VDSS VDS sodba Pdp 1682/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo pogodbo

o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka dne

12.5.2003 za delovno mesto VKV zidar v enoti gradbene dejavnosti

in ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi tožnika za delovno mesto

skupinovodje zidarjev še vedno velja, zaradi česar je tožena

stranka dolžna tožniku omogočiti opravljanje del in nalog na

navedenem delovnem mestu ter mu izplačati razliko med plačo na

delovnem mestu VKV zidar in delovnem mestu skupinovodje zidarjev

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike

plače dalje do plačila, v roku 8 dni.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1.

odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi

sodišči. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo okoliščino, da je

bil tožnik še pred prejemom ponudbe pogodbe v takšnih

zdravstvenih težavah psihofizične narave, zaradi katerih je bila

prizadeta njegova sposobnost normalnega razsojanja. Za odločitev

o spornem vprašanju je pomembno stanje v času do podpisa pogodbe

in ne kasneje. Iz ugotovljenih dejstev je razvidno, da je tožnik

po podpisu pogodbe še vedno delal. Sodelavci niso ničesar

opazili, da bi bilo z njim kaj narobe, razen tega, da je želel

opraviti razgovor z nadrejenimi delavci. Navedeno kaže na njegovo

povsem normalno razmišljanje in reagiranje na novo nastalo

situacijo. Izvedenka je po pregledu zdravstvene dokumentacije in

tožnika prišla do zaključka, da tožnik zaradi ugotovljenih

posebnih psihičnih lastnostni ni bil sposoben razumeti pomena

svojih dejanj. Vendar je glede tega potrebno poudariti, da je

izvedenka napravila mnenje več kot eno leto po spornem dogodku,

pri čemer v sporu ni ugotovljeno, v kakšnem stanju je bil tožnik

v času od prejema ponudbe do podpisa pogodbe. Sodišče prve

stopnje je pri svoji presoji dalo prevelik pomen mnenju

izvedenke. V dvomu bi moralo odločiti glede na dokazno breme. Ker

se poslovna sposobnost pri polnoletni osebi predpostavlja, bi

moralo določno dokazati, če je takšna oseba sposobna razsojanja.

V tej zvezi bi moralo oceniti tudi druge dokaze, to je izpovedbe

ostalih prič in ne zgolj mnenje izvedenke. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče tožnikov zahtevek v celoti zavrne oz.

podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge, pri čemer

sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot

izdano sodbo tudi ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve.

Zato pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še

dodaja:

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnik dne 6.5.2003

prejel od tožene stranke predlog pogodbe o zaposlitvi za delo VKV

zidarja v enoti gradbene dejavnosti, ki jo je podpisal dne

12.5.2003. Glede tega je izpovedal, da jo je podpisal pod vplivom

strahu, da bo ostal brez dela, zaradi česar ne odraža njegove

svobodne in resne volje. V nadaljevanju je sicer nekaj dni še

delal, nato pa odšel na pregled k psihiatru ter v bolniški

stalež, v katerem se nahaja še danes. Sporno pogodbo o zaposlitvi

je izpodbijal na podlagi določbe 14. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) in v predpisanem zakonskem

roku.

Pogodba o zaposlitvi predstavlja dvostranski akt med delavcem in

delodajalcem, na podlagi katere se sklene delovno razmerje,

zaradi česar jo je potrebno obravnavati kot pogodbo delovnega

prava. Vendar je v skladu z določbo 11. čl. ZDR glede sklepanja,

veljavnosti in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi potrebno

dopustiti uporabo splošnih pravil civilnega prava, če glede tega

ZDR ne vsebuje posebnih določb. Tako mora biti v skladu z določbo

1odst. 41. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS; št.

83/2001) na strani pogodbenih strank izkazana poslovna

sposobnost, ki se zahteva za sklenitev pogodbe. V tej zvezi se

šteje pravni posel za veljaven, če odraža strankino pravo voljo

pri njegovi sklenitvi, to je sposobnost pravilnega razsojanja

njegovih pravnih posledic, kar velja tudi za sklenitev pogodbe o

zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom

pritožbenega sodišča, saj je po izvedbi listinskih dokazov,

zaslišanju tožnika, njegovega nadrejenega delavca in direktorja

tožene stranke izvedlo tudi dokaz s pridobitvijo mnenja izvedenke

psihiatrične stroke. Ta je glede tožnikovega psihofizičnega

stanja v času od prejema predloga pa do podpisa pogodbe o

zaposlitvi podala pisno izvedeniško mnenje, ki ga je pojasnila

tudi ustno v svoji izpovedbi na glavni obravnavi, ko je

odgovorila na vprašanje strank. Ugotovila je, da tožnik do

spornega obdobja ni zbolel za psihično bolezen, kar je sicer

izkazano v nadaljevanju, vendar je po pregledu tako zdravniške

dokumentacije kot tožnika samega ugotovila, da ima tožnik posebne

psihične lastnosti, ki so ob predložitvi pogodbe povzročile

zmedenost in nezmožnost racionalne presoje. Po mnenju izvedenke

je predloženo pogodbo občutil kot degradacijo, ki je porušila

njegovo samospoštovanje, da ni bil več zmožen racionalno

razsojati, ne glede na dejstvo, da je od prejema predloga pa do

podpisa pogodbe preteklo nekaj dni. Poleg tega je dogodek hudo

porušil njegovo notranje ravnovesje, ki je imelo za posledici

sprožitev duševnih motenj, kar občuti še danes.

Sodišče prve stopnje je pravilno dalo takšnim strokovnim

ugotovitvam izvedenke ključni pomen pri presoji nesposobnosti

tožnika, da je v spornem času od prejema predloga pa do podpisa

pogodbe ni bil sposoben izraziti pravo poslovno voljo. V tej

zvezi je tudi ocenilo izpovedbe zaslišanega nadrejenega delavca

in direktorja, s katerima je še pred podpisom pogodbe opravil

razgovor in glede tega obrazložilo odločilna dejstva, ki so

utemeljevala sprejeto odločitev. Zato kakršnokoli pritožbeno

sklicevanje, da je tožnik v spornem času pri sklenitvi

izpodbijane pogodbe odražal pravo poslovno voljo oz. da sodba

glede tega vprašanja ne vsebuje odločilnih razlogov, ne more biti

upoštevno. Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno

sodišče v sodbi ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo

niso odločilni.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene

stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).