VDSS VDS sklep Pdp 673/2005
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.673.2005Področje: delovno pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev▾
Jedro povzetek sodišča
Novi ZDR ne določa več, da bi bil sklep delodajalca o disciplinski
odgovornosti in sankciji denarne kazni izvršilni naslov, niti tega ne
določa ZIZ, drug zakon ali mednarodna pogodba, je pa tako določbo
imel prej veljavni ZDR/90 v 92. členu. Zato je zmotno stališče
sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec zahteva plačilo denarne
kazni v izvšilnem postopku in ne v delovnem sporu.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne
sodišču prve stopnje v nov postopek.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno
nepristojno za odločanje v predmetnem sporu in odločilo, da bo po
pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v reševanje stvarno in
krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.
Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena
razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe
materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga razveljavitev
sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Kot
zmotno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da bi morala denarno
kazen izterjati prisilno v izvršilnem postopku, že na podlagi odločbe
delodajalca. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002)
ne določa več, da bi bile disciplinske odločbe neposredno izvršljive.
Disciplinska odločba delodajalca torej ni izvršilni naslov, zaradi
česar ni pravne podlage za izterjavo denarne kazni brez predhodne
odločitve sodišča o obveznosti toženca.
Pritožba je utemeljena.
Iz navedb in dosedanjih podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka
- družba z omejeno odgovornostjo delavcu - tožencu izdala sklep o
njegovi disciplinski odgovornosti in mu izrekla disciplinsko sankcijo
denarne kazni v višini 15 % njegove bruto plače za čas štirih
mesecev. Delavca je pozvala naj podpiše administrativno prepoved, s
katero bi dovolil, da se od njegove mesečne plače odteguje po 15 %.
Ker tega ni hotel storiti, je 30 dan od vročitve sklepa delavcu
vložila tožbo na delovno sodišče. S tožbo zahtevka plačilo zneskov
denarne kazni. Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno
nepristojno, češ da mora tožeča stranka zahtevati plačilo kazni v
izvršilnem postopku in ne v delovnem sporu.
Stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. 17. člen Zakona o
izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004)
določba, da sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega
naslova, pri čemer so izvršilni naslovi izvršljiva sodna odločba
in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis ter druga izvršljiva
odločba, seznam ali listina, za katero zakon oziroma ratificirana
in objavljena mednarodna pogodba določa, da je izvršilni naslov.
ZIZ torej ne določa, da bi bil sklep delodajalca o disciplinski
odgovornosti in disciplinski sankciji denarni kazni izvršilni
naslov, tega pa ne določajo niti ZDR, drug zakon ali mednarodna
pogodba.
Določbo o tem, da je dokončna odločba o izrečeni denarni kazni v
disciplinskem postopku izvršilni naslov, je vseboval 92. člen
prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS,
št. 14/90 - 71/93). Sedaj veljavni zakon, ki ga je potrebno
uporabljati tudi v konkretnem primeru, tega ne določa več (glej
zlasti 174. do 181. člen ZDR). Glede na to je nepravilno stališče
sodišča prve stopnje, da lahko tožeča stranka zahteva plačilo
denarne kazni v izvršilnem postopku in ne v delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom torej zagrešilo
bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke 2. odstavka 339.
člena ZPP, ki jo pravilno uveljavlja tudi pritožba. Zaradi tega
je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP, v
povezavi s 1. odstavkom 354. člena ZPP izpodbijani sklep
razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.
Vir: Višje delovno in socialno sodišče · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 23. 8. 2009Nazaj na vrh ↑