združil elemente mnogih drugih duhovnih tradicij, kot na primer taoistične simbole znotraj glavnega simbola Falun Gonga, elemente joge in Qigonga za pozo in dihanje, budistično filozofijo in morda krščanstvu podobno razumevanje potrpežljivosti, če človeka preganjajo ter celo elemente novodobnih prepričanj kot so vesoljski ali nezemeljski vplivi. Znotraj režima elementov gibanja je pet glavnih vaj in te vaje so razdeljene skupaj še na dvajset posebnih telesnih gibov. Tožena stranka posamezne vaje opisuje in navaja, da je simbol Falun Gonga znak WAN. Ta je zlato-rumen v desno obrnjen simbol podoben svastiki na rdečem krožnem ozadju. Znotraj večjega kroga je še en WAN na glavnih točkah smeri neba, vmes pa sledita simbola yin-yang. Strokovnjaki, kot pravijo, vidijo kako se simbol kolesa vrti in to predstavlja nenehno gibanje vesolja in njegovega elementarnega qija. Tožena stranka nato ugotavlja, da se izjave tožnice ne skladajo z informacijami, ki jih je pridobila iz poročil. Tožnica ni znala opredeliti dveh pojmov, s katerim se pojmuje gibanje kot sta Falun Gong in Falun Dafa, za slednjega trdi, da je knjiga, iz preučenih dokumentov pa ne izhaja, da bi imel ta izraz kakršnokoli zvezo s knjigo. Navaja, da sta dve temeljni knjigi Zhuan Falun in Falun Gong ter Zakon Falun Buddha, ki jih pa tožnica ne omenja. Tožnica trdi, da se je začela s Falun Gongom ukvarjati leta 1999, tožena stranka pa zato meni, da bi morala poznati ime oziroma opisati vsaj eno izmed vaj, ki se izvajajo. Poročila govorijo o petih osnovnih vajah, ki so potem še razdeljene na 20 posebnih telesnih gibov. Tožnica pa je poimenovala le eno vajo in sicer Da Zuo, kar naj bi pomenilo nekaj podobnega kot usesti se. Tožena stranka poudarja, da iz poročila izhaja, da so vaje podrobno opredeljene in poimenovane. Tožena stranka je mnenja, da nekdo, ki vaje prakticira, bi jih moral poznati in natančno opisati in ne tako kot tožnica navesti le osnovne drže lotusovega položaja ter gibanja rok. Tožnica je povedala, da se na Kitajskem skoraj vsakdo ukvarja z enim izmed načinom duhovnih vaj. Tožena stranka pa ocenjuje, da vaja, ki jo je tožnica opisala, bi bila lahko v sklopu katerega koli načina duhovnih vaj, ki se jih izvaja na Kitajskem. Tožena stranka tako ocenjuje tožničine odgovore kot skope, ki se zdijo v naprej naučeni in zato ni prepričala v svojo verodostojnost. Tako tudi izjava tožnice glede simbola Falun Gonga, ki naj bi bila Buda ter simbol yin-yang samo še povečujeta dvom tožene stranke v njeno verodostojnost. V poročilih je simbol WAN podrobno opisan in se ne sklada z navedbami tožnice. Tožena stranka tako zaključuje, da so tožničine izjave nekonsistentne in da se je izkazala za neverodostojno. Tožena stranka pa nadalje navaja, da bi v primeru, če bi bila tožničina zgodba kredibilna, lahko obstajal objektivni element strahu pred preganjanjem. Vendar na podlagi njene izjave podane na zaslišanju, da ni bila v matični državi izpostavljena mučenju in nečloveškemu ravnanju, se ne more govoriti o preteklem preganjanju. V zvezi s strahom tožnice pred bodočim preganjanjem tožnica to utemeljuje s pripadnostjo skupini Falun Gonga. V zvezi s tem se je tožena stranka oprla na priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca in navaja, glede na stanje v Ljudski republiki Kitajski in glede na ravnanje oblasti s pripadniki Falun Gonga, da bi v primeru tožnice vsekakor lahko govorili o preganjanju, saj bi ji oblasti lahko pripisale politično prepričanje zaradi njene pripadnosti navedeni organizaciji in bi bila posledično izpostavljena mučenju in nečloveškemu ravnanju. Tožnica se boji, da bi bila v primeru vrnitve zaprta zaradi svoje pripadnosti Falun Gongu. To bi predstavljalo preganjanje zaradi pripisanega političnega prepričanja. Strah pred preganjanjem pa v smislu Evropske Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah mora vključevati vprašanje kaj se bo zgodilo v primeru, da se tožnica vrne v svojo matično državo. Tožena stranka pa pri tem navaja, da v primeru, če bi se vrnila in še vedno prakticirala Falun Gong, bi se lahko soočala s preganjanjem v smislu citirane konvencije, saj način, na katerega oblasti ravnajo s pripadniki te organizacije, lahko pomeni nečloveško in ponižujoče ravnanje. Vendar tožena stranka ocenjuje izjave tožnice kot nejasne, nenatančne in pomanjkljive, tožnica prihaja do kontradiktornosti med navedbami v vlogi in izjavami, ki jih je dala na zapisnik. Tožnica ne ve povedati niti osnovnih stvari o organizaciji, ki naj bi ji pripadala. Tožena stranka je mnenja, da je njeno znanje o Falun Gongu le vedenje, ki ga ima lahko vsak Kitajec glede na dejstvo, da se v Ljudski republiki