VSM sklep I Cp 1954/2006

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča
prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega
postopka.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje

zavrnilo začasno odredbo z naslednjo vsebino: "Toženec

je dolžan takoj prenehati z verbalnimi grožnjami zoper

tožnika, sicer mu bo sodišče izreklo denarno kazen v

višini 1,000.000,00 SIT pod izvršbo. V kolikor toženec

ne bo izpolnil navedene obveznosti, bo sodišče po uradni

dolžnosti opravilo izvršbo, hkrati pa izdalo nov sklep,

s katerim mu bo določilo nov rok za izpolnitev

obveznosti in izreklo tudi novo višjo denarno kazen, za

primer, da tudi v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.

Začasna odredba velja do pravnomočnosti sklepa, s

katerim bo sodišče odločilo o sporu zaradi motenja

posesti."

V obrazložitvi je navedlo, da tožnik s tožbo zahteva

sodno varstvo pred motenjem posesti gradbenih del na

prizidku stanovanjske hiše. Začasno odredbo predlaga z

namenom, da se tožencu naloži, da takoj preneha z

verbalnimi grožnjami, ki so naslovljene na tožnika in se

tožniku tako omogoči nadaljevanje gradnje na prizidku,

ki ga ima v svoji posesti. Pojasnilo je, da vsebina

tožbenega zahtevka in predlog za začasno odredbo nista v

neposredni zvezi, ker zahteva tožnik sodno varstvo

nekega bodočega posestnega stanja - nemotenega izvajanja

gradbenih del, na stvari, ki še ni nastala in je tožnik

še ne more imeti v dejanski oblasti oziroma posesti.

Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnik tudi ni

izkazal verjetnosti terjatve, ter da pogoji za izdajo

začasne odredbe glede na določbo prvega odstavka 272.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, niso bili

podani.

Navedeno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija

tožeča stranka z uveljavljanjem pritožbenih razlogov

bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne

uporabe materialnega prava. Pritožba navaja, da je sicer

res, da tožbeni zahtevek in vsebina predloga za začasno

odredbo nista enako oblikovana, da pa zasledujeta enak

končni učinek. Posest tožnika je bila motena z

verbalnimi grožnjami toženca, izdaja začasne odredbe pa

je bila potrebna zaradi prepovedi verbalnih groženj, ker

bo v nasprotnem primeru tožniku onemogočeno nadaljevanje

gradnje. Zaradi izpada dohodka mu bo nastala tudi škoda.

Pritožnik predlaga ugoditev pritožbi in spremembo

izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu za

začasno odredbo, podrejeno pa predlaga razveljavitev

napadenega sklepa in ponovno obravnavanje zadeve pred

sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da ni pravilna prvostopna

ocena, da ni utemeljen predlog za začasno odredbo, ker

tožbeni zahtevek in predlog za začasno odredbo nista v

neposredni zvezi in predvsem nista identična. Z obema

institutoma se je želelo doseči prenehanje verbalnih

žalitev in prepovedi ter nadaljevanje gradbenih del na

prizidku. Pritožbeno sodišče v tej zvezi opozarja na

stališče sodne prakse izrečeno v odločbi Ustavnega

sodišča Up-275/97 z dne 16.7.1998, iz katere sledi, da

je vsebina začasnih odredb lahko enaka vsebini tožbenega

zahtevka, kar pa ni pogoj, ki bi moral biti vselej

podan. V primeru, ko je predlog za začasno odredbo enak

tožbenemu zahtevku, pa je zaradi varstva pravic tožene

stranke potrebno, da sodišče o predlagani začasni

odredbi ne odloči, ne da bi izvedlo kontradiktorni

postopek, s katerim je toženi stranki zagotovljena

pravica do obrambe. Na ta način se tudi izogne možnosti,

da prejudicira z izdajo začasne odredbe, odločitev o

glavni stvari. To bi se zgodilo v primeru ugoditve

predlogu za začasno odredbo z vsebino enako tožbenemu

zahtevku, glede na kasnejšo zavrnitev tožbenega

zahtevka, posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo

mogoče odpraviti. Prej opisano začasno odredbo je mogoče

izdati le v primerih, ko obstaja možnost, da se

vzpostavi prejšnje stanje, v kolikor tožeča stranka s

tožbenim zahtevkom ne bi uspela.

Se pa pritožbeno sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom

prvostopnega sodišča, da tožnik s predlogom za izdajo

začasne odredbe ni izkazal verjetnosti terjatve, kar je

predpisana predpostavka za izdajo začasne odredbe (prvi

odstavek 272. člena ZIZ). Tožnik verjetnost terjatve

veže le na verbalno motenje posesti, ki pa vsebinsko ni

opredeljeno in posebej sploh ni pojasnjeno. Iz opisa

verbalnih prepovedi izhaja le posledica, in sicer da

tožeča stranka ni mogla nadaljevati gradnje, ne pa tudi

konkretna vsebina prepovedi, ki bi jih naj izrekel

toženec tožniku in tudi ne, v kakšnih okoliščinah so

bile izrečene, tako kot tudi ni pojasnjeno ali so lahko

besede, ki jih je izrekel toženec povzročile pri tožniku

utemeljen strah. Ker zaradi pomanjkljivega opisa

motilnih dejanj ni bilo mogoče ugotoviti za kakšna

verbalna dejanja gre in ali imajo pomen resne grožnje,

je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je

ocenilo, da verjetnost terjatve, ni bila podana.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ko je ocenilo, da

v pritožbi izpostavljeni pritožbeni razlogi niso podani

in da tudi ni bilo zaslediti po uradnem preizkusu

upoštevnih kršitev procesnega prava, bilo pa je

uporabljeno pravilno materialno pravo, z uporabo 2.

točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v

zvezi s 366. členom ZPP, neutemeljeno pritožbo zavrnilo

in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških s pritožbo neuspešnega

tožnika temelji na prvih odstavkih 165. člena in 154.

člena ZPP.