VDSS VDS sodba Psp 177/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi dokončna odločba toženca, opr. št. 1700-4993/2-01 z dne 17.9.2001 ter da se ugotovi, da je bil tudi po 23.7.2001 dalje začasno nezmožen za delo.

Zoper prvostopno sodbo je tožnik vložil neobrazloženo pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, s katero je bilo odločeno, da je bil tožnik v obdobju od 9.4.2001 pa do prejema mnenja Zdravniške komisije I. stopnje, datiranega z dne 19.7.2001, začasno nezmožen za delo v K. V Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 9/92, z nadaljnjimi spremembami - ZZVZZ) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 79/94, z nadaljnjimi spremembami - POZZ) je določeno, da je zavarovanec upravičen do bolniškega staleža, če zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno ni zmožen za delo, kar v skladu s predpisi ugotavlja lečeči zdravnik oziroma zdravniške komisije.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je imelo prvostopno sodišče v mnenjih Zdravniške komisije I. stopnje in Zdravniške komisije II. stopnje, ki sta bila podana v predsodnem postopku, dovolj podlage za svojo odločitev. Mnenja lečečih specialistov namreč niso v nasprotju s podanimi mnenji zdravniških komisij, ki sta bili tudi ustrezno sestavljeni glede na tožnikove zdravstvene težave, še posebej Zdravniška komisija II. stopnje, v senatu katere je sodeloval tudi specialist ortoped. Iz obrazložitve mnenja izhaja, da ima tožnik težave v križu, ugotovljena je osteohondroza L4, L5. S tem v zvezi lečeči ortoped ugotavlja zravnano lordozo, medtem ko je predklon dober, lasegue je obojestransko negativen, v refleksih, grobi moči in senzibiliteti pa ni izpadov.

Kot to izhaja iz izvidov lečečega ortopeda, datiranih z dne 20.8.2001 in 17.9.2001, gre pri tožniku za občasne močne segmentalne bolečine, ki se pojavljajo potem, ko je predhodno dvigoval težja bremena. Bolečine trajajo nekaj dni, tožnika pa ovirajo pri opravljanju svojega dela (avtoprevoznik). S tem v zvezi torej tudi na podlagi izvidov lečečega ortopeda ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi po 23.7.2001. Lečeči ortoped celo ugotavlja, da se je v poletnih mesecih, ko je bil tožnik na dopustu, stanje popravilo in da tožnik ne išče bolniškega staleža, temveč redno dela.

Glede ugotovitve lečečega specialista in sicer da se pri tožniku občasno pojavijo hude bolečine, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi moral tožnik v primeru, da pride do občasnega poslabšanja zdravstvenega stanja, s tem povezano vprašanje bolniškega staleža najprej uveljavljati pri svojem osebnem zdravniku, nikakor pa tako stanje ne indicira priznanja bolniškega staleža v nepretrganem trajanju, kot to uveljavlja tožnik, enako tudi ne čakanje na operativni poseg.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.