VSM sodba PRp 108/2007

Ob reševanju pritožbe obdolženega se sodba o prekršku sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti in na pritožbo obdolženca v odločitvi o odgovornosti glede prekrška navedenega Ad1 izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se iz opisa dejanja izpusti besedilo "s tem pa je povzročil prometno nesrečo druge kategorije", ter se prekršek pravilno pravno označi kot temeljni prekršek po petem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZVCP-1, v odločitvi o sankcijah pa spremeni tako, da se sankciji določeni za prekrška navedena Ad1 in Ad2 izreka izpodbijane sodbe ne določita in enotna sankcija ne izreče, ampak se obdolžencu ob uporabi določil šestega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), določi za prekršek naveden Ad1 izreka izpodbijane sodbe omiljena globa v višini 100,00 (sto 00/100) EUR, za prekršek naveden Ad2 izreka izpodbijane sodbe pa določi omiljena globa v višini 250,00 (dvesto petdeset 00/100) EUR, nato pa na podlagi prvega odstavka 27. člena ZP-1 izreče enotna globa v višini 350,00 (tristo petdeset 00/100) EUR. Obdolženec je globo dolžan plačati v roku trideset dni po sprejemu te sodbe. Če izrečena globa ne bo deloma ali v celoti plačana v določenem roku, bo sodišče prve stopnje ravnalo na način, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe.
Sicer se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve prekrškov po petem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 30. člena v povezavi z 234. členom in po šestem odstavku v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 138. člena ZVCP-1 in mu je bila zanju izrečena enotna globa v višini 709,40 EUR ter naloženo plačilo stroškov postopka o prekršku povprečnina v višini 62,59 EUR.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša samo na prekršek naveden Ad1 izreka izpodbijane sodbe, pritožuje pa se tudi zaradi odločitve o sankcijah, s tem ko navaja, da je kazen previsoka, saj živi v zelo slabih socialnih razmerah, na kmetiji, ki ne daje dohodkov niti za golo preživetje, oba z ženo pa živita izključno z dohodki iz kmetije, zato kazni v nobenem primeru ni sposoben plačati. Prosi tudi za plačilo globe na obroke.

Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve po uradni dolžnosti ugotavlja, da je glede prekrška navedena Ad1 izreka izpodbijane sodbe podana materialna kršitev določb predpisa, ki določa prekršek iz 4. točke 156. člena ZP-1, saj je bil glede tega prekrška uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti. V obravnavanem primeru namreč obdolženi s storitvijo prekrška ni povzročil prometne nesreče, kot je to nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj v prometni nesreči ni nastala škoda na tujem premoženju, prav tako pa je bil v nesreči poškodovan le sam obdolženec. Zaradi navedenega niso izpolnjeni pogoji določeni v drugi alineji drugega odstavka 134. člena ZVCP-1, ter v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti, da je obdolženi s storitvijo prekrška povzročil prometno nesrečo druge kategorije, ampak je storil le temeljni prekršek po petem odstavku v zvezi s drugim odstavkom 30. člena ZVCP-1, zaradi česar je pritožbeno sodišče temu ustrezno v odgovornosti spremenilo pravno označbo prekrška navedenega Ad1 izreka izpodbijane sodbe kot temeljni prekršek po petem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZVCP-1 in iz izreka izpustilo besedilo "s tem pa je povzročil prometno nesrečo druge kategorije".

Pritožbeno sodišče pa je prav tako ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Drugi odstavek 30. člena ZVCP-1 določa, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem. V obravnavanem primeru, je obdolženi vozil kolo z motorjem po regionalni cesti iz smeri v smeri, kjer vozišče navedene ceste poteka v več zaporednih ovinkih, asfaltno vozišče, pa je bilo zaradi saniranja posedenega vozišča v dolžini okoli 10 m makadamsko. Prvostopno sodišče je ob ustrezni oceni razpoložljivega dokaznega gradiva v dokazni oceni utemeljeno zaključilo, da je obdolženec odgovoren za očitani mu prekršek, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema in povzema ustrezne razloge prvostopne sodbe o prekršku kot pravilne, v zvezi s pritožbenim navajanjem obdolženca, da je padel zaradi tega, ker je na cesti ležalo drobno kamenje, ki sicer tam ne leži, zato tudi ni mogel predvidevati, da bo na cesti ovira takšne vrste, da bo na njej z vozilom padel, pa dodaja, da so te neutemeljene, saj iz fotografij kraja dogodka, ki so sestavni del spisovnega gradiva izhaja, da desni rob vozišča, ob katerem bi obdolženec, kot voznik kolesa z motorjem, moral voziti, ni bil makadamski in ne poškodovan, ter bi torej ob vožnji s prilagojeno hitrostjo obdolženec po takšnem vozišču ovinek lahko varno izvozil, morebitno drobno kamenje na vozišču pa predstavlja oviro, ki bi jo obdolženec glede na okoliščine lahko pričakoval. Da je obdolženec pri vožnji s kolesom z motorjem izgubil oblast nad vozilom ter padel, torej ni bila posledica drobnega kamenja na cesti, ampak kršenje materialne določbe drugega odstavka 30. člena ZVCP-1 obdolženca, kateri ni vozil vozila s tako hitrostjo, da bi ga lahko glede na lastnosti in stanje ceste stalno obvladoval, zaradi česar je izgubil oblast nad vozilom in padel po vozišču, s čemer je storil prekršek po petem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZVCP-1. Pritožbeno sodišče zato obdolženčeve pritožbene razloge, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede prekrška navedenega Ad1 izreka izpodbijane sodbe zavrača kot neutemeljene.

Pritožbeno sodišče pa kot delno utemeljene ocenjuje pritožbene navedbe pritožnika, ki se nanašajo na odmero sankcij za obravnavana prekrška. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejših sankcij, glob za prekrška navedenega Ad1 in Ad2 izreka izpodbijane sodbe. Obdolženi je namreč v obravnavanem primeru vozil kolo z motorjem, ki je manj nevarno motorno vozilo v odnosu do drugih vozil, vozil ga je po manj prometni cesti, zaradi česar je bila stopnja ogrožanja varnosti cestnega prometa manjša, s storjenim prekrškom navedenim Ad1 izreka izpodbijane sodbe pa je povzročil le škodo na svojem vozilu ter je bil pri nezgodi le sam poškodovan. Vse navedene okoliščine v povezavi s šibkim materialnim stanjem obdolženega, dajejo podlago za zaključek, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejših glob, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s šestim odstavkom 26. člena izpodbijano sodbo v odločitvi o sankcijah spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče odgovarja pritožnika, ki v pritožbi prosi, da v kolikor bo ugotovljeno, da mora resnično plačati globo, da se mu dovoli plačilo globe na obroke, da lahko obdolženi najpozneje do poteka roka za plačilo globe pri prvostopnem sodišču predlaga, da globo plača v obrokih.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 ravnalo kot je razvidno iz prvega odstavka izreka te sodbe, sicer pa pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.