UPRS sklep U 134/2001

Predlog za obnovo postopka se zavrže. Predlog za izrek delne ničnosti se zavrže.

:

Sodišče je v sporni zadevi s sodbo opr. št. U ... z dne 20. 3. 2002 zavrnilo tožbo Mestne občine A. zoper toženo stranko Ministrstvo za kulturo RS, s katero je tožeča stranka zahtevala odpravo dopolnilne odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 2. 2000. Z navedeno dopolnilno odločbo je tožena stranka odločila, da se upravičenki B.B. z dnem pravnomočnosti odločbe vrne v last in posest podržavljeno premoženje, ki obsega mansardne prostore v izmeri 217,49 m2 v stanovanjski hiši ... ulica št. ... v A., stoječi na parc. št. ... k.o. A. Tožeča stranka Mestna občina A. je zoper sodbo vložila pritožbo, ki pa jo jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. I Up ... z dne 24. 11. 2004 zavrnilo.

Predlagatelja C.C. in D.D. predlagata obnovo postopka, končanega s sodbo tega sodišča z dne 20. 3. 2002, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up ... z dne 24. 11. 2004, in sicer iz razlogov po 2. in 9. točki 1. odstavka 85. člena Zakona o upravnem sporu. V predlogu navajata, da sta lastnika prvega nadstropja hiše ... ulica št. ... v A. V postopku denacionalizacije, ki se je na zahtevo tete B.B. kot vlagateljice vodil pri toženi stranki, jima ni bila omogočena udeležba, čeprav se je v tem postopku odločalo tudi o njuni lastnini na skupnih delih prostorov hiše, v konkretnem primeru o gradbeno ločenem podstrešju, ki predstavlja s prvim nadstropjem hiše gradbeno celoto. To podstrešje je že več kot desetletje v njuni izključni lasti in posesti in je nanj tudi možen dostop samo preko njunih stanovanjskih prostorov. V letu 1993 sta vložila zahtevo za denacionalizacijo k njunemu prvemu nadstropju hiše pripadajočih kletnih in podstrešnih prostorov, vendar je prvostopni organ njuno zahtevo zavrgel. V predmetni postopek bi ju moral organ vabiti kot stranki ter jima vročili odločbo, saj je odločal neposredno o njuni pravici. Iz sklepa, ki je bil vročen njima, izhaja, da odločanje o kletnih in podstrešnih prostorih ni predmet postopka, v resnici pa je organ s sporno odločbo odločal prav o teh prostorih. O dopolnilni odločbi sta bila obveščena šele, ko nista ugodila zahtevi gospoda E.E., da mu skozi njune prostore omogočita dostop do njunega ločenega podstrešja in se je ta začel sklicevati na pravnomočno odločbo, ki jima jo je vročil dne 17. 7. 2006 oziroma 15. 7. 2006. V obravnavanem postopku bi morala biti stranki, tako tudi v upravnem sporu. Predlog je vložen znotraj 30 dnevnega roka in znotraj pet-letnega roka po izdaji odločbe. Organ je odločitev v dopolnilni odločbi nerazumljivo oprl na dvomljivo izpoved priče F.F. in zanemaril objektivni in relevantni dokaz, to je odločbo SO A.-C., št. ... z dne 12. 10. 1964. Predlagatelja utemeljeno dvomita v pričino nepristranost, saj v kritičnem obdobju (v letih 1958 in 1959) sploh ni bil v hiši. Iz odločbe z dne 12. 10. 1964 izhaja, da je bilo nacionaliziranih samo pet podstrešnih sob. Vseh teh pet sob se je nahajalo na glavnem podstrešju in nobenega dvoma ni, da se odločba nanaša samo na to glavno podstrešje. Tudi listina, ki jo dopolnilna odločba omenja, cenitev G.G., v resnici ne predstavlja dokazov o tem, da naj bi bile na ločenem podstrešju (ki je s prvim nadstropjem gradbena celota in je dostop nanj možen le skozi njune prostore) nacionalizirane kakršnekoli površine. S to cenitvijo se je cenilo le drugo nadstropje in je bilo zato pri njej predmet ogleda samo drugo nadstropje. Glede na to, da se odločba opira na izpovedbo priče F.F., je za obnovo postopka podan tudi razlog iz 2. točke 1. odstavka 85. člena ZUS. Njena izpovedba je namreč močno dvomljiva. Predlagata, da sodišče ugodi predlogu za obnovo postopka pravnomočno končanega upravnega spora po sodbi tega sodišča opr. št. U ... z dne 20. 3. 2002 ter odloči, da se odpravi dopolnilna odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2000 v točkah 1., 4., 5. in 7. njenega izreka in v tem obsegu zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