Kitajski skoraj vsi ukvarjajo z vsaj eno vrsto duhovnih vaj. Tožena stranka pri tem poudarja, da tožnica ne zna opisati niti ene izmed petih osnovnih vaj Falun Gonga, niti ne ve njihovega imena, za eno izmed vaj pa trdi, da je knjiga, vse pa to gotovo ne pripore k njeni verodostojnosti. Tožena stranka je mnenja, da če bi bila tožnica resnično pripadnica Falun Gonga, bi na vprašanja odgovarjala natančneje in konkretneje, saj je bila na to opozorjena. Tožena stranka nadalje navaja, da ne more sprejeti trditve tožnice, da je zapustila matično državo zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja in da bi bila predmet preganjanja zaradi tega po njeni vrnitvi v matično državo. Njenih izjav tožena stranka ne sprejema kot verodostojnostih, ne more zaradi tega tudi sprejeti zatrjevanja, da bi tožnica v primeru vrnitve v matično državo trpela nečloveško in ponižujoče ravnanje, ki je v nasprotju z 3. členom Evropske Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Tudi v primeru, da je bila članica Falun Gonga, v postopku ni uspela izkazati utemeljenega strahu zaradi članstva v tej organizaciji. Tožena stranka navaja, da oblasti z njenim delovanjem niso bile seznanjene, sama je na zaslišanju izjavila, da nihče ni vedel, da še vedno prakticira vaje Falun Gonga. Tožena stranka zaključuje, da bi tudi v primeru vrnitve tako lahko nemoteno prakticirala vaje kot je to počela do sedaj. Upoštevajoč njene izjave tožena stranka ne more zaključiti, da bi bila tožnica goreča aktivistka gibanja oziroma da bi bila pripadnost Falun Gongu zanjo takega življenjskega pomena, da bi zaradi svojega delovanja prišla na oči oblasti in bi imela zaradi tega težave. Tožena stranka navaja, da se strinja, da je Kitajska nedemokratična država z mnogimi kršitvami človekovih pravic, vendar pa to v tem primeru še ne more biti zadosten razlog za priznanje azila, niti ne more predstavljati razloga, zaradi katerega se tožnica ne bi mogla vrniti v matično državo. Tožena stranka zato ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu, torej pogojev za priznanje azila določenih v Ženevski konvenciji. Prav tako je tožena stranka mnenja, da tožnica v matični državi ni bila preganjanja zaradi razlogov določenih v Ženevski konvenciji in sicer zaradi rase, vere, etične pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali politični stranki. Tožena stranka pa zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev niti po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu, ker tožnici ni uspelo dokazati subjektivnega strahu v takšni meri, da bi bila ob vrnitvi v matični državo dejansko ogrožena. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu je tožena stranka določila rok, v katerem mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni določeno opredelila pravnega predpisa, na podlagi katerega je odločila in se njene odločbe ne da preizkusiti. Tožnica nadalje očita, da je zaradi tega izpodbijana odločba nezakonita. Tožnica poudarja, da čeprav tožena stranka ni verjela njeni izpovedbi, je ta verodostojna. Tožena stranka pa bi morala upoštevati, da ni prav dolgo pripadnica Falun Gonga in vseh podrobnosti še ne pozna. Poudarja, da verjetno ni mogoče pričakovati, da bi vsak pripadnik neke vere poznal ravno tista pravila, ki so navedena v poročilih mednarodnih organizacij oziroma da bi poznal vsa pravila in dogme neke veroizpovedi. Nadalje navaja, da je zelo verjetno, da tožnica pripada določeni skupini pripadnikov Falun Gonga, ki prakticirajo svoj način. Tožena stranka pa ni upoštevala določila 6. člena Zakona o azilu in ne bi smela določiti roka, v katerem mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo. Tožnica je brez vsakršnih osebnih dokumentov in bi bila v vsaki državi lahko kaznovana. Na Kitajskem pa je prisotna epidemija SARSA in zato obstoji resna nevarnost, da bi se tožnica v primeru vrnitve v svojo matično državo lahko okužila s to smrtonosno boleznijo. Tožnica predlaga, da se odločba tožene stranke kot nezakonita odpravi, hkrati pa smiselno predlaga, da se jo oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. V zvezi s tožbeno navedbo glede epidemije SARS pa navaja, da je tožnica prišla v Slovenijo 17. 10. 2002, ko svetovna javnost o epidemiji še ni bila obveščena. Tožnica ni izrazila na zaslišanju strahu pred vrnitvijo zaradi te epidemije in je tožena stranka odločala le o okviru njenih navedb. Dejstvo, da bi bila zaradi epidemije v matični državi lahko ogrožena, pa ne more predstavljati razloga za priznanje azila po definiciji v Ženevski konvenciji niti razloga za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, saj v primeru vrnitve ne bi šlo za preganjanje v smislu te konvencije. Lahko pa bi razširjenost te epidemije predstavljala razlog za priznanje ali posebne oblike zaščite po Zakonu o azilu ali dovolitve zadrževanja po Zakonu o tujcih.