VDSS VDS sodba Pdp 213/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna in izplača premalo izplačane plače za mesece od januarja do vključno decembra 2000, v posameznih, v izpodbijani sodbi navedenih bruto zneskih, od teh zneskov odvede predpisane davke in prispevke na dan plačila ter mu izplača v izreku sodbe navedene neto zneske, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za prejšnji mesec ter mu povrne stroške postopka v znesku 88.700,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2002, vse do plačila, v 8 dneh. Sodišče je odločilo tudi, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V predmetnem sporu gre za osnovno vprašanje, ali se sklenitev dogovora, ki je bil dosežen na 3. seji pogajalske skupine, šteje za sklenjeno pogodbo, v smislu 26. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se je v RS v času spornega razmerja uporabljal kot republiški predpis). Pogodba je namreč sklenjena, ko se stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah in ko se izjavi strank, ki sta namenjeni za sklenitev pogodbe, krijeta. Ko se izjavi krijeta, nastane konsenz, ki je bil v konkretnem primeru dosežen, kar je jasno razvidno iz zapisnika pogajalskih skupin, ki sta zaključili pogajanja. Prvostopno sodišče ni razčistilo, kaj so bile v konkretnem primeru bistvene sestavine pogodbe, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Postavilo se je na stališče, da so bila na 3. seji pogajalskih skupin dogovorjena temeljna izhodišča za sklenitev socialnega sporazuma in da je do razhajanj ves čas prihajalo glede višine plače, poračuna le-te in glede pravice do odpovedi KP. Stališče sodišča pa je zmotno, saj so bila pogajanja zaključena s sporazumom o bistvenih sestavinah dogovora, pogodbeni stranki pa sta dosegli soglasje glede višine plače, izvenbilančnega vodenja razlike plače, ki se prikazuje kot dolg tožene stranke do tožnika, glede časa trajanja dogovora in glede tega, da nobena od pogodbenih strank ne odpove KP v času trajanja tega dogovora. Tak dogovor se na podlagi 2. odst. 32. čl. ZOR šteje za sklenjenega, čeprav sta pogodbeni stranki ureditev določenih, postranskih vprašanj, prepustili za kasneje. Stranki se nista dogovorili, da dosežen dogovor velja le ob pogoju, da bo izdelan in podpisan socialni sporazum. Pisni sporazum med pogodbenima strankama predstavljajo sklepi, ki so bili sprejeti na 3. seji pogajalskih skupin, ki sta jih podpisali obe pogodbeni stranki, s čimer je izpolnjen pogoj dogovorjene pisne oblike. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožena stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti in pri tem dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Prav tako sodišče ni ugotovilo ali sta pogajalski skupini imeli samo pooblastila za pogajanje ali za sklenitev pogodbe. Nadalje se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do ugovora sodne nepristojnosti, ker tožnik oz. sindikat ni izkoristil možnosti reševanja spora pred komisijo za pomirjanje, v skladu z 10. čl. KP tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe iz razlogov, ki so navedeni v pritožbi in iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (glede na določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) ugotavlja, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

Za odločitev v konkretni zadevi je pomembno predvsem to, da je pri toženi stranki v letu 2000 veljala KP iz aprila 1998, ki v tarifni prilogi določa izhodiščno vrednost plače za posamezni tarifni razred. Pred tem je v letu 1999 prišlo do soglasja med toženo stranko in njenim sindikatom o drugačnih izhodiščnih plačah, kot je to izhajalo iz 1. čl. tarifne priloge h KP tožene stranke, vendar je ta dogovor veljal le do začetka spornega obdobja, v letu 2000 pa ne več. Tudi leta 2000 je prišlo do pogovorov o spremembi izhodiščnih plač po tarifni prilogi KP, vendar dogovor o tem (socialni sporazum med predstavniki delojemalcev in delodajalcev) ni bil sklenjen. To je sodišče prve stopnje točno ugotovilo in navedeno ugotovitev tudi izčrpno obrazložilo, zaradi česar pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v zvezi s pritožbo le še dodaja:

Tožena stranka meni, da je bil na 3. seji pogajalskih skupin dejansko sklenjen dogovor o izhodiščnih plačah, itd., pri čemer se sklicuje tudi na 26. in 2. odst. 32. čl. ZOR. Takšno razlogovanje nima nobene dejanske in materialne podlage. Že iz samega zapisnika 3. seje pogajalske skupine z dne 21.4.2000 izhaja, da je sicer prišlo do nekaterih skupnih rešitev o novem socialnem sporazumu, vendar je bilo po zaključku pogajanj "obojestransko dogovorjeno, da se ob pisanju čistopisa socialnega sporazuma poskuša najti pravno - formalno rešitev glede poračuna za razliko plače" in da obe pogajalski strani ob tem, da so osnovne izhodiščne točke socialnega sporazuma dogovorjene, "ugotavljata, da predlog socialnega sporazuma pripravi delodajalska stran ter, da se pred podpisom uskladi vsebina omenjenega sporazuma". Že to besedilo dokazuje, da je po delnem soglasju ostalo še nekaj odprtih vprašanj in da bo delodajalska stran šele pripravila predlog socialnega sporazuma, ki ga bo pred podpisom še vedno potrebno uskladiti. Pogajanja so torej pripeljala le do tega, da ena od pogajalskih skupin pripravi predlog, to pa se je odrazilo tudi v nadaljnem poteku dogodkov, saj je za 3. sejo pogajalskih skupin sledila tudi 4. seja (29.5.2000), iz zapisnika te seje pa še vedno izhaja, da sta se pogajalski skupini pogovarjali o pripombah in dopolnitvah na predlog vsebine socialnega sporazuma, v nadaljevanju sta se dogovarjali tudi o posameznih formulacijah v socialnem sporazumu (po posameznih poglavjih le-tega), na koncu pa sta se obrnili tudi na pravno službo, ki je imela nalogo preveriti dopustnost opredelitve socialnega sporazuma v 8. poglavju. Že glede na to je jasno, da se za 3. sejo pogajalskih skupin niso zaključila niti pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, torej že na podlagi teh ugotovitev ni mogoče uporabiti določbe 26. ali 32. čl. ZOR, temveč 30. čl. ZOR, ki v 1. odst. določa, da pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče.

