UPRS sklep U 1270/2003

Tožba se zavrže.

Tožniki v tožbi navajajo, da so obtoženci v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v A, opr. št. .... z obtožbo, da so dne 20. 3. 1994 storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti na grozovit način v sostorilstvu po 4. odstavku 143. člena v zvezi s 25. členom in 2. odstavkom 3. člena Kazenskega zakonika. Postopek se je pri sodišču prve stopnje zaključil 30. 6. 2003, ko je sodišče tožnike oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku, da ni dokazov, da so storili kaznivo dejanje, katerega so bili obtoženi. Tožniki vlagajo tožbo na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave RS in na podlagi 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu. Tožniki menijo, da je na sklepni obravnavi na Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 27. 6. 2003 okrožni državni tožilec AA v zaključni besedi tožilstva v nasprotju z določili Ustave uporabil vrsto neprimernih izrazov, s katerimi je žaljivo in posmehljivo govoril o tožnikih. Tožniki menijo, da jih je okrožni državni tožilec v svoji zaključni besedi, ki ji je sproti dodajal še ustne komentarje, zasmehoval, žalil in diskvalificiral in tudi druge osebe. Načelo spoštovanja človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in tudi v vseh drugih pravnih postopkih iz 21. člena Ustave RS je bilo z nedostojnim nastopom okrožnega državnega tožilca grobo kršeno, kršeni pa sta bili tudi pravici iz 34. in 35. člena Ustave RS. Tožniki predlagajo, da se po opravljeni javni glavni obravnavi ugotovi, da sta toženca v svoji zaključni besedi v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v A, opr. št. .... dne .... kršila ustavne pravice tožnikov iz členov 21, 34 in 35 Ustave RS ter da se na stroške tožene stranke objavi sodba v medijih, ki so o tem dogodku poročali.

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov:

Tožniki vlagajo tožbo na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave RS zaradi kršitve ustavnih pravic tožnikov. Kot poudarjajo tožniki v tožbi je po določilu 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) določeno, da odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožniki tožijo zaradi kršitve ustavne pravice iz 21. člena - varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, 34. člena - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti in 35. člena Ustave RS - varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. To naj bi storil drugi toženec v svoji zaključni besedi na glavni obravnavi 27. 6. 2003 pred Okrožnim sodiščem v A v kazenski zadevi opr. št. ..... Po presoji sodišča pa to posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožniki v tožbi navajajo, da je drugi toženec uporabil vrsto neprimernih izrazov, s katerimi je žaljivo in posmehljivo govoril o tožnikih in prikazoval tožnike kot osebe, ki so ravnali v D protipravno, da pa je njihovo naivnost očitno zlorabil bivši minister za obrambo AA itd. Tožniki smiselno navajajo, da je bila prizadeta njihova čast in dostojanstvo, torej da so bile prizadete njihove osebnostne pravice in navajajo, da je drugi toženec v zaključni besedi tožnike zasmehoval, žalil in jih diskvalificiral, tožniki pa želijo imeti satisfakcijo, da se ugotovitev o kršitvah objavi v medijih. Človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime pa so dobrine, ki so lahko predmet kazenskopravnega varstva (169. do 179. člen Kazenskega zakonika) in civilnopravnega varstva, to pa je lahko različnih vrst po določilih Obligacijskega zakonika, prav tako je mogoče doseči objavo sodbe tako po Kazenskem zakoniku kot po Obligacijskem zakoniku.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker posamično dejanje, ki ga tožniki vtožujejo ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker imajo tožniki na razpolago drugo sodno varstvo.