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) določa v 2. odstavku 1. člena, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzila pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnica kot razlog za zapustitev matične države navedla, da je bila v Ljudski republiki Kitajski članica neformalne civilne verske skupine Falun Gong. Iz poročil, ki jih je tožena stranka pridobila izhaja, da uradne oblasti člane Falun Gonga preganjajo, saj je ta organizacija prepovedana. Prav tako je tožnica kot razlog za zapustitev matične države navedla tudi nedemokratičnost Kitajske in da ni svobode v nobenem smislu.

Tožena stranka je na podlagi zaslišanja tožnice in poročil, ki jih je pridobila, zaključila, da tožnica v matični državi ni bila preganjana zaradi rase, vere, etične pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali politični stranki, to je zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Sama tožnica je na zaslišanju povedala, da se je s Falun Gongom pričela ukvarjati leta 1999, vendar sama ni imela nikoli težav v zvezi s to pripadnostjo, poleg tega ni bila nikoli članica kakšne politične stranke, s strani oblasti ni bila izpostavljena mučenja ali nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka je podrobno obrazložila zakaj se toženi stranki zdi vprašljivo samo članstvo tožnice v organizaciji Falun Gong. Tožena stranka je pridobila obširna poročila, na katera se v svoji izpodbijani odločbi sklicuje in tako pridobila podatke o osnovnih dejstvih in načelih Falun Gonga, vse to pa tožena stranka tudi podrobno obrazlaga. Tožena stranka poudarja česa tožnica vsega ni vedela oziroma ni vedela opredeliti pojmov, ki tvorijo bistvo tega gibanja. Tožnica je vedela poimenovati le eno vajo, tožena stranka pa je ugotovila iz vpogledanih poročil, da obstaja pet osnovnih vaj, ki so potem razdeljene še na 20 telesnih gibov. Ker tožnica tudi ni vedela niti pojasniti simbola Falun Gonga, tožena stranka zato ocenjuje, da obstaja dvom o njeni verodostojnosti in da so njene izjave nekonsistentne. Po presoji sodišča je tožena stranka natančno in prepričljivo navedla zakaj ne šteje, da bi bila tožnica preganjanja zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Tožena stranka je pravilno preučila tiste okoliščine, ki jih je tožnica navedla oziroma bi lahko izhajale iz njene izpovedbe. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju tožnice, je bila pravilno opozorjena na vsa določila ZAzil, prav tako je bila izrecno opozorjena na določilo 3. odstavka 29. člena ZAzil, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljuje njen strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo njeni prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije. Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožena stranka tožnico tudi soočila z njenimi kontradiktorinimi izjavami in tudi ocenila njeno pojasnilo, v zvezi s tem tožnica tega v tožbi ne izpodbija. Tožnica v tožbi trdi, da je njeno pričevanje bilo verodostojno in da ni prav dolgo pripadnica Falun Gonga in da se ne more pričakovati, da bi poznala ravno tista pravila, ki so navedena v poročilih mednarodnih organizacij. Tožena stranka pa je iz poročil, ki jih pridobila, ugotovila, da oblasti v Ljudski republiki Kitajski preganjajo voditelje in pripadnike Falun Gonga. Tožena stranka se je tudi opredelila zakaj šteje, da so tožničine izjave nekonsistentne in neverodostojne, tožnica pa v tožbi v zvezi s tem ne navaja nobenih konkretnih pojasnil in tudi ne izpodbija ocene tožene stranke o vajah, ki jih tožnica opisala na zaslišanju. Tožnica tudi v tožbi ne izpodbija ocene tožene stranke, da v primeru, da bi bila resnično pripadnica Falun Gonga, bi na vprašanja tožene stranke odgovarjala natančneje in konkretneje. Tožnica sicer v tožbi navaja, da prav dolgo še ni pripadnica Falun Gonga, na zaslišanju je povedala, da je članica od leta 1999 in da Falun Gong prakticira na svoj način. Po presoji sodišča pa se je tožena stranka opredelila do izpovedbe tožnice in do okoliščin, ki jih je tožnica navedla in to primerjala s poročilih, ki jih je sama pridobila. Svoja stališča je, tudi po presoji sodišča, tožena stranka obrazložila in pri tem navedla svoje razloge oziroma pomisleke. Tožnica vsega tega v tožbi ne izpodbija, razen da navaja, da je njena izjava verodostojna. Pri tem tudi ne navaja razlogov oziroma ne izpodbija posameznih zaključkov tožene stranke, ki so jo vodili k temu, da je štela tožničino izjavo za neverodostojno.

