VSK sodba I Cp 634/2006

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačevati mladoletni hčerki M.A.L., poleg preživnine, ki je bila delno določena s sodbo Okrožnega sodišča v N. z dne 05.10.2004 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v K. opr.št. I Cp 1202/2004 z dne 04.01.2005 v znesku 50.000,00 SIT mesečno, še 15.000,00 SIT mesečno od 01.06.2004 dalje, do vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec vnaprej in na roke tožnice K.U. L. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da krije vsaka stranka svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita kršitev postopka, ker je postopek nadaljevalo kot postopek v zakonskih sporih in kot tožnico štelo K.U.L. in ne mladoletno M.A.L. Kljub temu pa ni upoštevalo drugih določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerih je potrebno v zakonskih sporih odločati v senatu. O zahtevku je odločil sodnik. V tem vidi kršitev postopka. V kolikor bi šlo za preživninski zahtevek, bi sodišče moralo upoštevati, da ni aktivno legitimirana mati, ampak mladoletni otrok sam. Iz določb ZPP je razvidno, da v postopku o zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki vedno odloča senat, ki ga poleg sodnika kot predsednika senata, sestavljata še dva sodnika porotnika. V takem sporu je po 407.čl. ZPP treba izključiti javnost. Tudi te določbe sodišče ni upoštevalo, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14.02.2006 razvidno, da sodišče javnost iz glavne obravnave ni izključilo. Tudi v tem vidi pritožba absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ko je odločalo o preživnini, je pavšalno sledilo navedbam tožnice, ni preverjalo, ali res računalniški programi za otroka znašajo okoli 200.000,00 SIT na letni ravni oziroma ali ti stroški res tožnici nastajajo. Ker oblikovalsko šolo ne obiskujejo samo otroci izjemno premožnih staršev, obstaja utemeljen sum v takšne stroške, kot jih je zatrjevala tožnica. Prav tako se tožencu postavlja vprašanje, ali res potrebuje poleg tega otrok še 15.000,00 SIT mesečno za razne šolske potrebščine. Sodišče bi moralo od tožnice zahtevati, da izdatke dokaže. Tudi zatrjevanja o 20.000,00 SIT mesečno za potrebno obleko in obutev so pavšalna. Prav tako je pavšalno zatrjevanje o 12.000,00 SIT mesečno za razne jezikovne tečaje, ki niso niti opredeljeni. Tožnica bi morala dokazati resničnost zatrjevanj, da je potrebnih 15.000,00 SIT mesečno za aerobiko, plesne vaje in risanje. Sodišče tudi ni raziskalo, ali je res potrebno 20.000,00 SIT mesečno za hrano otroka doma, če je ugotovilo, da biva in se prehranjuje v dijaškem domu in zato potrebuje 42.000,00 SIT, kar pomeni, da preživi doma samo osem dni in naj bi v tem času porabila kar polovico potrebnih stroškov za dijaški dom le za prehrano. Stroški za poletne in zimske počitnice pa niso stroški, ki so potrebni za preživljanje, ampak gre za stroške, ki jih starši lahko ali pa ne morejo nuditi otroku. Otrok lahko preživi tudi bistveno cenejše počitnice, kar se lahko ugotovi na spletnih straneh turističnih agencij. Zato je tudi ocena sodišča, da je za počitnice za mladoletno tožnico dovolj 204.000,00 SIT letno v nasprotju s podatki turističnih agencij. Zmotna je ugotovitev, da sta starša dolžna zagotavljati otroku nadpovprečni standard v višini 160.000,00 SIT, saj je to znesek povprečno zaposlenega delavca, ki mora s takšnim zneskom preživeti sebe in družino. Sodišče lahko visoko preživnino prisodi v breme staršev samo pod pogojem, če starši takšno breme zmorejo. Preživninske zmožnosti staršev se ugotavljajo na temelju izkazanih dejanskih dohodkov v času odločanja, sodišče pa je te zmožnosti utemeljevalo z listinami iz leta 1999 in 2000. Sodišče je izhajalo tudi iz napačne predpostavke, kaj se šteje za premoženjsko stanje roditelja. Pri odločanju o preživnini je očitno izhajalo iz tožničinih navedb, da je sedaj brez dohodkov, da ima ogromno stroškov zaradi sodnih postopkov, kar nikakor ni mogoče povezati. Najbolj zmotno pa je stališče sodišča, da imata pravdni stranki premoženje večje vrednosti, na katerega obstoj naj bi kazale pogodbe iz leta 1999 in 2000. Obstoj takšnega premoženja je stvar pravde za ugotavljanje obsega in deleža na skupnem premoženju in iz imaginarnega skupnega premoženja sodišče ne more odločati o preživninskih obveznostih. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zavrne zahtevek za plačevanje 15.000,00 SIT dodatne preživnine, podrejeno ponovno razveljavitev odločbe in novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ker se je po delni razveljavitvi sodbe glede višine preživnine nadaljeval postopek, ki je začel s tožbo za razvezo zakonske zveze, nastopa kot tožeča stranka še vedno mati K.U.L. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje moralo odločiti o še neodločenem delu preživninske odločbe, ki je bila delno razveljavljena s pritožbeno odločbo.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka, ker je o tem delu odločal sodnik in ne senat. Po 2.tč. 34.čl. ZPP odloča senat v zakonskih sporih, sporih o ugotavljanju ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva in sporih o varstvu in vzgoji otrok. Po delni razveljavitvi prve sodbe, ko je bila sporna le še dokončna višina zakonite preživnine, ki jo mora plačevati toženec mladoletni hčerki, dodeljeni z razvezno sodbo v varstvo in vzgojo tožnici, je postopek v skladu s to določbo lahko nadaljeval sodnik posameznik. Senatno sojenje je v zakonu predpisano v zadevah, kjer obstaja za urejanje pravnih razmerij objektiven družbeni interes. Ko se odloča samo o višini zakonite preživnine pa takšnega družbenega interesa ni.

