VSL sodba II Cp 2144/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.10.1996, opr. št. Ig

96/14421 in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni odločitvi je tretjetožnik vložil pravočasno pritožbo, s

katero uveljavlja pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega

stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo postopanje. Meni, da je sodišče

nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je v nasprotju z navedbami

tožene stranke in njenimi listinskimi dokazi. Če bi sodišče pravilno

ugotovilo dejansko stanje in pravilno ocenilo izvedene dokaze, bi

lahko nesporno ugotovilo, da tožena stranka nikjer ne zatrjuje, da

pogodba ni dosegla svojega namena. Lahko bi ugotovilo tudi, da tožena

stranka ne nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Eno od temeljnjih načel pravdnega postopka je razpravno načelo (1.

odst. 7. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kar

pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera

opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva

dokazujejo. Slednje pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim

načelom (2. odst. 7. člena ZPP), in sicer takrat, kadar iz

obravnavanje in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen

razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odst. 3.

člena ZPP). Stranke so torej tiste, ki determinirajo predmet in obseg

razpravljanja v pravdnem postopku. Navedena obveznost pravdnih strank

pa se izraža v dvojnem smislu: v pozitivnem - sodišče mora upoštevati

dejanske trditve strank, ki so pravno relevantne; in v negativnem

smislu - sodišče ne sme upoštevati dejstva, če ga nobena od strank ne

zatrjuje. V slednjem primeru je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo

ne obstaja. Če tožnik navede dejstva, ki pa niso pravno relevantna za

nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku,

je takšna tožba nesklepčna. Nesklepčna je tudi tožba, če ne vsebuje

nikakršnih dejanskih trditev. Tožbeni zahtevek, ki izvira iz takšne

tožbe, je zato sodišče dolžno zavrniti. Kot je zaključilo sodišče

prve stopnje, je tožeča stranka navedla le (v predlogu za izvršbo),

da ji tožena stranka na podlagi dveh računov dolguje skupni znesek

1.205.060,00 SIT. Pri tem ni navedlo nobenega dejstva o podlagi

nastanka in zapadlosti obveznosti, ki naj bi izvirala iz navedenih

računov. Tožeča stranka šele v pritožbi poskuša z določenimi

dejanskimi trditvami, ki pa v tem postopku ne morejo biti upoštevne

(1. odst. 337. člena ZPP), ob hkratni ugotovitvi, da pritožnik ne

navaja okoliščin, zakaj jih ni mogel navesti že v postopku pred

sodiščem prve stopnje. Ker iz tožbenih dejanskih trditev ni mogoče

sklepati na utemeljenost tožbenega zahtevka, se odločitev sodišča

prve stopnje o njegovi zavrnitvi izkaže za pravilno. Iz navedenih

razlogov je bilo treba pritožbo tretjetožnika zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).