UPRS sodba U 1954/2005

Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 20. 7. 2005 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A. št. ... z dne 29. 10. 2002, s katero je bilo blago "..." uvrščeno v tarifno oznako 2309 90 31 kombinirane nomenklature (Izdelki, ki se uporabljajo kot krma za živali/drugo/drugo/ ki ne vsebujejo mlečnih proizvodov oziroma ki vsebujejo manj kot 10 mas. % takih proizvodov), naknadno obračunana carina in davek na dodano vrednost v skupnem znesku 796.046,00 SIT ter naloženo plačilo 10.000,00 SIT za stroške opravljene preiskave (1. do 4. točka izreka prvostopne odločbe). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka kot deklarant vložila enotno carinsko deklaracijo (v nadaljevanju ECL) št. ... z dne 10. 4. 2002, s katero je v postopek sprostitve v prost promet prijavila blago z opisom "HRANA ZA RIBE - ..." in ga uvrstila v tarifno oznako 2309 90 10 Kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljevanju KNCT) - Izdelki, ki se uporabljajo kot krma za živali/ drugo/ hrana za ribe ali morske sesalce, topljiva. Prvostopni organ je v postopku preverjanja ECL na podlagi 52. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 ter 40/99, v nadaljevanju CZ) za del prijavljenega blaga odvzel vzorce in jih poslal na preiskavo, na podlagi katere sta bili izdelani strokovni mnenji z dne 11. 4. 2002 ter sestavljen zapisnik z dne 6. 9. 2002, ki je bil vročen tožeči stranki. Tožena stranka ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da se predmetno blago uvršča v tarifno oznako 2309 90 KNCT, sporna pa je uvrstitev na naslednji stopnji delitve. Iz obeh strokovnih mnenj je razvidno, da gre za pripravljeno hrano za ribe, v obliki rjavih pelet, z vonjem po ribji moki, ki vsebuje 6,9 mas. % škroba in ne vsebuje mlečnih sestavin. Tožena stranka ugotavlja, da iz poimenovanja tarifne številke, v katero je sporno blago uvrstila tožeča stranka, izhaja, da se vanjo uvršča hrana za ribe, ki je topljiva. Predmetno blago je nedvomno hrana za ribe, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da glede na mnenje iz strokovnih mnenj ni topljivo. Pravila za uvrščanje blaga v nomenklaturo harmoniziranega poimenovanja in šifrskih oznak blaga (v nadaljevanju Pravila) pri tarifni oznaki 23.09 pod 1 pri (II) (B) namreč določajo, da so topna hraniva rib ali morskih sesalcev v obliki tekočih ali viskoznih raztopin, v pastozni ali suhi obliki, dobljeni s koncentriranjem in stabiliziranjem odpadnih vod (ki vsebujejo nekatere vodotopne elemente, kot so proteini, vitamin B, soli, itd)) in ki izvirajo iz proizvodnje moke ali olja rib in morskih sesalcev. Predmetno blago pa je v obliki peletov (to so proizvodi, ki so aglomerirani neposredno, s postopkom kompresije ali s pomočjo veziv (melase, škrobnastih snovi itd.) v razmerju, ki ne presega 3 % po teži proizvoda - Splošna določila pri 23. Poglavju Pravil) in torej ni dobljeno neposredno s koncentriranjem in stabiliziranjem odpadnih vod, in ki izvirajo iz proizvodnje moke ali olja rib in morskih sesalcev. Glede na navedeno tožena stranka zaključi, da je prvostopni organ pravilno uvrstil sporno blago ob upoštevanju Temeljnega pravila 6 v tarifno oznako 2309 90 31 KNCT in naknadno obračunal carinske dajatve, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno.

Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe uporabe Pravil ter navodil in opomb, ki se nanašajo na sporne tarifne številke. V tožbi navaja, da je iz Danske uvažala živalsko krmo - hrano za ribe. V deklaraciji je bilo sporno blago deklarirano po tarifni oznaki 2309 90 10 KNCT z avtonomno 2 % stopnjo za blago s poreklom iz EU. Po tej tarifni številki je bila hrana za ribe vse do takrat deklarirana tako s strani carinskih organov, proizvajalca in tudi dobavitelja blaga. Tožeča stranka meni, da Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo, Pravila za razvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo ter Pravila za razvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo ne vsebujejo določnejših kriterijev glede topljivosti, sporno blago pa je dejansko topno v vodi, vendar šele po daljšem času, saj je edino tako smiselno, da ga ribe lahko zaužijejo in je tako ekonomično in ekološko učinkovito. Ker tega tožena stranka ni upoštevala in preverjala, tožeča stranka trdi, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Po njenem mnenju tožena stranka tudi zmotno interpretira Pravila. Sporno blago res vsebuje kriterije iz tarifne oznake 2309 90 31 KNCT, vendar je opis pod tarifno številko 2309 90 10 bolj specifičen, saj je bila ta tarifna številka uvedena namenoma za uvrstitev hrane za ribe in zato ne more biti uvrščena v kategorijo "drugo". Tožena stranka je sama navedla Temeljno pravilo 6, ki med drugim navaja, da se lahko tarifne številke primerjajo le na isti ravni razčlenitve, ni pa tega pravila po mnenju tožeče stranke pravilno uporabila. Ker je štela sporno blago za netopljivo, ga je napačno razvrstila in posledično neutemeljeno tožeči stranki naložila plačilo dodatnih dajatev. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki povrnitev vseh stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka sodbe:

Tožba je utemeljena.

V obravnavni zadevi je sporno, ali je carinski organ pravilno uvrstil carinsko blago - hrano za ribe - v tarifno številko 2309 90 31 KNCT in posledično obračunal carino in druge carinske dajatve. Tožeča stranka ves čas postopka namreč zatrjuje, da je sporna hrana za ribe topljiva v vodi in da se zato uvršča v tarifno številko 2390 90 10, za katero je ob uvozu veljala avtonomna 2 % carinska stopnja za blago s poreklom iz EU.

Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno le, ali je hrana za ribe, ki jo je uvažala tožeča stranka, v vodi topljiva ali ne, saj je od tega dejstva odvisna pravilna uvrstitev v carinsko tarifo. Tožena stranka je pravilnost uvrstitve carinskega blaga presojala s pomočjo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature (v nadaljevanju Temeljna pravila), ki so del Uredbe o kombinirani nomenklaturi s carinskimi stopnjami (Uradni list RS, št. 98/01), ki je veljala v času spornega uvoza, ter Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 77/99, v nadaljevanju Navodilo), kjer so podana Temeljna pravila za uporabo harmoniziranega sistema (HS) nomenklature carinske tarife ter navodila za uvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo carinske tarife kakor tudi pojasnila za razvrščanje blaga v KNCT. Navodilo, katerega uporaba je obvezna, je namenjeno pravilnemu razvrščanju blaga v tarifne številke in posledično pravilni uporabi carinske tarife. Sodišče ugotavlja, da Navodilo glede opredelitve topljivosti hrane za ribe vsebuje relevantna pojasnila k 23. poglavju "Ostanki in odpadki živilske industrije, pripravljena krma za živali" (na strani 10181, pod točko (1) (B) II). Zato se tožeča stranka moti, ko meni, da carinski predpisi ne vsebujejo določnejših kriterijev glede topljivosti, prav tako je tožena stranka pravilno uporabila Temeljna pravila in za to navedla pravilne razloge v izpodbijani odločbi, na katere se sodišče v tem delu izogib ponavljanju tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena v zvezi s 104. in 105. členom Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 27/07 - odločba US, v nadaljevanju ZUS-1).

