VSL sodba I Cp 5124/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.Tožeča
stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve

tožeče stranke v znesku 320.616,70 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 9.10.1999 dalje do plačila, ugotovilo obstoj terjatve

tožene stranke v višini 425.021,71 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 4.3.1998 do plačila, opravilo pobotanje terjatev in po

opravljenem pobotanju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je

tožena stranka dolžna plačati 320.616,70 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 9.10.1999 dalje do plačila, tožeči stranki pa naložilo,

da je dolžna toženi stranki plačati 104.404,91 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 dalje do plačila ter zakonske zamudne

obresti od zneska 425.021,71 SIT za čas od 4.3.1998 do 30.6.1999.

Tožeči stranki Gradbeno podjetje .. je naložilo, da je dolžna

povrniti toženi stranki Rajki L. 56.108,25 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka

iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena

Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlaga, da se pritožbi ugodi

in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek po

nasprotni tožbi, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. S pritožbo izpodbija odločitev

po nasprotni tožbi, to je glede ugotovljene terjatve tožene stranke

proti tožeči stranki v znesku 425.021,71 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrest,mi od 4.3.1998 dalje do plačila. Bistvo pritožbenih navedb je:

-zmotno je ugotovljeno, da je tožena stranka zahtevala plačilo

pogodbene kazni. Tožena stranka je tožeči stranki pridržek pogodbene

kazni sporočila šele 16.9.1998, predaja stanovanja s strani tožeče

stranke toženi stranki pa je bila opravljena 4.3.1998;

-tožena stranka je bila od predaji stanovanja dne 4.3.1998 še vedno v

zamudi s plačilom dela kupnine, zato tožeča stranka ni bila v zamudi

z izročitvijo stanovanja;

-sodišče prve stopnje je samo pobotalo terjatev tožeče stranke do

tožene stranke v znesku 37.553,67 SIT, kar je bistvena kršitev

postopka;

-iz izreka ni jasno od kdaj tečejo zamudne obresti od zneska

104.404,91 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

V obrazložitvi te sodbe se zaradi jasnosti pojem tožeče stranke

uporablja za tožečo stranko po tožbi in pojem tožene stranke za

toženo stranko po tožbi.

S popravnim sklepom z dne 31.5.2005 je sodišče prve stopnje popravilo

napako tako, da je odločilo, da zakonske zamudne obresti od zneska

104.404,21 SIT tečejo od 30.6.1999 dalje do plačila.

Na podlagi določila 10. člena prodajne pogodbe z dne 2.12.1996 bi

morala tožeča stranka prodano stanovanje skupaj z uporabnim

dovoljenjem izročiti toženi stranki do 29.12.1997, pod pogojem, da

ima tožena stranka izpolnjene do tožeče stranke vse obveze in

prodajne pogodbe. Tožeča stranka je stanovanje toženi stranki

izročila 4.3.1998, uporabo dovoljenje pa je bilo izdano 12.5.1998,

dokončno pa je postalo 1.6.1998. Ob izročitvi stanovanja je bila

tožena stranka tožeči stranki dolžna še 37.553,67 SIT kupnine. V

dogovoru o končnem obračunu z dne 4.3.1998, ki ga je tožeča stranka

ponudila v podpis toženi stranki, ni nobene ugotovitve, da do

izročitve stanovanja ni prišlo iz razloga, ker tožena stranka ni

plačala 37.553,67 SIT, je pa tožeča stranka toženi stranki v tem

osnutku dogovora ponudila plačilo pogodbene kazni v znesku 239.784,00

SIT. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč takšno ravnanje tožeče

stranke, pravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka 4.3.1998 v

zamudi z izročitvijo stanovanja toženi stranki in da so zato

izpolnjeni pogoji za izterjavo dogovorjene pogodbene kazni, ker

neplačani znesek 37.553,67 SIT ni bil razlog za neizročitev

stanovanja s strani tožeče stranke toženi stranki. Neutemeljena je

zato pritožbena navedba, da tožena stranka ni upravičena do izplačila

dogovorjene pogodbene kazni, ker ni izpolnila vseh obveznosti po

prodajni pogodbi oziroma, ker je bila v zamudi s plačilom zneska

37.553,67 SIT.

Pritrditi je tožeči stranki, da tožena stranka 4.3.1998 ni sporočila

tožeči stranki, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (5.

odstavek 273. člena ZOR). Zaradi tega pa tožena stranka ni izgubila

pravice do izplačila pogodbene kazni, in to iz razloga, ker je tožeča

stranka toženi stranki v ponujenem dogovoru z dne 4.3.1998 ponudila

izplačilo določenega zneska pogodbene kazni. S takšno ponudbo se je

tožeča stranka spustila v pogajanje o višini pogodbene kazni. Da se v

takšnih primerih ne izgubi pravica do pogodbene kazni, se je že

izrekla sodna praksa in sicer takole: namen 5. odstavka 273. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih je v tem, naj pravočasno

uveljavljanje zahtevka za pogodbeno kazen odpravi negotovost, ali bo

stranka, ki je zamudila, morala plačati še pogodbeno kazen. Varovalni

namen te določbe ni več potreben, ko se je stranka, ki je z

izponitvijo svoje obveznosti zamudila, začela pogajati o višini te

svoje obveznosti in jo za del trajanja zamude tudi izpolnila (sodba

Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 66/2003). Pritožba zato

nima prav, da tožena stranka ni upravičena zahtevati plačilo

pogodbene kazni, ker si dne 4.3.1998 ni pridržala pravice do

pogodbene kazni.

Res je, da je sodišče prve stopnje samo napravilo obračun in sicer

tako, da je od višine pogodbene kazni, ki jo je toženi stranki dolžna

plačati tožeča stranka v višini 462.575,28 SIT, odštelo znesek

37.553,67 SIT, ki ga je bila tožena stranka dolžna plačati tožeči

stranki še iz naslova prodajne pogodbe za stanovanje. To dejstvo pa

ni v škodo tožeči stranki, zato tožeča stranka nima pravnega

interese, da to ravnanje sodišča prve stopnje izpodbija v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da obstaja terjatev

tožene stranke do tožeče stranke v znesku 425.021,71 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 4.3.1998 dalje, pravilno je tudi opravilo pobot

terjatve tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke do zneska

320.616,70 SIT, ker je bila ta terjatev ugotovljena v 1. odstavku

izpodbijane sodbe in s pritožbo ni izpodbijana. Pravilno je tudi

naložilo toženi stranki, da je po opravljenem pobotu, in na podlagi

postavljenega nasprotnega tožbenega zahtevka dolžna plačati še

104.404,21 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 dalje do

plačila.

Pritožbene navedbe niso utemeljene. Ob preizkusu izpodbijane sodbe

pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni

dolžnosti. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato zavrniti in potrditi

sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo

ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške.