UPRS sodba in sklep U 1714/2006

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 1998 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je vlogo tožnice prvič zavrnila dne 18. 1. 1993. V takratnem postopku je Ustavno v sodišče v zadevi Up-73/95 z dne 27. 2. 1997 izdalo odločbo, s katero je ustavni pritožbi tožnice ugodilo in sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo tožene stranke odpravilo zaradi kršitve 22. člena Ustave.

V ponovnem postopku je tožena stranka z izpodbijano odločbo vlogo tožnice zavrnila, ker je ugotovila, da v Sloveniji dejansko ne živi. Tožena stranka je to ugotovila na podlagi zaslišanja A.A., ki je povedal, da sta z ženo (tožnico) leta 1992 odšla v BiH zaradi obiska staršev in preglede njunih nepremičnin. Tam sta nameravala ostati le na obisku, ker pa se je vojna nepričakovano razširila, se v Slovenijo nista mogla več vrniti. Tožena stranka je še ugotovila, da je A.A. uspel priti v Slovenijo aprila 1993, tožnici pa je med tem potekla veljavnost potne listine in je ostala pri materi v ZRJ, kamor se je zatekla pred vojno. V Slovenijo prihaja le občasno in ostaja odvisno od veljavnosti vize. Ker gre za dolgotrajno prekinitev dejanskega bivanja v Sloveniji, ne izpolnjuje zakonskega pogoja dejanskega bivanja.

V tožbi zoper izpodbijano odločbo, ki jo je podala samostojno, je tožeča stranka navedla, da ji odločba krši pravico do družinskega življenja, saj je njen mož pridobil slovensko državljanstvo. Iz odločbe izhaja, da bi morala tožeča stranka 7 let, od dne 23. 12. 1990, dejansko živeti v Sloveniji, kar pa tudi ni bilo mogoče, saj je v Slovenijo prihajala skladno z vizumi. Zakonodajalec je predvidel dejansko bivanje na dan 23. 12. 1990, ne pa za celotno obdobje do izdaje odločbe. Pravi, da je bila tudi nezakonito izbrisana iz registra, zaradi česar ima hude eksistenčne posledice in prosi za oprostitev plačila sodnih taks,. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe. V tožbi, ki jo je podala po odvetniku, pa je še navedla, da je prošnjo za državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu RS (ZDRS) podala dne 25. 11. 1991 in je takrat imela prijavljeno stalno prebivališče na območju Slovenije in je tudi na tem območju dejansko prebivala. S tem je izpolnjevala vse zakonske pogoje. Zaradi slučajnega dogodka (višje sile, na katero ni imela vpliva), ki je toženi stranki znan, je edino ona ostala brez državljanstva, med tem ko so njen mož in oba sinova dobili državljanstvo. Zaradi tega, ker je tožena stranka zavlačevala z odločanjem, ne bi smela biti tožnica v slabšem položaju. Opozarja na nepravilnost mehanične uporabe prava, ki ne upošteva namena zakonske določbe. Predlaga odpravo odločbe.

Upravno sodišče pa je tožbo zoper odločbo z dne 8. 5. 1998 zavrnilo z argumentacijo, da je tožnica s februarjem leta 1992 za dalj časa prekinila dejansko življenje v Sloveniji in od takrat naprej ni opravljala nobenih svojih bistvenih življenjskih aktivnosti, ki so sestavina zakonskega pojma "dejanskega življenja". Upravno sodišče je kot pomembno obdobje v smislu 40. člena ZDRS štelo obdobje od 23. 12. 1990 do izdaje odločbe. Vrhovno sodišče je to sodbo Upravnega sodišča potrdilo v zadevi I Up 220/2000 z dne 28. 1. 2004.

