VSC sodba Cp 952/99

Pritožba toženke se z a v r n e kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku po katerem je dolžna toženka dopustiti tožniku prihajanje v hišo H. b. 2 in na celo posestvo ob vsakem času ter mu izročiti ključe vhodnih vrat te hiše v 15 dneh pod izvršbo. V nadaljevanju je prvostopno sodišče odločilo še o povrnitvi stroškov pravdnega postopka.Po oceni prvostopnega sodišča ima tožnik kot solastnik že po Zakonu o temeljih lastninsko pravnih razmerij določena upravičenja.

Po določbi 14. čl. citiranega zakona ima pravico imeti stvar v posesti in skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu,ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Lahko tudi razpolaga s svojim delom brez soglasja drugih s tem, da ima pri prodaji solastnega dela drugi solastnik predkupno pravico samo, če tako določa zakon.Ima torej pravico, da skupno stvar poseduje, jo rabi in uživa skupaj s toženko kot solastnico v sorazmerju svojemu solastninskemu deležu in ne da bi pri tem kršil njene pravice.

Sodišče zaključuje, da se tožnik ni odrekel upravičenju prihajanja v hišo, katere solastnik je in da uživanje stanovanjske hiše v celoti kakor sta se s toženko dogovorila pomeni zgolj to, da toženka, ki ves čas živi v tej hiši tudi še naprej v celoti koristi to hišo,vendar pa da ima solastnik možnost kadarkoli priti v to hišo, kar pa tudi pomeni, da mora imeti ključe od vhodnih vrat, da lahko tudi kadar toženke ni doma zaradi takšnih ali drugačnih razlogov sam pride v hišo.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožila toženka in sicer iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. tč. I. odst. 353. čl. ZPP/77 in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako,da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. 14. člen ZTLR bi lahko bil temelj tožnikovemu zahtevku le, če tožnik v zapuščinskem postopku s toženko po pokojnem očetu tožnika in možu toženke, ne bi sklenil dednega dogovora po katerem mu je toženka odstopila njej pripadajoči dedni delež po možu, tožnik pa je toženki dovolil,da v celoti uživa stanovanjsko hišo in v celoti uporablja tudi njegovo polovico nepremičnine vse do svoje smrti. Zato ni pravno sprejemljiv zaključek sodišča, da ima tožnik kot solastnik pravico, da skupno stvar poseduje, rabi in uživa, če je uživanje in rabo svoje polovice prepustil toženki. Toženka tožniku nikoli ni prepovedala prihajati v hišo, zato je njegov zahtevek neutemeljen,ker je nepotreben. Tožnik lahko v hišo prihaja še zmeraj in sicer na način kot je prihajal pred zapuščinskim postopkom torej na primeren obisk, kar pa je povsem nekaj drugega kot izročiti nekomu ključe hiše, ki jih nikoli ni imel, kar je z izpodbijano sodbo storilo prvostopno sodišče.Razen tega prvostopno sodišče tudi ni reklo nič o izdani začasni odredbi,ki ne more ostati v veljavi. Tožnik ključa od vhodnih vrat nikoli ni imel,niti jih ni zahteval v času sklenitve dednega dogovora, kajti če bi to zahteval že takrat potem toženka gotovo ne bi prepustila svojega dednega deleža tožniku. Dednemu deležu po možu se je odpovedala na račun dednega dogovora, da obdrži na celotni nepremičnini uživalno in uporabno pravico.Razmere obeh solastnikov je po oceni pritožbe potrebno presojati upoštevaje dedni dogovor v luči 16.čl.ZTLR pri čemer je ugotoviti, da so zahtevki tožnika v takem razmerju gotovo proti javni morali oziroma dobrim šegam in je zahtevek oziroma odločitev po izpodbijani sodbi v škodo toženke.Toženka tožniku ključev vhodnih vrat ne upa izročiti,saj se bo potem prisiljena sama izseliti iz hiše, vendar nima kam, kar pa je seveda očitno končni cilj tožnika, ki ga sodišče z odločbo, ki je protizakonita in nemoralna in proti dobrim običajem in šegam,podpira.

V nadaljevanju toženka prosi še za taksno oprostitev.

Tožnik odgovora na pritožbo ni podal.

Pritožba toženke ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.

4/77-27/90 in RS št. 55/92, ki se uporablja na podlagi določbe I.

odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur.l. RS, št.

26/99)) iz II. odst. 354. čl. ZPP/77 pritožbeno sodišče v postopku ni ugotovilo.

Predmet tožbenega zahtevka je izročitev ključev vhodnih vrat hiše H.

B. 2 in dopustitev prihajanja na celo posestvo ob vsakem času.

Nesporno med pravdnima strankama je, da sta v zapuščinski zadevi, po pokojnem F. G. možu toženke oziroma očetu tožnika, sklenila sledeči dedni dogovor: "Dedič G. F. dovoljuje, da dedinja G. A. v celoti uživa stanovanjsko hišo v H. B. št. 2 in uporablja tudi solastni delež, ki je s tem dedovanjem postal do polovice njegov, v celoti G.

A. vse do svoje smrti.".

Materialno pravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi so določbe Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) in Občega državljanskega zakonika (ODZ).

