UPRS sklep U 683/2003

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka je pred tukajšnjim sodiščem vložila tožbo zaradi molka uprave, ker ji ni bila izdana dopolnilna odločba na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Ur. list RS št. 36/2003); zahtevala je odločitev sodišča po 5. odst. 61. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS št. 50/97, 65/97, 70/00- ZUS). V tožbi navaja (tožba je vložena na z roko izpolnjenem ciklostiranem obrazcu), da je ena od izbrisanih, na katere se nanaša 8. točka navedene odločbe Ustavnega sodišča. Tožeča stranka ni dobila posebej dovoljenja za stalno prebivanje, ampak državljanstvo Republike Slovenije in sicer z odločbo tožene stranke z dne 23. 6. 1995 na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Ur. list RS od št. 1/91-I, 30/01-I in 13/94). Ker je bilo v postopku za pridobitev državljanstva ugotovljeno, da je tožeča stranka od izbrisa dalje neprekinjeno živela v Sloveniji oz. da je bila odsotna iz Slovenije manj kot eno leto neprekinjeno, so s tem izpolnjeni minimalni pogoji, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča. Zato po ustavnem načelu enakosti pred zakonom zahteva izdajo dopolnilne odločbe, enako kot velja za tiste, ki so dobili dovoljenje za stalno prebivanje. Ker je bila odločba Ustavnega sodišča objavljena v Uradnem listu RS dne 16. aprila 2003, je rok za izdajo dopolnilnih odločb po 222. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP- Uradni list RS št. 80/99 , 70/00, 52/02) v zvezi z 144. členom ZUP potekel 16 maja 2003; zato je dne 9. 9. 2003 vložila urgenco v skladu z določbami ZUP in Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS št. 50/97, 65/97, 70/00 - ZUS). Ker do danes ni prejela niti odločbe niti kakršnegakoli odgovora na to urgenco, vlaga to tožbo. Odločitev po 5. odst. 61. člena ZUS pa predlaga zaradi narave pravice, ki ji je bila kršena (gre za vračanje nezakonito odvzetega statusa za nazaj) in zaradi varstva ustavne pravice iz 32. člena Ustave (svoboda gibanja) pa tudi 14. in 22. člena Ustave (enakost pred zakonom in enako varstvo pravic). Tožena stranka že vnaprej napoveduje naslednjo diskriminacijo, saj namerava iz izdajanja odločb izvzeti vse, ki so doslej pridobili ne le stalno prebivališče, ampak celo državljanstvo. Zaradi okoliščin zadeve pa predlaga tudi prednostno odločanje v tej zadevi. V kolikor sodišče obravnavane tožbe ne bi obravnavalo oz. o njej odločalo na podlagi 5. odst. 61. člena ZUS, tožeča stranka še dodatno predlaga, da sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti 23. člena ZUS, po katerem mora v upravnem sporu vsaka stranka nositi svoje stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na citirano tožbo navaja, da je Ustavno sodišče v 8. točki izreka obravnavane odločbe odločilo, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD - Ur. list RS, št. 61/99, 54/00- odločba US, 64/01, 36/03 - odločba US) ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. list RS, št. 61/99 in 87/02), ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka jim mora (v takem primeru) po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Tožena stranka navaja, da za tožečo stranko v skladu z 81. členom Zakona o tujcih do dokončnosti odločbe v upravnem sporu za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, niso veljale določbe Zakona o tujcih, zato tožeča stranka, v skladu z 8. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča ne izpolnjuje pogojev za izdajo dopolnilne odločbe o ugotovitvi njenega stalnega prebivanja v RS od 26. 2. 1992 dalje.

Državno pravobranilstvo Republike Sloveni je kot zastopnik javnega interesa, v skladu z 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), prijavilo svojo udeležbo v tem postopku.

Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te obrazložitve.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi molka upravnega organa, ker ji tožena stranka kljub urgiranju ni izdala dopolnilne odločbe k izdani odločbi o sprejemu v državljanstvu, katero bi ji po njenem mnenju morala izdati na podlagi 8. točke predmetne odločbe Ustavnega sodišča. Tožbo zaradi molka uprave je po določbah 26. člena ZUS praviloma mogoče vložiti le v primeru, kadar nastopi molk uprave zaradi tega, ker pristojni upravni organ ni odločil v predpisanem roku o upravni zadevi, v kateri se je postopek začel na zahtevo stranke. V takšnem primeru so predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka podane, če tožnik izkaže, da je vložil zahtevo, ki je podlaga za začetek upravnega postopka, v katerem upravni organ lahko odloči samo na zahtevo stranke (2. odst. 127. člena in 128. člen ZUP), ter če tožnik izkaže, da je potem, ko je nastopil molk organa, vložil t.i. naknadno zahtevo za izdajo odločbe (2. do 4. odst. 26. člena ZUS). Toda 26. člen ZUS je mogoče glede na določbo 1. odst. 222. člena ZUP (...oz. po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke....) uporabiti tudi za primere, kadar naj bi upravni postopek tekel po uradni dolžnosti, vendar v interesu stranke. Tak primer naj bi bil po mnenju tožeče stranke, ki izhaja iz tožbenih navedb, podan v sporni zadevi. Predmet presoje sodišča je torej pravno vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžna tožnici izdati zahtevano dopolnilno odločbo po uradni dolžnosti; sodišče namreč ne šteje, da bi bila pisna urgenca tožeče stranke za izdajo dopolnilne odločbe zahteva v smislu 127. člena ZUP, o kateri bi morala tožena stranka posebej odločati v upravnem postopku, temveč šteje, da gre za naknadno zahtevo v smislu 26. člena ZUS.

Predmetna odločba ustavnega sodišča na katero se sklicuje tožeča stranka, se ukvarja s presojo ustavnosti ZUSDDD in ugotavlja, da ta zakon iz razlogov, ki so v njej navedeni, ni v skladu z ustavo; med drugim ni v skladu z ustavo tudi zato, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili dne 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja (1. točka izreka). V tem smislu torej dejansko obstoja možnost, da se je v opisanem neustavnem položaju znašla tudi tožeča stranka, v kolikor je njen položaj dejansko takšen, kot ga obravnavajo prvi, drugi in tretji odstavek izreka obravnavane odločbe Ustavnega sodišča. Vendar pa je potem v 7. točki izreka določeno, da mora ugotovljene neskladnosti ZUSDDD zakonodajalec (torej Državni zbor) odpraviti v roku šestih mesecev od dneva objave odločbe v Uradnem listu RS. Zato gre v primeru, če se je tožeča stranka dejansko znašla v neustavnem položaju v smislu določb 1. - do 3. točke izreka predmetne odločbe Ustavnega sodišča, za položaj, ki ga mora urediti zakonodajalec v skladu s 7. točko izreka.

Vendar pa navedena dejstva in okoliščine same po sebi niso predmet presoje sodišča v tem upravnem sporu. V obravnavanem primeru je predmet presoje pravno vprašanje, ali se 8. točka izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča nanaša tudi na položaj, ko je bila tožeča stranka (kot sama zatrjuje) izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije (1. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča), potem pa si ni več pridobila dovoljenja za stalno prebivanje tujca niti na podlagi ZUSDDD, niti na podlagi ZTuj, ampak si je problem prebivanja v Sloveniji (za vnaprej) rešil s pridobitvijo državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena ZDRS.

Ustavno sodišče je z 8. točko izreka obravnavane odločbe:

1ugotovilo, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali ZTuj, ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva; 2. določilo, da mora Ministrstvo za notranje zadeve tem osebam (torej osebam, za katere se je ugotovilo stalno prebivanje z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali ZTuj) po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji še za nazaj, od 26. 2. 1992 dalje.

