VSL sodba II Cp 265/2004

Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje v točki 1a izreka sodbe spremeni tako, da se ugotovljen delež na nepremičninah (parcelah št. 210, 211 in 2222, vpisanih v vl. št. 124 in 121 k.o. P. z vsemi sestavinami) zniža na 2687/10000.
V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba prve stopnje v nespremenjenem delu.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v 1a. točki izreka sodbe ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem J. V. ne spadajo na parcelah št. 210, 211 in 2222, vl. št. 124 in 121 k.o. P. stoječi gradbeni objekti, in sicer nova stanovanjska hiša B. 18, hlev, gospodarsko poslopje, garaža in dva silosa, vključno z nepremičninami parc št. 210, 211 in 2222, pripisanih k vl. št. 124 in 121 k.o. P., ker so vse navedene nepremičnine do tega deleža last tožnika. Prav tako ne spadajo v zapuščino določeni kmetijski stroji, našteti v 1b. točki izreka sodbe do 1/2, saj so tudi ti v tem deležu last tožnika (1b točka izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo so se pravočasno pritožile prva, druga, tretja in peta toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba navaja, da tožeča stranka ves čas zahteva lastnino samo na gradbenih objektih. Sodišče prve stopnje pa je izdalo sodbo, s katero je priznalo tožniku solastninsko pravico do 6197/10000 na gradbenih objektih - hiša, hlev, gospodarsko poslopje, garaža in dva silosa vključno s parc. št. 210, 211 in 2222 k.o. P.. Sodišče je tako tožniku priznalo zemljišče, kar sploh ni uveljavil v svojem zahtevku. Zemljišče ne more samodejno deliti usodo stavbe. To zlasti velja ob dejstvu, da sodišče opira materialnopravno obrazložitev na 32. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), kar je nepravilno. Predvsem 32. člen ZD zahteva, da potomec živi skupaj z zapustnikom in mu pomaga in ohranja vrednost njegovega premoženja. Izkazano pa je v več postopkih, da sta se tožnik in njegov oče sprla. Pokojni J. V. je skupaj s svojo ženo leta 1978 zapustil kmetijo in ni živel skupaj s tožnikom. J. V. Je zahteval v letu 1985 izročitev nepremičnin od tožnika. Zato ni mogoče sprejeti 32. člena ZD. Številne pravdne zadeve dokazujejo slabe odnose in ni skupnega življenja, ki bi bilo osnova skrbi za zapustnikovo premoženje in povečanje njegove vrednosti. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožniku priznalo lastninsko pravico tudi na zemljišču, katerega tožnik ni zahteval. Po 18. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami. Vse druge stvari so premičnine. Osnovni poudarek nepremičnine je na zemljišču. Poleg tega se mora upoštevati 1. odstavek 271. člena SPZ. Gradnja na tuji nepremičnini je tudi določena s 47. in 48. členom SPZ. 48. člen SPZ izrecno določa, da graditelj, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo na nepremičnini, ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil obogaten. Pogoj za tak zahtevek pa je gradnja s soglasjem lastnika. Tega soglasja ni bilo, kar ugotavlja sodišče, saj tožniku odreka pravice na podlagi 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče tudi nepravilno obračunava vrednost tožnikovega prispevka. Na 10. strani ugotavlja, da predstavlja del, ki ustreza tožnikovemu prispevku k povečanju premoženja, 50,86% zapustnikovih nepremičnin. To je v nasprotju z ugotovitvijo, da tožniku pripada na nepremičninah, ki so navedene pod 1a izreka sodbe, delež 6197/10000. Pri sami legitimaciji do solastnine se mora upoštevati, da gradnjo ureja Zakon o urejanju naselij in drugih posegih v prostor. Za vse objekte mora biti izdano lokacijsko dovoljenje. Če je bil objekt zgrajen brez veljavnega upravnega dovoljenja, so se po uradni dolžnosti izvedle razne sankcije, ki so v bistvu razvrednotile vrednost tako zgrajenega objekta. Tožena stranka je šele zdaj zvedela za nov dokaz. Tožnikov sin I.V. je tožencem pojasnil, da je večina sredstev, vloženih v objekte, izhajala iz samega posestva pokojnega J.V.. To je bila osnova za nadaljnje investicije tako v nepremičnine kot v premičnine. Zato tožena stranka predlaga, naj se ponovno zasliši I. V.. Isti dohodki, kot so bili vloženi v stavbe, so bili porabljeni za nabavo kmetijskih strojev, ki so navedeni v sodbi v izreku pod 1b. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka omenja prekoračitev tožbenega zahtevka, saj naj bi po njenem mnenju ta ne zajemal nepremičnin, temveč samo premičnine. Celotno besedilo tožbenega zahtevka, kot ga je na zadnjem naroku za glavno obravnavo oblikovala tožeča stranka in kot ga uvodoma povzema obrazložitev sodbe, pa zajema tako nepremičnine kot premičnine, saj so parcele (nepremičnine) opredeljene v samem začetku tožbenega zahtevka, ki se nato zaključi še z besedilom "ker so vse navedene premične in nepremične stvari last tožnika." Tako ni mogoče šteti, da je sodišče prve stopnje odločilo preko zahtevka, izrek sodbe je le oblikovalo tako, da je iz njega povsem jasno razvidno, da se ugotovljen solastniški delež nanaša na točno določene nepremičnine (zemljiške parcele) z vsemi njihovimi sestavinami. Tak tožbeni zahtevek je v skladu ne le s sedaj veljavnimi predpisi (SPZ), temveč tudi prejšnjimi predpisi, saj tudi ti praviloma (posebnost so še v prejšnjih družbenoekonomskih odnosih predstavljala zemljišča v družbeni lastnini) niso dopuščali različnega lastninskega režima na stavbi in različnega na zemljišču.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, pri nadaljnjem preizkusu sodbe glede obstoja tega pritožbenega razloga v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP pa je ugotovilo, da tudi niso podane tiste kršitve iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ni podano tudi nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo glede velikosti tožnikovega prispevka, kot meni pritožba in kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve pri presoji materialnopravne pravilnosti sodbe prve stopnje.

Čeprav pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge, posebej ne pojasni, v čem naj bi bila podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, na obstoj tega pritožbenega razloga pa pritožbeno sodišče pazi le v mejah pritožbe; zato tudi v tem delu pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Iz že obrazloženega prikaza tožbenega zahtevka in izreka sodbe je tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje v točki 1a izreka sodbe določilo enak delež na celotni nepremičnini z vsemi njenimi sestavinami, torej tako v skladu s SPZ kot tudi ZTLR. Sicer pa velja pojasniti, da je treba pridobitev stvarnih pravic presojati po pravu, ki je veljalo v času njihove pridobitve. SPZ torej ne pride v poštev, saj je začel veljati šele 1.1.2003 (276. člen SPZ).

Materialnopravna pritožbena graja izpodbija pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo sodišče prve stopnje vidi v določilu 31. člena ZD. Po tem določilu imajo zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Že pri prejšnjem odločanju je pritožbeno sodišče poudarilo, da je uporaba tega določila izključena v primerih, ko je podana kakšna druga podlaga pridobitvi lastninske pravice kot npr. pravni posel oziroma dogovor o skupni gradnji, katerega posledica je sprememba lastniških deležev ali gradnja na tujem svetu - tedaj namreč ne gre za dejanski stan iz 32. člena ZD. Ob ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik lastninske pravice na premoženju zapustnika ni pridobil na kakšni drugi podlagi: dogovor o skupni gradnji stanovanjske hiše je sicer obstajal, a med zapustnikom in njegovo ženo na eni strani in tožnikom in njegovo ženo na drugi strani ni bilo dogovorjeno, da bo s tem tožnik pridobil tudi lastninsko pravico na gradnji in zemljišču; na drugih objektih pa tožnik lastninske pravice ni pridobil, ker ni bil dobroveren graditelj, lastnik zemljišča pa je zahteval izročitev nepremičnin in je tako v roku iz 5. odstavka 25. člena ZTLR izbral ustrezno upravičenje (pridobitev lastninske pravice na objektih), ki mu ga v takih okoliščinah daje 1. odstavek 25. člena ZTLR. Tako je ocenilo, da so izpolnjeni pogoji iz 32. člena ZD. Vendar pa se s takšno presojo pritožbeno sodišče ne strinja v celoti. Ob prvem odločanju je pritožbeno sodišče že poudarilo, da je eden od bistvenih pogojev za izločitveni zahtevek potomca iz zapustnikovega premoženja, da je bil z zapustnikom v takšni skupnosti, da sta skupaj delala, pridobivala oziroma da je bilo povečanje ali ohranitev zapustnikovega premoženja rezultat njunega skupnega delovanja. Res je sodna praksa zavzela stališče, da tega ni mogoče pogojevati s skupnim življenjem v ožjem smislu, torej ni nujen obstoj življenjske skupnosti zapustnika in potomca, vendar pa mora biti nedvomno njuno delovanje oziroma prizadevanje za povečanje in ohranitev premoženja skupno. O takšnem skupnem delovanju pa v konkretnem primeru od začetka sporov, najkasneje pa od odselitve tožnikovih staršev s kmetije koncem leta 1978, ni mogoče govoriti. S tem pa ni izpolnjen eden temeljnih elementov iz 32. člena ZD za izločitveni zahtevek potomca. V obravnavanem primeru je namreč šlo za samostojno delovanje potomca brez soglasja zapustnika, glede na številne medsebojne spore (zlasti spor, s katerim je zapustnik želel doseči izselitev tožnika in njegove žene iz hiše, in spor, s katerim je od njiju zahteval izročitev kmetije) očitno tudi proti njegovi volji. Podlaga izločitvenemu zahtevku glede povečanja zapustnikovega premoženja zaradi zgraditve objektov po letu 1978 (to pa so vsi razen stanovanjske hiše) zato po presoji pritožbenega sodišča ne more biti 32. člen ZD, pritrditi pa je treba sicer pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, da tožnik lastninske pravice na zemljišču tudi ni pridobil z gradnjo na tujem svetu (ker, kot je bilo že navedeno, tožnik ni bil dobroveren graditelj, lastnik zemljišča pa je zahteval, da mu pripade lastninska pravica na objektih). To pa pomeni, da tožniku zaradi gradnje teh objektov ne pripada izločitvena pravica ne na podlagi 32. člena ZD ne na kakšni drugi podlagi. V tem delu je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določilo 32. člena ZD.

