VSK sodba in sklep I Cp 302/2006

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje:
- s p r e m e n i glede odločitve o preživnini po 30.000,00 SIT mesečno od 01.09.2003 do 13.06.2004 tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne;
- r a z v e l j a v i glede odločitve o preživnini za obdobje od 14.06.2004 do 30.09.2005 nad zneskom 20.000,00 SIT mesečno in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;
v preostalem izpodbijanem a nerazveljavljenem in nespremenjenem obsegu (obveznost plačila preživnine v znesku po 20.000,00 SIT mesečno od 14.06.2004 do 30.09.2005) se pritožba zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da kot oče plačuje za preživljanje tožnika - otroka, na roke tožnika, zneske preživnine zapadle od 01.09.2003 do 13.06.2004 v višini po 30.000,00 SIT mesečno in od 14.06.2004 do 30.09.2005 v višini po 25.000,00 SIT mesečno, kar je toženec dolžan izpolniti v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega zneska dalje do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je toženec pritožil. Izpodbija jo v delu, kolikor je tožbenemu zahtevku ugodeno in tudi glede odločitve o stroških. Opozarja, da je sodišče prisodilo preživnino tudi za čas pred vložitvijo tožbe, kar je nezakonito in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj je preživnino, ki je sukcesivna, namenska terjatev, mogoče zahtevati le vnaprej. Sodišče zmotno uporabi materialno pravo, v zvezi s tem se namreč sklicuje na določbo 133. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ta ne pride v poštev, saj ne gre za verzijski zahtevek, ki ga ima le tisti, ki je plačeval preživnino namesto tistega, ki je dolžan koga preživljati. V tožbi ni bilo ne takega zahtevka in ne takih trditev. Zahtevek za plačilo preživnine za čas pred 14.06.2004 bi moralo zato sodišče zavrniti. Sodišče je tudi ugotovilo, da med strankami ni spora o tem, da toženec tožniku redno plačuje preživnino v znesku 20.000,00 SIT mesečno in je toženec v tem delu tožbeni zahtevek tudi pripoznal v odgovoru na tožbo, zato bi moralo v tem obsegu (glede plačanih zneskov do sodbe po 20.000,00 SIT mesečno) sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče namreč obrazlaga, da znaša primerna preživnina za čas po vložitvi tožbe, to je od 14.06.2004 pa do 30.09.2005 po 25.000,00 SIT mesečno in je dejansko tako poleg že plačanih 20.000,00 SIT mesečno prisojenih še po 25.000,00 SIT mesečno in ima tožnik izvršilni naslov za izterjavo preživnine poleg plačanih 20.000,00 SIT še po 25.000,00 SIT, skupno po 45.000,00 SIT mesečno. Gre za absolutno kršitev določb postopka, saj je izrek sodbe v nasprotju z razlogi in je prisojeno tisto, za kar je že ugotovljeno, da je plačano.

Glede ostalega pa pritožnik meni, da je sodišče nekritično sledilo tožnikovemu napihovanju stroškov. Tožnik pretirava, njegove potrebe naj bi znašale 155.943,00 SIT mesečno, kar je za približno 40.000,00 SIT več kot zasluži njegov oče s poklicno izobrazbo, več kot desetletno delovno dobo in rednim osemurnim delom. Sicer pa potrebe 19-letnega maturanta ne morejo biti večje od potreb 42-letnega redno zaposlenega očeta dveh otrok. Dejansko stanje je zato nepopolno in zmotno ugotovljeno in materialno pravo zato zmotno uporabljeno. Sodišče se tudi vsebinsko ne opredeli do ključnih okoliščin, ki vplivajo na višino preživnine. Sodba nima razlogov o tem, da tožnik brezplačno živi v pretežno toženčevi hiši, s tem stroškov nima, oče poskrbi za ogrevanje, v času za katerega se prisoja preživnina, je imel brezplačno kosilo pri toženčevih starših, ki jim tudi toženec pomaga pri pridelavi prehrambenih proizvodov in so mu toženčevi starši plačevali po 15.000,00 SIT mesečno za mesečno vozovnico, ki je tudi v času počitnic ni potreboval, itd. Tudi ni vseh razlogov o splošno znanih potrebah mlade toženčeve družine, ki so se dodatno povečale zaradi slabega zdravja toženčeve hčerke in z ženo toženec ne more kriti niti osnovnih statističnih življenjskih stroškov, po drugi strani je tožnik kot dijak to možnost imel, lahko bi se zaposlil preko študentskega servisa in je preživninski upravičenec dolžan v okviru svojih zmožnosti tudi poskrbeti za samostojno zadovoljitev svojih potreb. Izostanek teh razlogov pomeni bistveno kršitev postopka. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določbo 414. oziroma verjetno 413. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je o stroških postopka odločilo po prostem preudarku. Odločiti bi moralo glede na uspeh, saj ne gre za spor o preživljanju mladoletnih otrok. Pritožnik zato predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožnikov zahtevek v celoti zavrne in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je izpolnjevanje preživninske obveznosti mogoče zahtevati le za naprej. Prav ima tudi, ko poudarja, da daje 133. čl. ZZZDR zakonsko podlago za tako imenovano direktno tožbo osebe, ki je imela izdatke za preživljanje, za katere ni zakonsko odgovorna. Bistvena lastnost preživninske obveznosti, ki jo zahteva tožnik, pa je, da je njeno izpolnjevanje mogoče zahtevati le za naprej. To izvira iz same narave preživninske obveznosti, katere vsebina je zagotavljanje pogojev za življenjsko eksistenco in zdrav, uspešen razvoj, kar pomeni kritje tekočih stroškov za hrano, stanovanje, obleko in drugo, za vzgojo, šolanje, strokovno izobrazbo,... Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku za plačilo preživnine za nazaj, to je za čas pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena, kot izhaja iz podatkov spisa (dohodni zaznamek na listovni št. 1) dne 14.06.2004. Tudi ni ugotovljeno, da bi tožnik zalagal stroške namesto očeta, nasprotno, tega tožnik niti trdil ni, nenazadnje pa je na primer mati tožnika izpovedala, da je morala vse stroške zalagati ona. Sodišče druge stopnje je zato v tem obsegu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek, ko se zahteva preživnina za obdobje pred vložitvijo tožbe, zavrne.

