VSL sklep II Cp 4696/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Odločilo je, da

mora sodno takso plačati v treh zaporednih mesečnih obrokih po

7.000,00 SIT, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo prvega

petnajstega dne v mesecu po pravnomočnosti tega sklepa, drugi in

tretji obrok pa petnajstega dne v naslednjih dveh mesecih.

Proti sklepu se je brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov

pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožečo

stranko oprosti plačila sodnih taks. Navaja, da je predložila celotno

listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja premoženjsko stanje nje in

njenih družinskih članov. Kot izredna študentka je vpisana v prvi

letnik Visoke šole za podjetništvo v Piranu. Živi v skupnem

gospodinjstvu z nezaposlenim bratom, ki ga preživljajo starši.

Tožničina družina nima nobenega drugega premoženja razen mesečnih

dohodkov. Skupni dohodki za štiričlansko družino znašajo 269.672,00

SIT mesečno. Tudi znesek 7.000,00 SIT mesečno za tožnico pomeni

znatno finančno breme.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče lahko oprosti stranko plačila sodnih taks, če bi bila z

njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja

ali se preživljajo njeni družinski člani (3. odst. 168. čl. Zakona o

pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so, da tožnica, ki študira

na Visoki strokovni šoli za podjetništvo, živi v skupnem

gospodinjstvu z mamo, očetom in nezaposlenim bratom. Njen oče je v

obdobju od januarja do marca 2005 prejel povprečno mesečno plačo v

višini 135.795,00 SIT, mati pa 68.640,00 SIT plače in 133.877,00 SIT

nadomestila iz naslova invalidskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni, da s plačilom sodnih taks v

tej pravdi, upoštevajoč vse okoliščine primera (primerjaj s 5. odst.

168čl. ZPP), zlasti vrednost spornega predmeta in dohodke, ki jih

imajo tožničini starši, ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s

katerimi se preživlja tožnica in njeni družinski člani. Res je sicer,

da je zavezanka za plačilo sodnih taks v spornem pravnem razmerju

tožnica, ne pa njeni starši in da se šteje tožba, ki ji ni priloženo

dokazilo o plačilu sodne takse, za nepopolno vlogo (primerjaj s 150.a

čl. ZPP), vendar pa tožničino premoženjsko stanje ni tako slabo, da

bi odločitev o zavrnitvi predloga posegla v njeno pravico do sodnega

varstva. Čeprav nima lastnih sredstev, je materialni standard njenih

staršev vendarle dovolj ugoden, da lahko priskrbijo sredstva,

potrebna za plačilo sodnih taks za taksno zavezanko v tem postopku.

Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, pa dejstvo, da tožničini

starši preživljajo nezaposlenega polnoletnega brata, ne more biti

pravno odločilno, saj so starši dolžni preživljati le polnoletne

otroke, ki se redno šolajo in še to le do 26. leta starosti (2. odst.

123čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list

RS, št. 69/04, p.b.).

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve

stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).