Da je šlo le za pogajanja in ne za kaj več ali kaj drugega, izhaja nadalje tudi iz imena in sestave skupin, ki sta se dogovarjali o vsebini socialnega sporazuma. Skupini sta bili poimenovani kot pogajalski skupini, njuna sestava pa ni povsem odgovarjala podpisnikom KP, oz. podpisnikom socialnega sporazuma. Sindikalno skupino je sicer vodil I. K., kot predsednik sindikata in tudi podpisnik KP, delodajalske pogajalske skupine pa ni vodil oz. ji predsedoval predsednik uprave družbe, ki bi bil sicer podpisnik socialnega sporazuma, temveč M. H.. Na 3. seji pogajalskih skupin, na katero se izrecno sklicuje tožena stranka, C. Ž., kot predsednik uprave tožene stranke in edini možni podpisnik socialnega sporazuma (ki naj bi predstavljal delno spremembo KP) ni bil niti prisoten kot član delodajalske skupine, temveč je omenjen med ostalimi prisotnimi, zapisnika 3. seje pogajalskih skupin pa tudi ni podpisal on, temveč so ga podpisali zapisnikar ter predsednik delodajalske in sindikalne skupine. Šele na 4. seji pogajalskih skupin je delodajalsko skupino zastopal predsednik uprave družbe, Ž. C. in ne več prejšnji predsednik te skupine, M. H.. Vse navedeno dodatno dokazuje, da je šlo le za pogajanja in da tudi sklepi, ki so bili sprejeti na 3. seji pogajalskih skupin, ne morejo predstavljati pisnega sporazuma med pogodbenima strankama (za kar se zavzema tožena stranka v pritožbi), saj tudi podpisnika teh sklepov, oz. pravilneje ugotovitev o medsebojnih pogajanjih, na obeh straneh nista bili pristojni osebi za sklenitev socialnega sporazuma oz. spremembe tarifne priloge h KP tožene stranke.

Pritožbene navedbe tožene stranke pa so še dodatno neutemeljene iz razloga, ki izhaja že iz opredelitve 2. čl. tarifne priloge h KP tožene stranke. Ta v 2. odst. izrecno določa, da se lahko v primeru, da bi izplačilo plač ogrozilo obstoj delodajalca in povzročilo večje število presežnih delavcev, zaradi ohranitve delovnih mest delodajalec in sindikat pisno (!) dogovorita o drugačni plačilni politiki, vendar le začasno do 6 mesecev s tem, da izhodiščne plače ne morejo biti nižje, kot je to določeno v SKPG. Na podlagi te določbe je torej predviden kot možen le pisni dogovor o spremembi izhodiščnih plač, torej zgolj ustni dogovori (v konkretnem primeru pa niti do teh ni prišlo) ne zadoščajo.

Obenem je potrebno poudariti, da kolektivne pogodbe, s katerimi se v skladu z zakonom in drugimi predpisi urejajo pravice in obveznosti delavcev ter pravice in obveznosti delodajalcev (1. odst. 85. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) niso ustni dogovori skleniteljev kolektivnih pogodb, temveč se sklepajo le pisno za določen ali nedoločen čas (1. odst. 87. čl. ZTPDR). Pri tem se v sami KP določi način, postopek in primere, ko se lahko zahteva sprememba pogodbe ter pogoje, roke in način za njeno odpoved, kolektivne pogodbe pa je treba tudi objaviti, kar izhaja že iz splošnih načel o objavi predpisov in drugih aktov s splošno veljavnostjo. Na tej podlagi je tudi v konkretnem primeru KP tožene stranke v 8. čl. opredelila, kako se začne postopek za sklenitev nove KP in kakšen je postopek za spremembo oz. dopolnitev KP. Iz teh določb torej izhaja zahteva po strogi obličnosti in objavi, v primeru sprememb in dopolnitev pa je predviden še poseben postopek pred tem. Tudi glede na to se tožena stranka popolnoma neutemeljeno sklicuje na določbe 26. in 32. čl. ZOR.

Neutemeljen je tudi ugovor tožene stranke glede sodne (ne)pristojnosti, s sklicevanjem na 10. čl. KP tožene stranke, ki določa, da spor med strankama KP, ki ga ni bilo mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji, rešuje komisija za pomirjanje in arbitraža. 10. čl. KP tožene stranke nima nobene povezave s konkretnim individualnim delovnim sporom ali celo sodno pristojnostjo sodišča za reševanje tega spora. Obravnava namreč le situacije v primeru sporov med strankama KP, t.j. med predstavniki delojemalcev in delodajalcev, ne pa spora med posameznim delavcem in toženo stranko za izplačilo premalo izplačane plače (kot v konkretnem primeru).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije tudi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).