Pritožnik nima prav, ko uveljavlja bistveno postopkovno kršitev, ker naj bi iz razlogov sodbe izhajalo, da je preživninska obveznost očeta, toženca, za obdobje po vložitvi tožbe do zaključka rednega šolanja, to je 30.09.2005, za svojega sina, tožnika, določena v izreku v višini 25.000,00 SIT mesečno, iz razlogov pa naj bi izhajalo, da bo moral pritožnik poleg tega zneska plačati še 20.000,00 SIT. Res je toženec izpovedal, da po vložitvi tožbe plačuje preživnino v znesku 20.000,00 SIT (do dne 30.09.2005). S tem bi prišlo res do delnega prenehanja terjatve že med pravdnim postopkom, kar pravilno opozarja. Vendar pa zmotno meni, da bi moral biti tak obračun preživninskih obrokov, ki bi upošteval tudi delno prenehanje terjatve med pravdnim postopkom, nujni del preživninskega izreka. Sodba ga ne vsebuje, tudi iz razlogov jasno izhaja, kar je odločeno v izreku, da znaša v tem obdobju preživnina 25.000 SIT mesečno, in v takem primeru pa mu ni odvzeta možnost, da se obračun opravi v morebitnem izvršilnem postopku, kot prav tako zmotno meni, in tudi sodna praksa zaradi narave preživninskih terjatev širše tolmači 8. tč. 1. odst. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 18.03.1998 opr.št. II Ips 550/97). Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da odločilne dejanske okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti oziroma uporabiti pravni standard primerne odškodnine, niso ugotovljene. Sodno določena preživnina namreč pomeni porazdelitev preživninskega bremena med oba roditelja, ob tem pa je potrebno ugotoviti potrebe upravičenca (tožnik) in možnosti zavezanca (tožnikova mati in toženec kot oče). Sodišče prve stopnje tožnikovih potreb ni ocenilo, povzelo je le izpovedbo tožnika, zatem ugotovilo, da naj bi te potrebe znašale 155.943,00 SIT mesečno, glede na njegovo izpovedbo, ob tem pa hkrati zaključilo, da so nekateri izdatki nepotrebni, nekateri pretirani, ugotovilo tudi, da določenih izdatkov, ki jih je navajal (na primer nakup vozovnice, kosilo) ni imel, kar pomeni, da so bile potrebe za preživljanje, izražene v denarju, nižje, ni pa zavzelo stališča o tem, kolikšne so dejansko bile otrokove potrebe v spornem obdobju. Izostanek take ugotovitve pa onemogoča uporabo pravnega standarda primerne preživnine. Ker torej odločilna dejstva niso ugotovljena (preživnina se namreč določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter preživninske zmožnosti zavezanca - 129. čl. ZZZDR), je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, kolikor je preživnina določena nad zneskom 20.000,00 SIT, ki za pritožnika ni sporen, sicer pa je iz že navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in v preostalem obsegu (določitev preživnine v višini 20.000,00 SIT za obdobje med 14.06.2004 in 30.09.2005) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje zbrane dokaze oceniti, kot mu nalaga tudi določba 8. čl. ZPP, ugotoviti odločilna dejstva, potrebe upravičenca, tožnika in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (toženca) ter v zvezi s tem tudi tožnikove matere, ki je kot roditelj prav tako bila zavezana preživljati sina, dokler se je redno šolal, tudi po polnoletnosti, da bo lahko presodilo, koliko znaša primerna preživnina v navedenem obdobju. Ko bo odločalo o pravdnih stroških, bo moralo upoštevati, da glede na 406. čl. ZPP, ki opredeljuje spore med starši in otroki, ne gre v tem primeru za tak spor, in zato določbe 413. čl. ZPP ni mogoče uporabiti. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 4. tč. 358., 353. in 354. čl. ZPP.