Tožena stranka je ocenila tudi ali obstajajo razlogi za priznanje azila tožnici iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka je ocenila, da je Kitajska nedemokratična država z mnogimi kršitvami človekovih pravic, vendar pa to še ne more bi sam po sebi razlog za priznanje azila in ne more predstavljati razloga, zaradi katerega se tožnica ne more vrniti v matično državo. Tožena stranka je ocenila, da pri tožnici ne obstaja subjektivni strah v takšni meri, da bi bila ob vrnitvi v matično državo ogrožena. Tudi po presoji sodišča je zaključek tožene stranke, da tudi če je tožnica članica Falun Gonga, v upravnem postopku ni uspela izkazati utemeljenega strahu zaradi članstva v tej organizaciji. Tožnica je namreč sama izjavila, da ni imela nobenih težav z oblastmi, ker oblasti z njenim delovanjem niso bile seznanjene in nihče ni vedel, da še vedno prakticira vaje. Tožnica tudi v tožbi ne izpodbija zaključka tožene stranke, da ni mogoče govoriti o tem, da bi bila tožnica goreča aktivistka Falun Gonga oziroma da bi ji predstavljala pripadnost Falun Gongu velik življenjski pomen in da bi zaradi tega imela težave. Tožnica zaključkov tožene stranke v zvezi s tem v tožbi ne izpodbija oziroma ne navaja nasprotnega. Po presoji sodišča pa je tožena stranka na podlagi pridobljenih poročil, ki so v spisu, pravilno zaključila o stanju v matični državi tožnice, pravilno pa je tudi zaključila, da v primeru vrnitve tožnica ne bi trpela nečloveškega in ponižujočega ravnanja po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tožnica v tožbi očita, da se tožena stranka ni opredelila do pravnega predpisa, na podlagi katerega je izdala izpodbijano odločbo. Temu ugovoru ni mogoče slediti, ker je tožena stranka navedla pravno podlago za svojo odločbo (20. e člen in 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil), v svoji obrazložitvi pa se je oprla na 2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil. Tožena stranka je tako pravilno navedla pravno podlago za svojo sprejeto odločitev in v zvezi s tem ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru.

Tožnica v tožbi očita, da tožena stranka ni upoštevala določila 6. člena ZAzil, ker je tožnica brez dokumentov in ker je na Kitajskem sedaj prisotna epidemija SARS. Po presoji sodišča je tožena stranka ugotovila in ocenila stanje v matični državi tožnice, hkrati pa je tudi navedla zakaj šteje, da tožnica ni izkazala subjektivnega strahu v takšni meri, da bi bila ob vrnitvi dejansko ogrožena. Tožnica pa v tožbi tudi svojega ugovora podrobneje ne obrazlaga. Določitev roka za zapustitev Republike Slovenije pa je v skladu z 2. alineo 1. odstavka 34. člena ZAzil, ki ga je tako tožena stranka pravilno uporabila. Pomanjkanje osebnih dokumentov in prisotnost epidemije SARS na Kitajskem pa ne moreta biti razloga za priznanje azila po Ženevski konvencije niti zaradi humanitarnih razlogov, saj tožnica ne zatrjuje preganjanja v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno poudarja, da je razširjenost epidemije lahko razlog za posebno obliko zaščite po 61. členu ZAzil oziroma kot dovolitev zadrževanja po Zakonu o tujcih.

Po presoji sodišča je tožena stranka tako pravilno ocenila vse okoliščine za priznanje azila po Ženevski konvenciji, prav tako pa ocenila subjektivne in objektivne okoliščine za priznanje azila iz humanitarnih razlogov in tudi pravilno zaključila, da razlogi za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil ne obstajajo. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka:

Tožena stranka je navedla, da meni, da ji ni potrebno plačati sodne takse. Sodišče je zato štelo, da s tem predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njen status, zato jo je oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji).