VSM sodba I Cp 1532/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve
stopnje.
Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega
postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

tožnika s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine

4,725.000,00 SIT in mu naložilo, da toženi stranki povrne njene

pravdne stroške v znesku 868.425,00 SIT.

Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene

kršitve določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga spremembo

izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti

ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev

izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo navodilom

pritožbenega sodišča in na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko

stanje, česar pritožba ne izpodbija, tudi pravilno uporabilo

materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato

pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve

stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

Tožeča stranka zmotno meni, da tožena stranka v ponovljenem postopku

ni več mogla navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

Skladno z določilom drugega odstavka 362. člena ZPP v besedilu, ki je

veljalo ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje in ob vložitvi pritožbe,

so smele stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi

nova dejstva in predlagati nove dokaze, saj je določilo o prekluziji

stopilo v veljavo šele z uveljavitvijo sprememb in dopolnitev ZPP

(Uradni list 96/02) 29.11.2002. Vsa pritožbena izvajanja, ki merijo

na prepozno zatrjevana dejstva in prepozno predlagane dokaze se tako

izkažejo za neutemeljena.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih povzema

tudi pritožbeno sodišče, da je namreč tožena stranka podjetje, ki

mora skrbeti za vzdrževanje cest (in je tudi odgovorna uporabnikom za

škodo, ki jim nastane, ker cesta ni bila pravilno vzdrževana), da je

bila med toženo stranko in Ministrstvom RS za okolje in prostor

sklenjena pogodba s katero se je tožena stranka zavezala opravljati

dejavnost rednega vzdrževanja cest, da je tožena stranka storila vse,

kar je bilo v njenih močeh in ni z ničemer kršila pogodbe, da je

postopala vestno, odgovorno in je njeno ravnanje v skladu z načeli,

ki veljajo za skrbnost dobrega strokovnjaka je materialnopravno

pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni

odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku.

Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na listinskih dokazih in

izpovedbah prič. Vodja vzdrževanja pri toženi stranki je takoj, ko so

bili obveščeni, da je na cesti pod železniškim nadvozom voda, odredil

ustrezne intervencije, delavca sta takoj postavila ustrezno prometno

signalizacijo, ki označuje, da je cesta zalita in uredila obvoz.

Vodja vzdrževanja je prišel na kraj zalitja in videl vodo ter

postavljeno prometno signalizacijo. Cesta je bila takrat zaprta za

ves promet, urejen je bil obvoz, tožnikovega vozila pa ni videl.

Kritičnega dne je šlo za naliv z enormnimi količinami vode, saj

takšne padavine niso običajne. Delavec tožene stranke je takoj, ko je

bil obveščen, odšel k podvozu in obrnil prometne znake, ki omejujejo

hitrost na 40 km/h in opozarjajo na vodo in jih ima tožena stranka

stacionirane pri podvozu tako, da jih v primeru potrebe le obrnejo.

Drug delavec tožene stranke je peljal na drugo intervencijo po

spornem podvozu, ki še ni bil poplavljen in zalitja tudi ob vožnji

nazaj ni zaznal. Na podjetju mu je vzdrževalec povedal, da je pri

podvozu že obrnjena prometna signalizacija. Zaradi dežja in udara

strele je prišlo do izpada črpalke za odvajanje vode. Tožena stranka

je lastnika ceste opozarjala na potrebe sanacije podvoza, ki pa

pomeni veliko investicijo in ne sodi med vzdrževalna dela, ki jih

mora opravljati tožena stranka. Tako se izkaže za pravilen zaključek

sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala s skrbnostjo, ki

se predvideva za dobrega strokovnjaka in izpolnila vse pogodbene

obveznosti, ki jih je prevzela.

Glede na zgoraj ugotovljena dejstva tudi ni utemeljen pritožbeni

očitek, da toženka nima na pravilen način organizirane svoje službe.

Tožena stranka je poskrbela za hitro intervencijo in označitev

nevarnosti, več pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bila

dolžna in ni mogla storiti. Več bi lahko storil le lastnik, ki je za

situacijo vedel in sicer s sanacijo podvoza in postavitvijo agregata,

v danih razmerah pa je tožena stranka vsekakor ravnala kot dober

strokovnjak. Tako se izkaže, da ni podan element krivde in s tem tudi

ne odgovornost tožene stranke.

Pritožba nima prav, da se stroškovna odločitev sodišča prve stopnje

ne da preizkusiti. Stroški so odmerjeni po stroškovniku tožene

stranke iz katerega je natančno razvidno, katere stroške je sodišče

toženi stranki priznalo, kar bi lahko z vpogledom v spis preveril

tudi pooblaščenec tožeče stranke. Glede na zgolj pavšalna

zatrjevanja, da se stroškovne odločitve ne da preizkusiti pa

pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški tožene stranke pravilno

odmerjeni.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem

preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb

postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške

pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena

ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala

k pravilni odločitvi (155. člen ZPP), zato prav tako nosi sama svoje

stroške pritožbenega postopka.