Ustavno sodišče je z odločbo v zadevi Up-200/04 z dne 22. 6. 2006 razveljavilo sodbo Upravnega sodišča z dne 8. 12. 1999 in sodbo Vrhovnega sodišča z dne 28. 1. 2004 ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče navedlo, da je Ustavno sodišče v postopkih z ustavno pritožbo v zvezi s pridobitvijo državljanstva po 40. členu ZDRS že presojalo razlago pogoja dejanskega življenja, predvsem z vidika kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tako je v odločbi št. Up-73/95 ugotovilo, da je bila pravica enakega varstva pravic kršena z nezakonito interpretacijo nedoločenega pravnega pojma "dejansko živi v Sloveniji" s stališčem, da je za opredelitev pojma dejanskega življenja "bistvena ... le dolgotrajna prekinitev dejanskega življenja tožnikov v Republiki Sloveniji... in ne tožbena navedba o nemožnosti njune vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer...", v odločbi št. Up 77/94, ker je bil pritožnikov odhod iz Republike Slovenije skupaj z JLA že sam po sebi štet za prekinitev dejanskega življenja, in v odločbi št. Up-199/95, ker med odločilnimi okoliščinami za opredelitev pojma dejanskega življenja ni bila upoštevana pritožnikova trditev, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani. Ustavno sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, po katerem okoliščina, da se pritožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo, ni bistvena, pač pa naj bi bila relevantna le okoliščina, da je pritožnica za dlje časa prekinila dejansko življenje in da še vedno živi v tujini. Iz navedenega izhaja, da je stališče sodišča napačno in pomeni kršitev 22. člena Ustave. Sodišče je pritožničine navedbe o tem, da se v tujini ne nahaja po svoji volji, ampak je bila v to primorana zaradi višje sile, o zatrjevanem nezakonitem izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, o tem, da lahko zakonito prihaja v Slovenijo le na podlagi vize, ki jo po prosti presoji izdaja ministrstvo in le za v njej določeno časovno obdobje, ter o tem, da je ministrstvo v njenem primeru odločalo kar 7 let, štelo za nepomembne in se do njih sploh ni opredelilo. Pri tem je treba poudariti, da je pritožnica zatrjevala, da ima v Sloveniji družino in da želi zato tukaj prebivati. Ustavno sodišče ocenjuje, da bi te navedbe lahko predstavljale take okoliščine, ki bi mogle utemeljiti, da je pritožnica dlje časa odsotna zaradi okoliščin izven njene sfere, oziroma take, ki bi v konkretnem primeru lahko pripeljale do odločitve, da pritožnica zaradi specifičnih okoliščin primera izpolnjuje pogoj dejanskega življenja. Ustavno sodišče še pravi, da je Upravno sodišče pri opredelitvi vsebine nedoločenega pravnega pojma "in tukaj dejansko živi" izhajalo zgolj iz razlage, za katero je Ustavno sodišče že ocenilo, da je očitno napačna in v neskladju z 22. členom Ustave. Upravno sodišče je izhajalo zgolj iz razlage, po kateri pomeni dejanskega bivanja že samo dejstvo, da je pritožnica februarja 1992 za dalj časa prekinila dejansko življenje v Republiki Sloveniji in da od takrat dalje ne živi v njej. Pri tem ni upoštevalo, da je bilo to dejansko bivanje prekinjeno proti njeni volji, zato je kršilo pritožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče pri ponovnem odločanju glede na navedeno svoje odločitve ne sme opreti na stališče, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z 22. členom Ustave. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Po določilu 40. člena ZDRS (Uradni list RS, št. 1/91-I z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita dne 23. 12. 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri pristojnem organu. Gre za poseben način pridobitve državljanstva, ki ga je zakonodajalec sprejel samo za državljane drugih republik bivše Jugoslavije, če izpolnjujejo določene dejanske pogoje v zvezi z bivanjem v Sloveniji. Taka oseba je pridobila slovensko državljanstvo, če je na dan 23. 12. 1990 imela prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, in je tukaj na dan 23. 12. 1990 tudi dejansko živela in če je živela tudi v času odločanja o državljanstvu s strani pristojnega organa, razen če je dejstvo, da v času odločanja pristojnega organa oseba dejansko ne živi v Sloveniji, posledica dejavnikov, na katere ta oseba ni mogla vplivati. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, da je v tem konkretnem postopku potrebno ugotoviti, ali se tožnica iz razlogov, na katere ni imela vpliva, ni mogla vrniti v Slovenijo, potem ko je z možem leta 1993 odšla v BiH na enkratni obisk in zaradi urejanja nepremičnin. Tožena stranka tega ni ugotavljala, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično je bil napačno uporabljen materialni predpis. Celovita ugotovitev dejanskega stanja pa v ponovnem postopku tudi zahteva, da pristojni organ ugotovi, ali se tožnica zaradi upravnih omejitev v zvezi z izdajanjem dovoljenj za bivanje v Sloveniji ni mogla vrniti v Slovenijo, da bi tudi dejansko živela v času, ko je tožena stranka obravnavala njeno vlogo. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi I Up 759/2003 z dne 13. 9. 2006 izhaja, da je v tovrstnih primerih treba ugotavljati vsa relevantna dejstva in sicer možnost vrnitve zaradi vojnih razmer oziroma zavrnitve na meji, ali je bilo dejansko bivanje prekinjeno proti volji tožnika oziroma zaradi okoliščin izven sfere tožnika (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-211/04).

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 4. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (3. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na navedbe tožnice v tožbi, ugotovilo, da bi tožnici plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, zato jo je oprostilo plačila sodnih taks.