Po presoji sodišča pa je tožena stranka glede na podatke citiranih strokovnih mnenj nepravilno oziroma vsaj preuranjeno zaključila, da sporna hrana za ribe ni topljiva. Topna hraniva rib so v Navodilu opredeljena tako po obliki kot tudi po načinu pridobitve in vsebnosti nekaterih snovi; so v obliki tekočih ali viskoznih raztopin, v pastozni ali suhi obliki, ki so dobljeni s koncentriranjem in stabiliziranjem odpadnih vod (ki vsebujejo nekatere vodotopne elemente, kot so proteini, vitamin B, soli itd), in ki izvirajo iz proizvodnje moke ali olja rib in morskih sesalcev. Glede na definicijo topljivosti je mogoče najprej ugotoviti, da ni odločilnega pomena, ali se sporna hrana za ribe po določenem času raztopi v vodi, kar bi bilo sicer z življenjskega vidika logično pričakovati, in na kar opozarja tožeča stranka tudi v tožbi, temveč je odločilno, ali določena hrana za ribe ustreza vsem naštetim kriterijem iz Navodila. Iz citiranih strokovnih mnenj, na katere se opira tožena stranka, je razvidno le, da gre za pripravljeno hrano za ribe, v obliki rjavih pelet, z vonjem po ribji moki, ki vsebuje 6,9 mas. % škroba in ne vsebuje mlečnih sestavin; vse navedeno med strankama ni sporno. Ni pa iz mnenja razvidno, ali sporna hrana za ribe ustreza obliki, načinu pridobitve in vsebnosti nekaterih snovi, ki so navedene v točki (1) (B) II Navodila, in ki so za razrešitev vprašanja topljivosti odločilnega pomena, zato tožena stranka ni imela podlage za zaključek, da je sporna hrana za ribe topljiva. Nadalje ni sporno, da je predmetna hrana za ribe v obliki peletov. Tudi peleti so v Navodilu v Splošnih določilih k 23. Poglavju (stran 10175) natančno opredeljeni in so v tem poglavju mišljeni kot proizvodi, ki so aglomerirani neposredno, s postopkom kompresije ali s pomočjo veziv (melase, škrobnastih snovi itd) v razmerju, ki ne presega 3 % po teži proizvoda. Po presoji sodišča gre pri navedeni opredelitvi le za obliko določene hrane za živali, ta oblika pa je pridobljena na tri različne načine: alomeriranje, kompresija in s pomočjo veziv. Sama opredelitev načina pridobitve peletov pa ne pomeni opredelitve niti sestave krme za živali (razen delno pri tretjem načinu, kjer so definirana veziva, za kar pa v obravnavni zadevi ne gre, saj je v hrani nedvomno več škroba kot 3% po teži proizvoda) niti pojma topljivosti, kot to zmotno sklepa tožena stranka, ki zgolj s sklicevanjem na postopke pridobivanja pelet in brez dejanske podlage iz strokovnih mnenj zaključi, da predmetna hrana ni dobljena neposredno s koncentriranjem in stabiliziranjem odpadnih vod, in ki izvirajo iz proizvodnje moke ali olja rib in morskih sesalcev. Za rešitev vprašanja topljivosti so torej odločilni kriteriji iz točk (1) (B) II Navodila glede topljivosti, ki pa jih prvostopni organ in tožena stranka nista ugotavljala, zato je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in je sodišče iz tega razloga izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1.

Glede na tožbeno izvajanje, da je bilo vse do izdaje prvostopne odločbe sporno blago s strani carinskih organov, proizvajalca in tudi dobavitelja blaga deklarirano po tarifni številki 2309 90 10 z avtonomno 2 % stopnjo je treba pojasniti, da je za razliko od leta 2002, v letu 2001 veljala carinska tarifa, kjer ni bilo pomembno, ali je hrana za ribe topljiva ali ne, saj je pod isto tarifno številko spadala tako topljiva kot netopljiva hrana za ribe (primerjaj z Uredbo o kombinirani nomenklaturi s carinskimi stopnjami, Uradni list RS, št. 120/00, tarifna številka 2309 90 10 "hrana za ribe ali morske sesalce, vključno topljiva). Zato je bila v letu 2002 do sprejetja Uredbe o spremembi uredbe o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinskih stopenj za določeno blago (Uradni list, št. 71/02) pri hrani za ribe topljivost odločilnega pomena za uvrstitev v tarifno številko 2390 90 10 KNCT, kar je pravilno ugotovil tudi carinski organ.

K 2. točki izreka sodbe:

Sodišče je zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo, ker tožeča stranka ni določno opredelila stroškov postopka v skladu s 163. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - prečiščeno besedilo, 70/04 in 69/05, 90/05, 43/06 - odločbe US), ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek, 70/00 in 92/05 ter 45/06 - odločbi US) primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom.

Sodišče je ZUS-1 uporabilo na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.