UPRS sodba U 2373/2002

Pritožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in AA zoper sklep Mestne volilne komisije Mestne občine A z dne 15. 11. 2002, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za revizijo kot prepozen. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da se predlog tožeče stranke za revizijo kontrole veljavnosti in štetja glasovnic z dne 14. 11. 2002 nanaša na delo volilnih odborov na dan splošnih volitev, ki so bile v nedeljo, 10. 11. 2002. Štetje glasovnic in ugotavljanje izida glasovanja je na podlagi 43. in 84. člena Zakona o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 72/93, 7/94, 33/94, 61/95, 70/95 in 51/2002, v nadaljevanju ZLV) v povezavi s 84. členom Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92, 60/95, 67/97 in 70/00) delo volilnega odbora. Prvostopni volilni organ se tako v izpodbijanem sklepu pravilno sklicuje na 98. člen ZLV, ki določa, da lahko vsak kandidat, predstavnik liste kandidatov in volivec vloži ugovor zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora, ki pa se lahko vloži najpozneje naslednji dan po dnevu glasovanja. Prvostopni organ je v izpodbijanem sklepu tudi obrazložil, da je zaradi tega revizija vložena prepozno. Pričetek teka roka za vložitev ugovora v predmetni zadevi tako ni in ne more biti vezan na dan, ko nekdo izve za neuradne podatke, ampak na dan glasovanja. Prav tako tudi v primeru ugotavljanja izida glasovanja po pošti rok ni vezan na dan, ko nekdo izve za neuradne podatke.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sklicevanje tožene stranke na določbo 98. člena ZLV neutemeljeno, nekritično in neživljensko. Določba navedenega člena, ki med drugim določa, da se lahko vloži ugovor najpozneje naslednji dan po dnevu glasovanja, v primeru tožeče stranke ne more priti v poštev. Po številnih informacijah, ki sta jih prejeli, sta bili tako tožeča stranka kot njena kandidatka AA izvoljeni v Mestni svet, o čemer so mediji (časopis Delo in TV Slovenija) poročali še ves naslednji in deloma tudi tretji dan po volitvah. Glede na takšne informacije tožeča stranka ni imela nobenega razloga, da bi vložila ugovor zoper domnevno pravilne, sicer neuradne, rezultate glasovanja. Šele v sredo 13. 11. 2002 je tožeča stranka izvedela, da ni bila izvoljena. Zmanjkala naj bi ji dva glasova, ki sta prispela "po pošti" in sta bila v korist druge stranke. Po mnenju tožeče stranke je šele od tedaj pričel teči 24-urni rok za vložitev ugovora, zaradi česar je bil le ta vložen pravočasno. Poudarja, da so bila volišča dejansko "odprta" še najmanj 24 ur po volitvah, ter so volilni odbori sprejemali še glasovnice oddane po pošti. Tožeča stranka, njena kandidatka in tudi vsi ostali kandidati bi morali imeti možnost vpogleda v te glasovnice in v zapisnike volilnih odborov oziroma komisij, ki so se nanašali na štetje glasovnic, prispelih po pošti, kar pa je bilo tožeči stranki onemogočeno. Ne glede na navedeno pa bi moral prvostopni organ oziroma tožena stranka v skladu z 99. členom ZLV tožnikovo vlogo z dne 14. 11. 2002 obravnavati tudi kot pobudo za revizijo kontrole veljavnosti in štetja glasovnic, ter bi morala biti revizija opravljena po uradni dolžnosti, kot to izhaja tudi iz komentarja k 99. členu ZLV (predpisi o volitvah 2002, Uradni list RS, stran 116). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke in prvostopni sklep razveljavi ter odloči, da se opravi revizija kontrole veljavnosti štetja glasovnic in izvede ponoven vpogled v zapisnike volilnih odborov in volilnih komisij, oboje ob prisotnosti predstavnikov tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je že prvostopni organ tožeči stranki pojasnil, da uradne rezultate volitev na podlagi 90. člena ZLV objavi Mestna volilna komisija v poročilu o izidu volitev najpozneje šesti dan po dnevu glasovanja. V konkretnem primeru je Mestna volilna komisija objavila poročilo o izidu rednih volitev v Mestni svet Mestne občine A v petek, 15. 11. 2002. Vsi podatki, ki so jih objavljali mediji, so neuradni in nedokončni, vse dokler pristojni organ ne sprejme poročila o izidu volitev. Vsi podatki, ki jih je izvedela tožeča stranka, in na katere se sklicuje v pritožbi, pa so bili neuradni, in tožeča stranka nima prav, da bi moral začeti teči rok za vložitev ugovora od trenutka, ko je za to dejstvo izvedela. Tožeči stranki je bilo v prvostopnem sklepu pojasnjeno, da je ugovor v zvezi z nepravilnostmi pri delu volilnega odbora, kamor sodi tudi štetje glasovnic oziroma ugotavljanje volilnega izida, treba vložiti najpozneje naslednji dan po glasovanju, v ugovoru pa je treba navesti konkretne nepravilnosti konkretnega volilnega odbora na konkretnem volišču. Rok za vložitev ugovora prične teči naslednji dan po volitvah in ne more biti vezan na dan, ko nekdo izve za neuradne rezultate. V skladu z zakonom so volišča odprta na dan glasovanja nepretrgoma od 7.00 do 19.00 ure in tako ni pravilna navedba tožeče stranke, da so bila volišča odprta še 24 ur po volitvah, ko so sprejemala glasovnice oddane po pošti. Izid glasovanja po pošti ugotavlja Občinska volilna komisija, oziroma v konkretnem primeru Mestna volilna komisija, naslednji dan po dnevu glasovanja, pri čemer se upoštevajo glasovnice, ki so prispele po pošti do 12. ure na dan po dnevu glasovanja. Tožeča stranka nima prav, ko pravi, da bi morala imeti ona sama kot tudi njena kandidatka ter vsi preostali kandidati možnost vpogled v glasovnice, ki so prišle po pošti, kakor tudi v zapisnike volilnih odborov oziroma komisije, ki so se nanašali na kontrolo in štetje teh glasovnic. Mestna volilna komisija ima namreč pri ugotavljanju izida glasovanja po pošti status volilnega organa, ki je po 45.a členu ZLV samostojni in neodvisni organ lokalne skupnosti. Pri delu volilnih organov pa so lahko navzoči zaupniki kandidatov in list kandidatov, katerih imena mora v skladu s 47. členom ZLV sporočiti predstavnik kandidata oziroma liste kandidatov Občinski volilni komisiji najkasneje pet dni pred dnem glasovanja, pri čemer tožeča stranka navedene možnosti ni izkoristila. Tožena stranka poudarja, da tožeča stranka ni niti v predlogu za revizijo kontrole veljavnosti in štetja glasovnic, niti v pritožbi, navajala nobenih konkretnih nepravilnosti pri glasovanju na volišču oziroma pri delu volilnega odbora, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na izid volitev, kar je po določbi 99. člena ZLV (ter njenega komentarja) razlog za razveljavitev glasovanja na volišču ter odreditev ponovnih volitev v obsegu, v katerem je bilo glasovanje razveljavljeno. Sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa tudi naloži plačilo stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka dne 14. 11. 2002 vložila predlog za revizijo kontrole veljavnosti in štetja glasovnic, ki so se nanašale na volitve v Mestni svet, ter zapisnikov volilne komisije, ob prisotnosti predstavnikov predlagateljev. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep, s katerim je bil predlog kot prepozen zavržen, ter v pritožbi zoper izpodbijano odločbo navaja, da se v njenem primeru navedena vloga ne bi smela obravnavati kot ugovor v smislu 98. člena ZVL, ki ga je treba vložiti najpozneje naslednji dan po dnevu glasovanja, kar v konkretnem primeru pomeni dne 12. 11. 2002. Neuradni rezultati o volilnem izidu so bili tega dne za tožečo stranko namreč pozitivni, neugodni pa so zanjo postali, ko so se upoštevale še glasovnice, ki so prispele po pošti, o čemer je bila tožeča stranka seznanjena 13. 11. 2003.

Po presoji sodišča pritožbene navedbe nimajo podlage v določbah ZLV, ki se nanašajo na varstvo volilne pravice. Ta v 98. členu predvideva ugovor, ki se lahko vloži pri Občinski volilni komisiji zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora najpozneje naslednji dan po dnevu glasovanja. V tem primeru gre za materialnopravni - prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati in po njegovem preteku ugovora ni mogoče več vložiti. Zato je po oceni sodišča tožena stranka pravilno odločila ter v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tudi pravilne razloge za svojo odločitev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral prvostopni organ po uradni dolžnosti ugotoviti nepravilnosti pri delu volilne komisije volilne enote in ravnati po 99. členu ZLV. Ta določa, da če Občinska volilna komisija ugotovi takšne nepravilnosti pri glasovanju na volišču oziroma pri delu volilnega odbora, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na izid volitev, razveljavi glasovanje na volišču ter odredi ponovne volitve v obsegu, v katerem je bilo glasovanje razveljavljeno (1. odstavek 99. člena ZLV). Če Občinska volilna komisija ugotovi takšne nepravilnosti pri delu volilne komisije volilne enote, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na izid volitev, sama ugotovi izid volitev v volilni enoti (2. odstavek 99. člena ZLV). Nepravilnosti pri glasovanju na volišču oziroma pri delu volilnega odbora lahko občinska volilna komisija ugotovi na podlagi ugovorov, ki so bili vloženi na podlagi 98. člena ZLV, ali pa jih ugotovi po uradni dolžnosti. Ker v obravnavanem primeru volilna komisija nepravilnosti ni ugotovila, ugovor tožeče stranke pa je bil vložen prepozno, v obravnavanem primeru ni bilo podlage za ravnanje po 99. členu ZLV.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožeči stranki onemogočena kontrola volilnih rezultatov na podlagi glasovnic, ki so prispele po pošti. Po določbi 88. člena ZLV izid glasovanja po pošti ugotavlja Občinska volilna komisija, pri čemer upošteva glasovnice, ki so prispele po pošti do 12. ure na dan po dnevu glasovanja. Po določbah ZLV imajo osebe, ki zastopajo interese kandidatov in predlagateljev list kandidatov (predstavniki in zaupniki kandidatov) pri volilnih opravilih pravico, da so navzoče pri delu vseh volilnih organov. Predstavniki in zaupniki kandidatov in list kandidatov lahko opozarjajo predsednika volilnega organa na nepravilnosti (3. odstavek 46. člena ZLS). Tožeča stranka je torej imela možnost, da je navzoča in opozarja na nepravilnosti tudi pri ugotavljanju volilnih izidov na podlagi glasovnic, ki so prispele po pošti. Vendar iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožeča stranka to pravico izkoristila oziroma, da bi ji bila ta pravica kakor koli kršena.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Tožena stranka je predlaga, da ji tožeča stranka povrne stroške postopka, vendar ker je sodišče v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, nosi po 3. odstavku 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka.