VDSS VDS sodba Psp 70/2000

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot nezakoniti razveljavita odločba toženca št. 4054161 z dne 29.7.1996 in odločba št. P-4.054.161 (to je dokončna odločba z dne 29.11.1996 v spisu sodišča prve stopnje pod prilogo A/1 in gre pri opustitvi datuma te odločbe v izreku sodbe za očitno pomoto pri pisanju) ter da se tožencu naloži, da tožniku odmeri pokojnino po splošnih predpisih v roku 8 dni pod izvršbo. Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev starostne pokojnine po splošnih predpisih ter da je toženec ravnal pravilno in zakonito, ko je pokojnino odmeril po določbah 108. člena Zakona o obrambi in pri odmeri upošteval kot ugodnejše povprečje plač tožnika v letu 1995, tako določeno pokojnino pa tudi pravilno uskladil. Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tudi oprostitev plačila taks. Poudarja, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, saj bi poleg pogojev za upokojitev po 2. odst. 108. člena Zakona o obrambi moralo upoštevati tudi splošne predpise o odmeri pokojnine. Ker ti niso bili upoštevani, se je kot osnova upoštevala plača zadnjega leta pred upokojitvijo. Ob odmeri tudi ni bilo upoštevano dejstvo, da se je tožniku po prestopu v teritorialno obrambo znižala plača, zaradi česar pritožba meni, da bi se morala upoštevati plača primerljivega delavca po 108. členu Zakona o obrambi. Pritožba se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/95, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo spoštovati. Poudarja, da bi toženec pri odmeri moral določiti osnovo za odmero v višini zadnje letne plače, do katere je bil tožnik upravičen, ne pa dejansko izplačane plače. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le te kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tako soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. Pogoje za upokojitev določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 7/96; v nadaljevanju ZPIZ/92). V 169. členu za posamezne kategorije zavarovancev kot izjemo dopušča pridobivanje in uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, določenimi v drugih zakonih. Pravna podlaga za odločitev je zaradi tega podana v 108. členu Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94; v nadaljevanju ZObr). Ta v drugem odstavku med drugim določa, da delavcem, ki so pridobili varstvo zatečenih statusnih, socialnih in drugih pravic po 14. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (nadalje UZITUL) s pristopom v Teritorialno obrambo Republike Slovenije in delavcem, ki so bili pripadniki stalne sestave Teritorialne obrambe na dan 18.7.1991, pa jih v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona ni mogoče razporediti na delo oziroma jim zagotoviti druge ustrezne zaposlitve niti izven državne uprave, preneha delovno razmerje s pravico do pokojnine, če imajo najmanj 25 (moški) skupne pokojninske dobe. Pokojnina pa se jim odmeri v višini 85 % pokojninske osnove, ki jo predstavlja delavčeva povprečna mesečna plača v zadnjem koledarskem letu oziroma primerljiva plača za zaposlenega delavca v Teritorialni obrambi z enako izobrazbo, kot delavca, ki je bil zaposlen brez razporeditve do upokojitve, če je to zanj ugodneje. Pravica do pokojnine je torej delavcem iz 2. odst. 108. člena ZObr priznana s krajšo pokojninsko dobo kot po splošnih predpisih in brez pogoja starosti. Izhodišče za odmero pokojnine osebam iz navedenega zakona pa je pokojninska osnova, izračunana od povprečnih plač v zadnjem koledarskem letu in ne iz katerihkoli najugodnejših zaporednih deset let zavarovanja po 1.1.1970, kot to določa 1. odst. 43. člena ZPIZ. To pa ne pomeni, da je s tem določilom zagotovljena tudi ugodnejša višina pokojnine v primerjavi z odmero po splošnih predpisih. Pritožbeno stališče, da je potrebno glede pogojev za upokojitev upoštevati določbe ZObr, glede odmere pokojnine pa določbe splošnih predpisov, torej ZPIZ/92, zaradi vsega obrazloženega, nima pravne podlage, saj citirana določba ZObr jasno določa tudi odmero pokojnine. Ne ZObr ne ZPIZ/92 pa ne določata, da se v primeru, ko je odmera po ZObr manj ugodna kot odmera po ZPIZ/92, pokojnina odmeri po splošnih predpisih, torej po določbah, ki veljajo po ZPIZ/92 za ostale kategorije zavarovancev. Pritožnik na dan 1.4.1996 tudi ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 39. členu ZPIZ, niti pogojev za predčasno pokojnino po 40. členu ZPIZ, saj je bil na ta dan star šele 52 let, dopolnil pa je 32 let, 2 meseca in 7 dni pokojninske dobe. Neupoštevno je tudi pritožbeno stališče, da bi se morala upoštevati plača primerljivega delavca. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je toženec ravnal pravilno, ko je pri odmeri pokojnine upošteval ugodnejše povprečje plač tožnika, ki v letu 1995 znaša 55.823,84 SIT (neto na mesec), saj je primerljiva plača znašala 54.974,78 SIT (neto mesečno), torej manj kot mesečno povprečje tožnikovih plač. Pritožba se nadalje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/95, ne navede pa konkretno, kaj v zvezi s to odločbo ni bilo spoštovano. Iz citirane ustavne odločbe izhaja, da 2. odst. 108. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo. Za primer, da bi bila tožniku s strani delodajalca izdana nova odločba o višini plače in razlika tudi izplačana, pa mu je glede postopka pri tožencu ustrezno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, smiselno enako kot je pojasnjeno v 31. točki odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-12/95-10 z dne 20.11.1997 (Ur. l. RS, št. 76/97). V sedaj obravnavanem predsodnem postopku pa je toženec moral upoštevati sporočene podatke o dejansko izplačanih plačah, saj tožnik ni predložil dokaza, tudi tekom sodnega postopka ne, da bi prejel višje zneske od sporočenih s strani delodajalca. Tega tudi v pritožbi ne zatrjuje, pač pa trdi, da mu je delodajalec plače nezakonito znižal. To vprašanje pa glede na vse obrazloženo v socialnem sporu ne more biti relevantno. Glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 2. odst. 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) določa, da se takse v sporih iz 30. člena tega zakona (med drugim v sporih o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja), ne plačujejo. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.