VDSS VDS sodba Psp 737/2006

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku (I. točka izreka) in dokončno odločbo toženca št. I-4097729 z dne 2.7.2001 in odločbo št. 4097729 z dne 5.3.2001 dopolnilo ter tožniku priznalo pravico do poklicne rehabilitacije (II. tč. izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan v roku 30 dni izdati posebno odločbo o pogojih poklicne rehabilitacije in višini nadomestila plače za čas poklicne rehabilitacije (III. tč. izreka) ter, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 156.086,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh (IV. tč. izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Sodišče je napačno odločilo s tem, ko je izpodbijani odločbi dopolnilo, v ostalem pa ju pustilo v celoti v veljavi. Ob táki odločitvi ima namreč tožnik hkrati priznano pravico do poklicne rehabilitacije (s strani sodišča) in pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo (s strani toženca), ti pravici pa se izključujeta. V primeru, da je potrebna poklicna rehabilitacija, kot je odločilo sodišče, in čemur toženec ni nasprotoval, to pomeni, da tožnik za razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu ni sposoben, dokler (uspešno) ne dokonča poklicne rehabilitacije. Sodišče bi zato moralo izpodbijani odločbi odpraviti v delu, s katerim je bila tožniku priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem (fizično lažjem) delu in priznati pravico do poklicne rehabilitacije za usposobitev za drugo ustrezno (fizično lažje) delo. Sodba je napačna tudi v delu, s katerim tožencu nalaga izdajo odločbe o pogojih poklicne rehabilitacije, saj se pogoji poklicne rehabilitacije določijo s (posebno) pogodbo. Sodišče tudi ni v celoti odločilo o pravicah tožnika; tožencu je namreč naložilo izdajo odločbe o višini nadomestila plače med poklicno rehabilitacijo, pri čemer (sploh) ni odločilo o sami pravici do tega nadomestila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odst. 446. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) se določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja pričnejo uporabljati s 1.1.2003. Predsodni postopek se je začel na predlog imenovanega zdravnika z dne 16.11.2000 (v upravnem spisu, prejet dne 23.11.2000). Zato je glede na določbe 3. odst. v zv. s 1. odst. 446. čl. ZPIZ-1 pravna podlaga v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92), veljavnih do 31.12.1999.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP).

Iz izreka sodbe (II. tč.) izhaja, da se dokončna odločba toženca št. I-4097729 z dne 2.7.2001 in odločba št. 4097729 z dne 5.3.2001 dopolnita in se tožniku prizna pravica do poklicne rehabilitacije, pri čemer pa sodišče sploh ni določilo datuma priznanja pravice. Izrek je nerazumljiv in ga posledično ni mogoče preizkusiti, saj tudi iz obrazložitve sodbe sploh ni jasno, ali je sodišče izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, na katerega opozarja tudi toženec v pritožbi. Torej, da se pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu in pravica do poklicne rehabilitacije izključujeta. Táko materialnopravno stališče pritožnika je namreč pravilno, saj ga potrjujeta tako besedna, kot tudi logična razlaga 95. čl. in 1. odst. 97. čl. ZPIZ/92. Nomotehnična struktura 95. čl. ZPIZ/92 je namreč takšna, da člen v dveh alinejah ureja dve pravici, ki jih ima zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo. Podpičje za besedilom (in ne npr. vejica oz. veznik in), ki sledi prvi alineji, pa kaže na to, da sta pravici alternativni, ne pa kumulativni. Po določbi 1. odst. 97. čl. pa se delovni invalid s poklicno rehabilitacijo usposobi za drug poklic ali delo tako, da se sploh lahko ustrezno razporedi oz. zaposli. Namen obeh institutov - pravice do poklicne rehabilitacije in pravice do zaposlitve oz. razporeditve na drugo ustrezno delo je v zagotovitvi dela, ki bo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo delovnega invalida. V istem časovnem obdobju je ta namen lahko dosežen bodisi s poklicno rehabilitacijo - ki bo kasneje (praviloma) omogočila zaposlitev v drugem poklicu ali na drugem delu, za katerega se bo delovni invalid usposobil -, ali pa s pravico do premestitve in zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki bo, praviloma takoj, omogočila delovnemu invalidu zaposlitev. Iz obrazloženega logično izhaja, da delovni invalid istočasno ne more imeti pravice do poklicne rehabilitacije in pravice do premestitve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu.

Ker sodišče ni odločilo o datumu priznanja pravice do poklicne rehabilitacije, je zato nemogoče preizkusiti, ali je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo ali ne. Ali je torej pravico do poklicne rehabilitacije priznalo od istega datuma dalje, od katerega je toženec priznal pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, ali od drugega (kasnejšega) datuma dalje.

Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nalog sodišča tožencu, da izda odločbo o pogojih poklicne rehabilitacije. O tem se namreč ne odloči z odločbo, saj za to ni zakonske podlage. Zakon namreč določa, da se način, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje delovnega invalida za delo in roki za zaposlitev po končani poklicni rehabilitaciji določijo v pogodbi, ki jo sklenejo delovni invalid, toženec in organizacija oz. delodajalec (1. in 2. odst. 105. čl. ZPIZ/92). Gre torej za tripartitno pogodbo, s katero se določijo tudi medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank (3. odst. 105. čl.). Glede na citirane določbe je torej materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje (II. tč. izreka), s katero tožencu nalaga izdajo odločbe o pogojih poklicne rehabilitacije.

Pritožba ima tudi prav, ko smiselno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožencu naložilo izdajo odločbe samo o višini nadomestila plače med poklicno rehabilitacijo, pomanjkljiva. Delovni invalid, ki mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ima, če izpolnjuje predpisane pogoje, pravico do nadomestila plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo in za čas poklicne rehabilitacije (108. čl. ZPIZ/92). Način odmere (višine) nadomestil je določen v 109. do 115. čl. ZPIZ/92. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru tožencu naložilo, da odloči o višini nadomestila iz 108. čl. ZPIZ, torej, da izda odmerno odločbo, ne da bi mu naložilo odločiti, ali tožniku pravica do nadomestila sploh pripada. Zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ločevati je namreč potrebno, da gre za dva pravna instituta, in sicer za pravico do poklicne rehabilitacije ter (posledično) za pravici do že navedenih nadomestil plače. Zato se o navedenih pravicah odloča pri tožencu v dveh (različnih) postopkih. Najprej se v toženčevem upravnem postopku odloči o pravici do poklicne rehabilitacije. V pozitivnem primeru se v izreku take upravne odločbe določi, da bo o pravici in višini (do) nadomestila plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo in o pravici in višini (do) nadomestila plače za čas poklicne rehabilitacije odločeno s posebnima odločbama. To seveda posledično pomeni v novem upravnem postopku; po pravnomočnosti odločbe o priznani pravici do poklicne rehabilitacije in po sklenitvi že navedene tripartitne pogodbe. Za konkreten primer to pomeni, da mora sodišče, če pravico do poklicne rehabilitacije prizna, v izreku sodbe tožencu naložiti, da bo tako o pravici, kot tudi o višini (do) nadomestila za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo ter tako o pravici, kot tudi o višini (do) nadomestila ter za čas poklicne rehabilitacije odločil s posebnima odločbama.

Glede na vse obrazloženo bo sodišče prve stopnje v novem sojenju moralo upoštevati, da se v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost drugostopenjskega in prvostopenjskega upravnega akta ter zakonitost postopka pred njuno izdajo (81. čl. ZDSS-1). S tem v zvezi bo moralo preveriti predvsem tožbene (in tudi trditve v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa toženca z dne 5.3.2001) trditve, da o pravici do poklicne rehabilitacije v predsodnem postopku sploh ni bilo odločeno. V primeru, da bo zatrjevane nezakonitosti tudi ugotovilo in zato odločalo o zahtevku za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije, pa bo za pravilno odločitev o tem zahtevku v okviru materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) moralo tožniku najprej predočiti, da se že navedeni pravici izključujeta, torej, da ne moreta biti priznani hkrati, t.j. z istim datumom, ter posledično razčistiti predvsem datum, od katerega naj se tožniku prizna pravica do poklicne rehabilitacije. Šele nato bo lahko o takem, pravilno postavljenem zahtevku o pravici do poklicne rehabilitacije, ob upoštevanju zgoraj obrazložene materialnopravne podlage, odločilo v novem sojenju.

Sodišče druge stopnje sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1). Ker sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava - ta pa je podana tudi, če materialno pravo, ki bi ga bilo potrebno uporabiti, sploh ni bilo uporabljeno - in posledično neuporabe določb 285. čl. ZPP o materialnem procesnem vodstvu, ki predpostavljajo odprto sojenje, v izreku ni določilo datuma priznanja pravice do poklicne rehabilitacije, je ostalo nerazčiščeno, o katerem časovnem obdobju je sploh odločalo. Od tega dejstva pa je bistvena pravilna uporaba materialnega prava. Preizkus izpodbijane sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava oz. zaradi neuporabe materialnega prava zato ni možen. Sodbe, ki se je ne da niti preizkusiti, pa sodišče druge stopnje po naravi stvari ne more dopolnjevati, niti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, niti z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.