UPRS sodba U 2569/2006

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 13. 9. 2006 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.
Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 14. 6. 2005, s katero je prvostopni organ v 1. točki odločil, da se delna odločba o denacionalizaciji Sekretariata za družbeni razvoj občine A. št. ... z dne 6. 5. 1993 odpravi; v 2. točki pa, da se ugodi zahtevi za denacionalizacijo A.A. ter se v korist pokojnih upravičencev do denacionalizacije B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J. vrne nepremičnina parc. št. 92/1 v obliki solastninske pravice do deleža 3270/30438-tin za vsakega upravičenca v deležu do 1/9, ter da je zavezana stranka za denacionalizacijo - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS dolžna z dnem pravnomočnosti izpodbijane odločbe vrniti denacionalizacijskim upravičencem nepremičnino v deležu, kot izhaja iz 2. točke izreka; v 4. točki odločil, da se vrnjena nepremičnina da v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer A.A. iz B.; v 5. točki, da se po pravnomočnosti odločbe izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja te nepremičnine v zemljiški knjigi in se vsakemu upravičencu knjiži lastninska pravica do 3270/30438-tin. V obrazložitvi je navedla, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita. V zvezi z ugovori pa dodaja, da Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) v 12. členu določa, da se v primeru, če velikosti stavbišča in funkcionalnega zemljišča (zazidano stavbno zemljišče) ni mogoče ugotoviti oziroma funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo določeno, šteje za funkcionalno zemljišče k objektu še dvakratna površina fundusa pri objektih vrednotenih po 16. členu Navodila, še eno površino površino fundusa pri glavnih objektih, ki se vrednotijo po 17. členu Navodila ter še 50 % površine fundusa pri pomožnih objektih, ki se vrednotijo po 17. členu Navodila. Navodilo določa tudi klasifikacijo in zaradi navedene klasifikacije čebelnjaka in njegovega pomožnega objekta ni mogoče uvrstiti med glavne objekte, saj ne zadostujeta definiciji glavnega objekta, kar pomeni, da je odločitev prvostopnega organa glede tega dejstva pravilna. V postopku denacionalizacije ni mogoče določiti gradbene parcele, kot se to zmotno predlaga. Gradbena parcela se namreč določi v postopku graditve objektov in po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO). Prav tako ni mogoče drugače določiti zemljišča za normalno rabo stavbe v postopku denacionalizacije, kot določa za potrebe denacionalizacije sprejeti predpis. Navedeni predpis ravno za primere, kjer funkcionalno zemljišče k objektu ni določeno, določa pogoje, pod katerimi se šteje pripadajoče zemljišče k objektu za njegovo normalno rabo. Upravni organ nima diskrecijske pravice drugače določiti zemljišča, ki pripada stavbi, kot to zahteva predpis. Glede obsega zemljišča (3382 m2), ki naj bi ga dala Kmetijska zemljišča skupnost Občine A. v brezplačno uporabo Čebelarski družini B. in katero naj bi po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini prišlo v last Čebelarske družine B., pa tožena stranka navaja, da bi vsekakor ta trditev držala v primeru, da bi bilo zemljišče odmerjeno pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in bi imela Čebelarska družina na parceli lastninsko pravico. Ker pa zemljišče ni odmerjeno in ker se v postopku denacionalizacije vrača nezazidano zemljišče denacionalizacijskemu upravičencu v naravi, navedeno pomeni, da tej trditvi ni mogoče slediti. V postopku denacionalizacije je bilo ugotovljeno, da je preostanek zemljišča parc. št. 92/1 k.o. C. danes nezazidano, zaradi česar ga je moč vrniti v naravi in da funkcionalno zemljišče k objektoma ni odmerjeno, zaradi česar se ga v tem postopku upošteva v kvadraturi, kot jo določa Navodilo.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke, ker meni, da je nezakonita. V 16. členu ZDen je določeno, da premoženje ni mogoče vrniti v last in posest, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnopravnih oseb. Tožeča stranka je na podlagi dovoljenja Skupščine Občine A. na parc št. 92/1 k.o. C. zgradila montažni čebelnjak, po tem ko je za postavitev čebelnjaka pridobila vsa potrebna soglasja. Med soglasji je bil tudi sklep Kmetijske zemljišče skupnosti A. z dne 21. 5. 1980, s katerim je bil del parcele št. 92/1 v izmeri 3382 m2 k.o. C. izročen v brezplačno uporabo tožeči stranki za nedoločen čas, dokler bo to parcelo rabila za svojo dejavnost in s pogojem, da pridobi za gradnjo čebelnjaka in dovoza vsa potrebna soglasja, kar je tožeča stranka dobila. Po takrat veljavnem Zakonu o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je tožeča stranka lastninsko pravico na zgradbi pridobila na originarni način v smislu 26. člena ZTLR, lastninsko pravico na zemljišču pa po določilih Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti kot posledico imetništva pravice uporabe na zemljišču v družbeni lasti. Nesporno je, da je tožeča stranka imela pravico uporabe zemljišča v družbeni lasti in sicer dela parcele 92/1 k.o. C. v izmeri 3382 m2 , kljub temu, da ta pravica ni bila vknjižena v zemljiško knjigo. Po takrat veljavnem 73. členu Zakona o obligacijskih razmerij je namreč pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki iz nje nastale. V zadevi je nesporno, da je bila pogodba o brezplačni uporabi zemljišča v družbeni lasti v celoti realizirana. Tožeča stranka je zemljišče vzela v posest, na njem zgradila čebelarski dom z pomožnimi objekti in za društvene dejavnosti, dovoz, dostop, parkiranje, rekreacijo in drugo uporabljala vse dodeljeno zemljišče. Dvomno je torej, da je zemljišče parc. št. 92/1 k.o. C. v izmeri 3382 m2 in čebelnjak s pomožnimi objekti v lasti civilnopravne osebe, zato po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen vrnitev v naravi ni možna. Izpodbijana odločba je iz tega razloga nezakonita. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil.

Stranke z interesom v tem postopku, vlagatelji zahteve za denacionalizacijo in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov na tožbo niso odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo pri vračanju parcele 92/1 k.o. Dobračeva pravilno ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka ugovarja, da je podana ovira za vračanje nepremičnine v naravi iz razloga po 3. odstavku 16. člena ZDen. Po navedeni določbi je kot ovira za vrnitev v naravi določena lastninska pravica fizičnih ali civilno pravnih oseb. Presoja navedenega dejstva pa se opravi na čas uveljavitve ZDen, torej ima tožena stranka prav, da se tožeča stranka na določbe kasnejšega Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ne more opirati. Civilnopravne osebe, kamor spada kot društvo tudi tožeča stranka, so imele na svojih sredstvih lahko lastninsko pravico ali pravico uporabe, vendar sredstva, na katerih so imele pravico uporabe, niso izvzeta iz vračanja.

Utemeljen pa je ugovor o kršitvi določb ZDen iz drugih razlogov. Med strankami je nesporno, da na parceli stoji čebelnjak in pomožni objekt. Pri ugotovitvi obsega funkcionalnega zemljišča, ta pa je med strankami sporen, pa sta organa napačno uporabila določbe Navodila. Navedeni podzakonski predpis se v denacionalizacijskih postopkih uporablja le pri ugotovitvi obsega zazidanega stavbnega zemljišča (fundus in funkcionalno zemljišče), pri določitvi odškodnine za nacionalizirano premoženje, v kolikor funkcionalno zemljišče ni določeno, ne pa v primerih kot obravnavani, ko je sporno, v kakšnem obsegu ima ob vračanju parcela status zazidanega stavbnega zemljišča, kar predstavlja oviro za vrnitev v naravi. Organa sta glede na navedeno ugotovljeno dejstvo, da je na delu parcele ovira za vrnitev v naravi, napačno ugotovila obseg funkcionalnega zemljišča in s tem dejansko stanje in nato tudi napačno uporabila materialno pravo, ko sta parcelo vrnila v solastniškem deležu upravičencem, kljub ugotovljeni oviri. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v sklepu št. U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998, ki ga je v svojo prakso prevzelo tudi to sodišče, se v primeru, ko se v denacionalizaciji vrača del sedaj enotne parcele, na kateri ovire za vrnitev v naravi niso podane, ker je parcela v ugotovljenem obsegu ohranila status kot ob podržavljenju, v postopku najprej določi funkcionalno zemljišče k objektu, nato pa opravi parcelacijo pod vodstvom organa, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo. Odločbi o denacionalizaciji pa sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo zato morala tožena stranka upoštevati stališče sodišča in v denacionalizacijskem postopku najprej določiti funkcionalno zemljišče k objektom ter nato ugotovljene površine objektov in k njim ugotovljene površine funkcionalnega zemljišča šteti kot zazidano stavbno zemljišče, ostalo zemljišče pa vrniti v naravi. Način vračanja pri ugotovljeni oviri je torej takšen, da bivši lastniki dela parcele, na katerem je ugotovljena ovira, ne morejo dobiti v last in posest. V postopku določitve funkcionalnega zemljišča pa bo tožeča stranka lahko uveljavljala ugovore, ki jih uveljavlja v tožbi in se nanašajo na obseg uporabe zgrajenih objektov.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Tožeča stranka je s tožbo predlagala tudi povrnitev stroškov postopka, vendar pa stroškov ni specificirala in opredelila po višini, kot je zahtevano v določbi 2. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004), ki se v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, zato je sodišče zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.