VDSS VDS sklep Psp 168/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na ugoditev predlogu za obnovo postopka z dne 17.7.1995 proti toženi stranki v zadevi P-516.659 zaradi zvišanja njegove pokojnine. Zaključilo je, da ni podan noben obnovitveni razlog iz 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Citirano sodbo izpodbija tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Ne strinja se z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je odločba št. P-516.569 z dne 19.5.1995 dokončna in pravnomočna, niti z ugotovitvijo, da je podatke o nadomestilu zaradi manjše plače prejel najkasneje v mesecu marcu 1994, saj zanj ni imelo nobenega dokaza. Povdarja, da je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu znašalo bruto 272.231,00 SIT, ne pa 158.004,67 SIT, kot je pomotoma navedeno v odločbi v njegovo škodo. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka tožnikove navedbe in ker v zvezi s spornim nadomestilom oz. pokojninsko osnovo ne navaja nobenih novih dejstev v smislu 249. člena ZUP-a, predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba je utemeljena. V obravnavani zadevi je tožba vložena zoper zavrnilno odločbo toženca P-516.569 z dne 4.4.1996 za obnovo postopka, končanega z odločbo iste opr. št. z dne 19.5.1995 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 15.9.1994 o odmeri invalidske pokojnine. Tožnik je predlog vložil 17.7.1995, ko je že potekel 30-dnevni rok za sodno varstvo, zato je odločba z dne 19.5.1995 dokončna v upravnem postopku in tudi pravnomočna. V predsodnem postopku je bil predlog pravilno obravnavan kot izredno pravno sredstvo, z izpodbijano odločbo P-516.569 z dne 4.4.1996 pa zavrnjen z obrazložitvijo, da ni podan obnovitveni razlog po 1. tč. 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Navedbe pritožnika o nedokončnosti in nepravnomočnosti odločbe toženca z dne 19.5.1995 so torej protispisne. Konkretni posamični upravni akt, zoper katerega ni rednega pravnega sredstva v upravnem postopku, je dokončen in če v predpisanem roku zoper njega ni uveljavljano sodno varstvo, tudi pravnomočen. Ker je v obravnavani zadevi podano prav takšno procesno stanje, pritožba v tej smeri ni utemeljena. Izpodbijano zavrnilno sodbo je potrebno razveljaviti iz drugih razlogov. Z izrekom sodbe sploh ni odločeno o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega upravnega akta P-516.569 z dne 4.4.1996. Ker je sodišče sledilo zahtevku, kot ga je oblikoval tožnik, čeprav glede na 34. člen v zvezi s 23. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) nanj sploh ni vezano, izrek sodbe nima odločbe o predmetu spora. S tem je podana absolutna bistvena kršitev po 13. tč. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP). Zaradi pomanjkljivosti postopka pravno odločilna dejstva niso razčiščena, zato ni mogoč niti preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Tožnikov predlog z dne 17.7.1995 po 3. alinei 1. odst. 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ) v predsodnem postopku ni bil obravnavan, materialnopravno razlogovanje sodišča prve stopnje pa tudi ne vsebuje relevantnih dejanskih razlogov. Ni ocene oz. stališča do tožbenih navedb, da je bila invalidska pokojnina z dokončno odločbo odmerjena v prenizkem znesku, ker so bili pri oblikovanju pokojninske osnove neto zneski nadomestil zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu iz leta 1993 (v nadaljevanju: nadomestilo), upoštevani kot bruto zneski. Tožnik namreč ves čas povdarja, da je znašalo neto nadomestilo 158.004,67 SIT, kar dokazuje s povzetkom obračuna pokojninskih dajatev z dne 28.2.1994, toženec pa ta znesek očitno šteje za bruto, ne da bi razhajanja v podatkih, s katerimi sam razpolaga, ustrezno pojasnil. Če bi se izkazalo, da so bili neto zneski nadomestil pri oblikovanju pokojninske osnove preračunavani s količnikom za preračun bruto plač na neto zneske, bi to lahko pomenilo očitno kršitev materialne določbe zakona v tožnikovo škodo. Šlo bi za zmanjšanje v pokojninsko osnovo vštevnih zneskov nadomestila, ki se odmerja in izplačuje v neto zneskih. Zmanjšanje neto zneskov nadomestila s količnikom za preračun bruto v neto zneske plač, bi bilo očitno v nasprotju z načelno ureditvijo iz 44. člena cit. ZPIZ, po kateri se po povprečni stopnji davkov in prispevkov v R Sloveniji za izračun pokojninske osnove preračunavajo le plače zaradi uveljavljenega bruto sistema od leta 1991 dalje. Zmanjšanje neto zneskov nadomestil s količniki za preračun bruto plač v neto, zmanjšuje pokojninsko osnovo in posledično pokojnino v škodo tožnika. Da bo lahko sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. V ponovljenem postopku bo ocenilo pravno relevantno listinsko dokumentacijo. V sodelovanju s tožencem bo preizkusilo način oblikovanja pokojninske osnove po mehanografski obdelavi za odmerno odločbo z dne 15.9.1994. Upoštevaje podatke iz matične evidence (M 4 in M 6 obrazcev o plačah in nadomestilih zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za leto 1993), bo računsko preizkusilo mehanografski izračun povprečne neto plače za leto 1993 v višini 419.447,50 SIT. Šele tako bo mogoče presoditi utemeljenost tožnikovih navedb, da so bili zmanjšani neto zneski nadomestil, namesto bruto zneska v višini 272.231,00 SIT. Če bi se navedbe tožnika izkazale za resnične, bi po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča lahko bila podana očitna kršitev materialnih določb zakona v tožnikovo škodo in s tem obnovitveni razlog iz 270. člena ZPIZ. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, bo mogoče pravilno presoditi zakonitost izpodbijane odločbe toženca, s tem utemeljenost tožbenega zahtevka na njeno razveljavitev in dovolitev obnove predsodnega postopka zaradi odmere višje invalidske pokojnine.