UPRS sklep U 2339/2004

1. Zadevi pod opr. št. ... in opr. št..... se združita, tako da postane vodilna opr.št. ....
2. Tožba tožnika A.A. se zavrže.
3. Tožba tožnika B.B. se zavrže.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi družbe A.A.A. d.o.o., A. (v nadaljevanju: družba) delno ugodila ter odločbo Davčnega urada B. št. ... z dne 25. 4. 2002 v točkah I. 4, 5, 6 in 7 izreka v delu, ki se nanaša na zamudne obresti spremenila tako, da se zamudne obresti na zneske davka iz posameznih navedenih točk obračunajo od dne 28. 5. 2002 pa do plačila, v točkah I.1 in 2 izreka je odločbo odpravila, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Oba tožnika tožita na odpravo izpodbijane odločbe. Oba tudi poudarjata, da se odločba nanaša na družbo, ki je bila izbrisana iz sodnega registra v letu 2003. V tej zvezi prvi tožnik, ki sicer odločbi tožene stranke ugovarja tudi po vsebini, poudari še, da v upravni postopek po izbrisu družbe ni vstopil noben pravni naslednik, pa tudi pozvan ni bil k temu nihče. Enako pove drugi tožnik, ki navaja, da s postopanjem tožene stranke in vsebino odločbe sploh ni bil seznanjen. Sicer pa drugi tožnik odločitvi kot taki ter vodenju pritožbenega postopka ne ugovarja. Ugovarja položaju aktivnega družbenika in s tem svojemu položaju pravnega naslednika izbrisane družbe.

Tožena stranka, ko odgovarja na tožbi, vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbi kot neutemeljeni zavrne. Meni, da davčni organ že začeti davčni postopek proti družbi lahko nadaljuje tudi po njenem izbrisu iz sodnega registra in ga ob pogojih iz prvega odstavka 50. člena ZUP v zvezi s petim odstavkom 1. člena ZDavP nadaljuje proti družbeniku, čeprav le-ta ni neposredni davčni zavezanec. V konkretnem primeru je bila družba izbrisana iz sodnega registra z dnem 11. 11. 2003 na podlagi drugega odstavka 37. člena v zvezi s prvim odstavkom 29. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij. V zadevi ne gre za postopek prisilne izterjave, v katerem je davčni organ dolžan ugotavljati odgovornost družbenikov za obveznosti družbe ter pri tem presojati tudi subjektivne elemente. Gre za odmerno odločbo, ki jo je tožena stranka presojala v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti. Zato meni, da ugotavljanje vpliva posameznega družbenika na poslovodstvo izbrisane družbe ni predmet tega postopka.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožbi je moralo sodišče zavreči.

Iz podatkov v spisih kot nesporno sledi, da je bilo o pritožbi družbe odločeno z izpodbijano odločbo že po tem, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra. To samo po sebi sicer še ne pomeni, da je odločba nezakonita in brez vsakršnega pravnega učinka, kot navaja prvi tožnik v tožbi oziroma njeni dopolnitvi. Tudi sodišče namreč, enako kot tožena stranka, meni, da davčni organ že začeti davčni postopek lahko nadaljuje in izda odločbo o pritožbi tudi po izbrisu družbe iz sodnega registra. Ne more pa odločbe vročiti, dokler ni znan pravni naslednik. To pa pomeni, da se v primeru, kakršen je obravnavani, postopek obvezno prekine, odločba pa vroči strankam šele, ko se ugotovi pravni naslednik izbrisane družbe in ko se postopek nadaljuje. Šele takrat je namreč lahko vročitev odločbe opravljena pravilno, šele s pravilno vročitvijo pa začne izdana odločba veljati in pravno učinkovati nasproti stranki. Dokler ni vročena stranki, odločba tudi ne more postati izvršljiva, organ pa na njeni podlagi ne more podvzemati nobenih izvršilnih dejanj. Šele od dneva vročitve stranki začne teči tudi rok za pravna sredstva (tožbo). V konkretnem primeru iz spisov sledi, da se pravno nasledstvo po izbrisani družbi ni ugotavljalo, odločba pa je bila vročena izključno pooblaščencu izbrisane družbe. To pa po presoji sodišča pomeni, da se z njo, vsaj zaenkrat, še ne odloča o davčnih obveznostih obeh tožnikov. O tem bo odločeno šele, ko (in če) jima bo kot pravnima naslednikoma izbrisane družbe izdana in vročena odločba. Dokler pa temu ni tako, odločba zanju ne učinkuje, posledično pa to pomeni, da kot tožnika v tem upravnem sporu nimata interesa za tožbo.

Sodišče je zato tožbi obeh tožnikov na podlagi določb 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, ki se na podlagi prehodnih določb 104. in 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) uporabljajo za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnikov zavrglo.