Pritožba očita tudi bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni upoštevalo določbe 407.čl. ZPP. Po tej določbi je javnost izključena v zakonskih in očetovskih sporih. Ne more biti sporno, da je zakonodajalec javnost v teh postopkih izključil zato, ker se v njih obravnavajo dogodki iz osebnega in družinskega življenja in imajo stranke interes za nejavno obravnavo, ki prevlada nad ustavnim načelom javnosti. Po delni razveljavitvi odločbe o višini preživnine pa predmet obravnavanja v postopku niso bili več takšni dogodki, zato ni bilo nobene potrebe izključiti javnost na glavni obravnavi dne 14.2.2006. Iz zapisnika s te glavne obravnave izhaja, da je bila poleg strank na obravnavi navzoča le še hči pravdnih strank. Ob takem stanju stvari pa tudi če bi imela pritožba prav, da je do konca takega postopka, kot se je vodil v tej zadevi, treba upoštevati določbo 407. člena ZPP, ni jasno v čem bi navzočnost "javnosti" v konkretni zadevi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kršitev določbe 407. člena ZPP pomeni namreč le relativno kršitev postopka, zato je vselej treba izkazati vzročnost, da preraste v absolutno bistveno kršitev postopka. V zvezi z načelom javnosti je v ZPP kot absolutna bistvena kršitev postopka predpisana samo izključitev javnosti glavne obravnave v nasprotju z zakonom ((13.tč. drugega odst. 339.čl. ZPP), ni pa kot absolutna bistvena kršitev postopka predvidena izjema iz 407. člena ZPP. Zato je očitek te kršitve postopka v pritožbi vsekakor neutemeljen.

Neutemeljen je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je realno ocenilo potrebe mladoletne hčerke na 160.000,00 SIT. Ne drži, da je nekritično sledilo izpovedi tožnice, saj je na tretji strani sodbe obrazložilo, da so bili izdatki prikazani s strani tožnice nekoliko pretirani in jih je zato že samo oklestilo. Pravilno je izhajalo iz dejstva, da ima otrok pravdnih strank pravico do enakega življenjskega standarda kot sta mu ga zagotavljala starša pred razvezo zakonske zveze in ker so njune premoženjske razmere zelo dobre, so potrebe mladoletne hčere pravdnih strank brez dvoma višje od potreb otrok v družinah z manj ugodnimi premoženjskimi razmerami. O premoženjskih razmerah staršev pa je sodišče utemeljeno sklepalo tudi iz posrednih dokazov, to je premoženja, ki ga imata starša, saj točnih dohodkov glede na to, da sta zaposlena v lastnem podjetju, ni moglo ugotoviti.

Brez vsake podlage so pritožbene navedbe, da je pri odločanju o preživnini sodišče upoštevalo tožničine navedbe, da je brez dohodkov, da ima ogromno stroškov zaradi sodnih postopkov, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je pri določitvi preživnini izhajalo iz ugotovitve, da imata oba starša enake preživninske zmožnosti, zato je tudi nepokriti del potreb razdelilo med oba v enakem deležu.

Tako se pokaže, da pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistvene kršitve postopka, da tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ker je bilo tudi materialno pravo (člen 129.a ZZZDR) pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).