VDSS VDS sodba Psp 91/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožena št. 191/06/97-5,4/4 z dne 19.6.1997. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožnica (list. št. 33), kot navaja zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka, sicer pa ne navaja razlogov, zaradi katerih se ne strinja s sodbo sodišča prve stopnje. Gre torej za neobrazloženo pritožbo. V takem primeru pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti ter glede pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002).

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni izkazano, da bi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem prišlo do kršitve postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno odločilo s tem, ko je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbo pa poudarja naslednje.

Bistveno za sodno presojo zadeve je, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa takratnega delodajalca S. A. že pred uveljavitvijo Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (nadalje: ZPPPAI), ki je pričel veljati 12.10.1996 (Ur. l. RS, št. 56/96 s spremembami), na podlagi katerega je bila dne 20.12.1996 v S. A. ukinjena proizvodnja azbestnocementnih izdelkov. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbe navedenega zakona s tem, ko razloguje, da je za pravilno presojo konkretne zadeve potrebno upoštevati določbe 7. in 8. čl. v povezavi s 1. členom zakona. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno zaključilo, da zakon ne učinkuje za nazaj, saj nima določb, ki bi določale njegovo uporabo za nazaj in se tudi zaradi tega 7. člen zakona ne more uporabiti samostojno, marveč samo v povezavi z 8. členom. Ta zakonska določba ureja primere, ko je delavcu delovno razmerje prenehalo, bodisi zaradi ukinitve delovnega mesta ali iz drugih operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, vendar v zvezi z uresničevanjem ZPPPAI, - kar posledično seveda pomeni po uveljavitvi tega zakona - in jim v roku enega leta od prenehanja delovnega razmerja niti s prekvalifikacijo ni bilo mogoče zagotoviti delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega prebivališča. Ker je torej tožnici delovno razmerje prenehalo že pred uveljavitvijo navedenega zakona, že iz tega razloga ne izpolnjuje pogojev iz 8. čl. v zvezi s 7. čl. ter 1. čl. zakona. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo tudi namen zakona, ki je zagotovitev takojšnje in enkratne ukinitve proizvodnje azbestnocementnih izdelkov ter uvedba brezazbestne tehnologije in proizvodnje vlaknocementnih izdelkov in postopna ukinitev oziroma nadomeščanje druge azbestne proizvodnje v neazbestno ter zagotovitev socialne varnosti delavcev ter zdravstvene in socialne varnosti prebivalcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu in zagotovitev potrebnih sredstev v ta namen. Namen zakona torej ni, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, zagotovitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji vsem, ki so kdajkoli delali - torej že pred uveljavitvijo zakona in jim je že pred uveljavitvijo zakona prenehalo delovno razmerje - z azbestom oziroma bili izpostavljeni azbestu.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.