Predmetna določba 8. točke odločbe Ustavnega sodišča se torej nanaša na tiste državljane drugih republik (tujce), ki so si pridobili dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi obeh v njej izrecno navedenih predpisov, torej ZUSDDD ali ZTuj; tem osebam, ki so sicer bili in so še tuji državljani, mora tožena stranka neposredno, na podlagi 8. točke izreka predmetne odločbe ustavnega sodišča, po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe k že izdanim upravnim odločbam o dovolitvi stalnega bivanja v RS v smislu 220. člena ZUP, s katerimi mora ugotoviti, da so (oz. ali so) v obdobju od 26. 2. 1992 dalje stalno prebivali v Republiki Sloveniji.

Iz doslej navedenega je razvidno, da se 8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po ZDRS, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Gre torej za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Ne nalaga pa ta točka izreka izdajo dopolnilih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvu, ki so bile izdane na podlagi ZDRS.

Glede na navedeno, določbe 8. točke izreka odločbe ustavnega sodišča po presoji tukajšnjega sodišča ni mogoče razložiti tako, kot to zahteva tožeča stranka; da bi namreč moral upravni organ (tožena stranka) na tej podlagi, zaradi upoštevanja ustavnega načela enakosti pred zakonom, učinke 8. točke odločbe Ustavnega sodišča sam razširiti tudi na odločbe o sprejemu v državljanstvo, ki so bile izdane po ZDRS. Takšne pristojnosti tožena stranka (upravni organ) po presoji tukajšnjega sodišča nima oz. bi s takšno razširjeno razlago 8. točke odločbe Ustavnega sodišča prekoračila svoja pooblastila. Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno, vendar le v okviru in na podlagi ustave in zakonov (2. odstavek 120. člena Ustave). Posamični akti in dejanja državnih organov morajo temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena Ustave). Gre za načelo zakonitosti delovanja upravnih organov, katerega bistvo je v tem, da morajo biti vse odločitve upravnih organov oprte na zakon ali kakšen drug zakonit predpis. V obravnavanem primeru je izdajanje spornih dopolnilnih odločb oprto na akt, ki ga je izdalo Ustavno sodišče zaradi določitve načina izvršitve njegove navedene odločbe za nazaj (2. odst. 40. člena Zakon o ustavnem sodišču- ZUstS, Ur. list RS 15/94, 64/01; 20. točka obrazložitve odločbe), zato lahko upravni organ (tožena stranka) izdaja dopolnilne odločbe izključno v okviru tega akta (8. točke izreka odločbe ustavnega sodišča). Tudi upravno sodišče pri odločanju o tem, ali so podani pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa, navedene (8.) točke izreka odločbe Ustavnega sodišča ne more razlagati širše, kot je zapisana. Tako kot je zapisana, pa se določba 8. točke izreka ne nanaša na osebe, katerim dovoljenje za stalno prebivanje ni bilo izdano. Ministrstvo za notranje zadeve je moralo po uradni dolžnosti izdati dopolnilno odločbo o ugotovitvi stalnega prebivanja za nazaj (od 26. 2. 1992) samo osebam, ki jim je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje, drugim osebam pa, ob izpolnjevanju siceršnjih materialnopravnih pogojev, na njihovo zahtevo. Ker tožeča stranka zahteve za izdajo dopolnilne odločbe glede na tožbene navedbe ni vložila, pač pa samo naknadno zahtevo za izdajo odločbe v smislu 3. odst. 26. člena ZUS, predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka uprave po presoji sodišča v spornem primeru niso izpolnjene, zato je moralo tožbo zavreči kot preuranjeno na podlagi 2. točke 1. odst. 34. člena ZUS.

Ker je moralo sodišče tožbo tožeče stranke iz navedenih razlogov zavreči, tudi ni pravne podlage za odločanje o tožnikovem zahtevku za povrnitev stroškov postopka.