Drugačna pa je situacija glede gradnje stanovanjske hiše. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje (kot že rečeno, teh pritožba ne izpodbija), je takrat gradnja potekala skupno, prispevali so tako tožnik in njegova žena kot tudi tožnikovi starši. Šlo je za skupen projekt in skupaj so se nato tudi vselili v novo hišo. V tem primeru pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen dejanski stan iz 32. člena ZD. Tožnik je tedaj živel z zapustnikom in mu s svojim delom in zaslužkom pomagal, zaradi česar ima pravico zahtevati, da se mu iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku. Res je njuna življenjska skupnost (in skupno delovanje) kasneje prenehala, a to dejstvo na pridobljene pravice tožnika ni moglo vplivati, možnost zahtevati izločitev iz zapustnikovega premoženja pa je pridobil šele z njegovo smrtjo. Zato je v tem delu, torej delu, ki se tiče povečanja zapustnikovega premoženja z gradnjo stanovanjske hiše, njegov izločitveni zahtevek utemeljen. Sodišče prve stopnje -je ugotovilo, da ta prispevek znaša 2687/10000. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je solastniški delež tožnika, ki se izloči iz zapustnikovega premoženja znižalo na delež 2687/10000 parcel številka 210, 211 in 2222, vpisanih v vl. št. 124 in 121 k.o. P.. Glede na novo definicijo nepremičnine (18. člen SPZ) in dejstvo, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon, pa je jasno, da se takšno lastniško stanje razteza tudi na vse sestavne dele nepremičnine (na vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo - 8. člen SPZ), torej na vse objekte, ki so na teh nepremičninah. V zvezi s spremembo solastniškega deleža in pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno obračunalo vrednost tožnikovega prispevka, pa pritožbeno sodišče navaja: Po 32. členu ZD ima potomec pravico do izločitve alikvotnega dela zapuščine, tedaj določitve deleža na celotnem premoženju zapustnika. To je sodišče prve stopnje naredilo na str. 10 sodbe, kjer ugotavlja, da predstavlja del, ki ustreza tožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja, 50,85% (vseh) zapustnikovih nepremičnin. Vendar pa tožnik s tožbenim zahtevkom ni zahteval ugotovitve prispevka k celotnemu zapustnikovemu premoženju, temveč le njegovemu delu - parcelah št. 210, 211 in 2222, vpisanih v vl. št. 124 in 121 k.o. P.. Delež se lahko uveljavlja tudi le na delu premoženja oziroma izloča se lahko tudi le del premoženja, kadar to predstavlja določeno celoto in je do povečanja prišlo le na tem delu. Da je do povečanja prišlo le na teh parcelah, pa je razvidno ne le iz navedb tožeče stranke, temveč tudi ugotovitev (in skic) izvedenca P. ter po njem povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje odločilo prav, ko je ugotavljalo prispevek tožnika le na tem delu premoženja, na tem pa znaša toliko, kot je to zapisalo v izreku sodbe oziroma po spremembi sodbe na pritožbeni stopnji ustrezno manj zaradi neupoštevanja prispevka v obliki gradnje tudi drugih objektov na nepremičninah. Zaradi zavrnitve zahtevka v tem delu, tudi ni treba odgovarjati na pritožbene navedbe in pomisleke o obstoju ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo teh objektov. Da so bila za gradnjo hiše izdana ustrezna dovoljenja, pa je razvidno iz podatkov spisa (izvedenec) in prilog (spis P 186/77), sicer pa tega tudi pritožba ne zanika.

Na ugovor tožene stranke, ki ga je uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje že pred prvo odločitvijo in tudi v pritožbi zoper prvo odločitev sodišča prve stopnje, namreč da je tožnik v objekte vlagal sredstva, ki jih je pridobil s kmetije, pa je bilo že odgovorjeno tako v prvi sodbi prve stopnje kot tudi prvi odločitvi pritožbenega sodišča in enak odgovor velja tudi za sedanje pritožbene trditve: Kljub temu, da je bil postavljen izvedenec kmetijske stroke, ki je ocenil tudi korist tožnika od uporabe kmetije, tožena stranka svojega ugovora ni niti konkretizirala niti uveljavljala v obliki nasprotne tožbe. Zgolj splošnega ugovora pa ni bilo mogoče upoštevati. Zato tudi ni relevanten nov dokaz, ki ga v zvezi s tem predlaga, poleg tega pa niti ne izkazuje, zakaj tega dokaza tožena stranka brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP (1. odstavek 337. člena ZPP).

V preostalem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na to, da so toženci enotni sosporniki, saj se lahko spor o obsegu zapuščine reši samo na enak način za vse sospornike, se učinek vložene pritožbe in spremembe sodbe prve stopnje razteza tudi na tiste tožence, ki pritožbe niso vložili (196. čl. ZPP).

Četudi je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo prve stopnje, v odločitev o pravdnih stroških ni posegalo, saj sodi, da je odločitev primerna tudi upoštevajoč nekoliko drugačno razmerje uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker pa je tudi v pritožbenem postopku uspeh obeh strank delen, je pritožbeno sodišče glede teh stroškov odločilo enako, torej da vsak stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.