V predlogu za izrek ničnosti odločbe tožene stranke pa predlagatelja navajata, da je bilo z navedeno dopolnilno odločbo poseženo v njune lastninske pravice na podstrešnih prostorih. Za odločanje o lastninsko-pravnih razmerjih, kamor nedvomno spada tudi odločanje o pravicah solastnikov na skupnih delih in napravah hiše, pa je pristojno edino le sodišče. Organ je tako o vprašanju, katerega reševanje spada v pristojnost sodišča, kar sam odločil, zato je sporna dopolnilna odločba skladno s 1. točko 1. odstavka 279. člena ZUP nična. Dopolnilna odločba ima glede vrnitve mansardnih prostorov popolnoma nedoločen izrek, saj sploh ne opredeljuje lokacije teh mansardnih prostorov. S takšnim izrekom ni določeno, na katere mansardne prostore se nanaša, kar je še posebej pomembno, ker ima hiša ločena podstrešja in različne mansardne podstrešne prostore. Odločbe, ki vsebuje takšne pomanjkljivosti, so neizvršljive. Takšne odločbe pa so po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP nične. Predlaga, da sodišče izreče dopolnilno odločbo ... z dne 18. 12. 2000 v delu, v katerem se nanaša na vrnitev mansardnih prostorov, to je določbe 1. točke izreka, za nično.

Stranka z interesom v tem postopku H.H. je na predloga odgovoril in navedel, da sta neutemeljena. Navaja, da je bilo z odločbo dne 26. 7. 1960 na željo B.B. ter I.I. izposlovano izvzetje iz nacionalizacije celotnega prvega nadstropja stavbe na ... ulici št. ... in nič več. Ostali deli (pod III) kot drvarnice, shrambe, podstrešja in stopnišče so bili dani v uporabo in so z večino že vrnjeni s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Torej tudi, če na podstrešju ne bi bilo stanovanj, tožnik do teh prostorov ne bi bil upravičen, saj tudi v oporoki I.I. niso navedeni. Vendar je bil prostor v zadnjem delu podstrešja vedno stanovanjsko naseljen, kar je bilo v postopku denacionalizacije tudi nesporno ugotovljeno, sporno je bilo le, ali so bili podstrešni prostori ob nacionalizaciji namenjeni stanovanjem ali kulturnim dejavnostim - 19. člen ZDen, saj je tam betonski tlak in surovi siporeksni zidovi in prostor za sanitarije. V odločbi z dne 12. 10. 1964 so v obrazložitvi v 2. odstavku po etažah zgradbe navedeni odvzeti prostori in v 3. alinei tudi pod podstrešnimi prostori dve enosobni stanovanji in pet sob. Celotna podstreha, razen sredinskega dela, je bila naseljena. V sam postopek denacionalizacije sta se brata C.C. in D.D. poskušala vklopiti, vendar nista uspela, ker jima pač ni bilo nič odvzeto. Ves čas, ko je bila Občina A.-C. lastnik podstrešnih stanovanj, je imela tudi služnostno pot - pristop po hodniku stanovanja prvega nadstropja, vendar to ni edini možni dostop do teh prostorov, saj obstajata še dve možnosti. Priča F.F. je diplomiran pravnik in porotnik na sodišču ter se zaveda svoje odgovornosti. Odškodnino, ki je bila naložena v postopku upravičena, redno plačujejo. S pravnomočno dopolnilno odločbo so prešli v last in posest celotni podstrešni stanovanjski prostori v izmeri 217,49 m2 dedičem po B.B., torej ni bilo nikakršnega posega v tujo lastnino in nobenega razloga za izpodbijanje oziroma ničnost odločbe.

Ostale stranke na predloga niso odgovorile.

Predloga za obnovo postopka in za ugotovitev ničnosti je sodišče kot nedovoljena zavrglo.

K točki 1:

Postopek, ki je pravnomočno končan s sodbo odločbo, se na predlog stranke obnovi, če obstaja obnovitveni razlog (85. člen ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US, 45/06 - odl. US). Obnovitveni razlogi so v 85. členu ZUS taksativno našteti. Legitimacijo za vložitev predloga za obnovo upravnega spora ima le stranka in sicer le tista, ki je bila stranka v upravnem sporu oziroma bi morala biti stranka v upravnem sporu. Predlagatelja obnovo vlagata iz razlogov po 2. in 9. točki 1. odstavka 85. člena ZUS. Primarno je sodišče predlog presodilo glede na uveljavljeni razlog iz 9. točke 1. odstavka 85. člena ZUS, ki določa, da se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu. Kdo ima položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, izhaja iz določb ZDen. Po 1. odstavku 60. člena ZDen je stranka v postopku denacionalizacije poleg upravičenca, njegovega pravnega naslednika ter zavezanca tudi pravna in fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Položaj stranke v postopku denacionalizacije ima po 2. odstavku 60. člena ZDen (15. člen ZDen-B) tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Navedena določba 2. odstavka 60. člena ZDen se nanaša predvsem na najemnike podržavljenih nepremičnin. Predlagatelja obnove zatrjujeta, da bi morala biti v obravnavanem denacionalizacijskem postopku stranki, ker se je v tem postopku odločalo tudi o njuni lastnini na skupnih delih hiše, v konkretnem primeru o gradbeno ločenem podstrešju, ki predstavlja s prvim nadstropjem hiše gradbeno celoto. Navajata, da je to ločeno podstrešje že več desetletij v njuni izključni lasti in posesti in je nanj tudi možen dostop samo preko njunih stanovanjskih prostorov. V letu 1993 sta vložila zahtevo za denacionalizacijo za k njunemu prvemu nadstropju hiše pripadajočim kletnim in podstrešnim prostorom, vendar pa je organ njun predlog zavrgel in navedel, da odločanje o kletnih in podstrešnih prostorih ni predmet tega postopka.

Glede na navedeno predlagatelja v predmetnem denacionalizacijskem postopku nista upravičenca, torej aktivni stranki, o njunem predlogu za denacionalizacijo je bilo, kot sama navajata (in dokazujeta s sklepom tožene stranke št. 464-147/00 z dne 5. 12. 2000), že odločeno. V spornem denacionalizacijskem postopku je bilo odločeno o predlogu za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno njuni teti B.B.. Iz odločbe Občinskega ljudskega odbora A.-C., Komisije za nacionalizacijo št. ... z dne 16. 7. 1960 izhaja, da je bilo v korist I.I. - matere predlagateljev izločeno celotno prvo nadstropje kot zaključena gradbena celota, v njeno korist pa izločena tudi trajna pravica uporabe pripadajočih drvarnic in kletnih shramb ter trajna pravica uporabe stopnišča in podstrešja. Nadalje pa iz odločbe SO A.-C. št. ... z dne 12. 10. 1964 izhaja, da so v zgradbi ... ulica št. ... - last B.B. prešli v družbeno lastnino (na podstrešju) dve enosobni stanovanji in pet sob. O teh prostorih pa se je, saj so bili po nacionalizaciji ves čas v uporabi Mestne občine A. - tožeče stranke, ki je zatrjevala, da so ti mansardni prostori nova zgrajena stvar, ki jih je zgradila njena pravna prednica Občina A.-C. in zaradi česar ne morejo biti predmet denacionalizacijskega postopka, odločalo s sporno denacionalizacijsko odločbo z dne 18. 12. 2000, ki je bila tudi predmet upravnega spora. Gre torej za mansardna stanovanja, ki niso bila v posesti predlagateljev obnove in ne za njima pripadajoči del podstrešja, ki ga imata v uporabi več desetletij, kot trdita v predlogu ( podstrešje je v najini izključni lasti in posesti in je nanj tudi možen dostop samo preko najinih stanovanjskih prostorov). Torej, kot izhaja iz vseh citiranih odločb, s sporno odločitvijo ni bilo poseženo v njuno pravico skupne uporabe podstrešja, ki sta jo imela kot solastnika stanovanja v 1. nadstropju hiše. O tej pravici, ki sta jo s svojo zahtevo za denacionalizacijo zahtevala v vrnitev, je upravni organ že odločil s sklepom št. ... z dne 15. 12. 2000 in navedel, da v ZDen ni podlage za denacionalizacijo pravice uporabe. Predlagatelja obnove torej nista dokazala, da bi morala biti v postopku denacionalizacije vključena kot upravičenca, niti zavezanca, niti, da sta fizični osebi, ki imata za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, saj se z navedeno denacionalizacijsko odločbo ni odločalo o premoženju, ki bi moralo biti vrnjeno njima, niti ne o premoženju, za katerega bi v postopku izkazala, da je njuna last. Tako tudi v obravnavanem upravnem sporu predlagateljema obnove, glede na določbo 20. člena ZUS, ne gre položaj stranke in tudi nista prizadeti osebi, ki jima ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu. Glede na navedeno predlagatelja nista prizadeti osebi, ki bi jima morala biti dana možnost udeležbe v upravnem sporu (9. točka 1. odstavka 85. člena ZUS). Posledično zato tudi nista upravičeni osebi za uveljavljanje ostalih obnovitvenih razlogov (2. točka 1. odstavka 85. člena ZUS), saj predlog za obnovo iz teh razlogov lahko vloži le stranka. Sodišče je zato predlog, ker sta ga vložili neupravičeni osebi, zavrglo, glede na določbo 1. odstavka 89. člena ZUS.

K točki 2:

Nadalje sta predlagatelja predlagala, da sodišče izreče za nično 1. točko izreka dopolnilne odločbe št. ... z dne 18. 12. 2000, glede na 1. točko 1. odstavka 179. člena ZUP in 3. točko 1. odstavka 279. člena ZUP, v povezavi z določbo 4. točke 1. odstavka 25. člena ZUS. Vendar pa je bilo potrebno tudi ta predlog zavreči, saj sodišče odloča o ničnosti, glede na 4. točko 1. odstavka 25. člena ZUS le, v kolikor je zoper tako odločbo vložena tožba v upravnem sporu. Za odločanje o ničnosti pa je glede na določbo 280. člena ZUP pristojen organ, ki je odločbo izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. Ni pa po ZUS odločanje, kot ga predlagatelja s predlogom za izrek ničnosti zasledujeta, predvideno izven odločanja o tožbi v upravnem sporu.