S predmetno tožbo je želel tožnik doseči, da se mu dopusti prihajanje v hišo in na celo posestvo in da se mu v ta namen izročijo ključi vhodnih vrat hiše, to je nepremičnine,katere solastnik je do polovice skupaj s toženko.

Upoštevaje določbo, na katero je svojo odločitev oprlo prvostopno sodišče, to je 14. čl. ZTLR, ima solastnik pravico imeti stvar v posesti, kar pomeni, da mu mora drug solastnik to omogočiti (v okviru uporabe sorazmerne njegovemu delu, po oceni pritožbenega sodišča, pa med drugim tudi z izročitvijo ključa solastne stanovanjske hiše).

Stanovanje je sicer ustavno zaščitena kategorija (kot nedotakljivo - 36. čl. Ustave Republike Slovenije) vendar pa je potrebno ugotoviti, da je ustavno zaščitena kategorija tudi lastninska pravica.

Lastninsko pravico (solastninski delež) je tožnik pridobil na veljaven način in tako tožnik, po oceni pritožbenega sodišča, zahteva le-to do česar ima pravico kot solastnik nepremičnine, kar pa ne pomeni in tudi ne sme pomeniti posega v nedotakljivost toženkinega stanovanja.

Solastnik ima, upoštevaje 14. čl. ZTLR, res pravico imeti stvar v posesti, razen kadar se solastniki med sabo glede navedenega dogovorijo drugače.

Sedaj izpodbijana sodba izpostavlja to tožnikovo pravico in, po oceni pritožbenega sodišča, ne posega v obseg skupnega upravljanja nepremičnine, ki je lahko (in tudi je) predmet soglasja med solastnikoma oziroma v nasprotnem primeru eventuelnega postopka za ureditev razmerij med solastniki ali postopka za delitev stvari v solastnini (zahtevek glede tega je že bil pravnomočno zavrnjen), oboje po pravilih nepravdnega postopka.

Solastnik, ki sicer v celoti zaseda solastno nepremičnino, ne more drugemu solastniku prepovedati vstopa vanjo. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti, pri čemer pa seveda ne sme kršiti pravice drugih solastnikov, kar pa tudi ne pomeni, da mu ta lahko prepove vstop, kakor bi to očitno želela toženka.

Če je ravnanje tožnika pri izvajanju toženkine zakonite pravice za toženko kakorkoli moteče ima možnost način uporabe solastne nepremičnine urediti v ustreznem drugem postopku (112-117 čl. Zakona o nepravdnem postopku).

Upoštevaje navedeno je zgolj zaključiti, da ima tožnik, kot solastnik nepremičnine, pravico do posesti ključa, nikakor pa ni mogoče upoštevaje sklenjeni dedni dogovor, tožniku priznati tudi morebitne pravice uporabe oz. uživanja solastne nepremičnine (kar pa tudi ni predmet tožbenega zahtevka).

Solastnika sta namreč določila uporabo in uživanje predmetne nepremičnine na zgoraj navedeni način, torej tako, da celotno nepremičnino uživa do svoje smrti toženka. Taka razdelitev je mogoča in dovoljena in v posledici navedenega tožniku ne pripadajo v celoti pravice, ki izvirajo iz njegove solastnine na tej nepremičnini temveč mu pripada zgolj pravica, da v vsakem konkretnem primeru, ko se pojavi potreba po nadzoru uporabe in uživanja nepremičnine, to nepremičnino dejansko uporabi v tej smeri potrebnem obsegu.

Razumljivo pa dejanski problem za toženko predstavlja dejstvo, da teh pravic ni mogoče enkrat za vselej vnaprej opredeliti, zaradi česar bi dejansko bila mogoča nedopustna zloraba pravic, po drugi strani pa bi morebitno neutemeljeno preprečevanje uporabe nepremičnine v sicer dovoljene namene bilo prav tako mogoče.

Upravičene potrebe se namreč lahko pojavijo v obsegu, ki ga stranki ne moreta vnaprej predvideti. Glede na to ima tožnik, glede na pogodbeno razdeljeno uživanje nepremičnine, na celotni nepremičnini,ki upoštevaje dedni dogovor pripada v uživanje toženki,samo tiste pravice, ki so v skladu z namenom nadzora uporabe te nepremičnine, česar toženka tožniku ne sme braniti. Nedvomno bi bilo potrebno, da se odločanje o sami nepremičnini prilagodi vsakokratnemu stanju stvari, vendar pa to vnaprej ni mogoče.

V obravnavanem primeru gre, po oceni pritožbenega sodišča, za v pogodbi (dednem dogovoru) dogovorjeno pravico stanova- nja, ki se je dejansko izvrševala v obsegu in vsebini, ki sta značilni za osebno služnost stanovanja.Ta pravica lahko preneha s smrtjo, kot je bilo v pogodbi - dednem dogovoru dogovorjeno ali na način, kot ga določajo pravna pravila, ki so se razvila na podlagi paragrafa ODZ (paragraf 529, 1488). Služnostna pravica rabe stanovanja, ki ima podlago v pravnih pravilih ODZ (par. 521 in 522) je osebne narave in daje njenemu nosilcu pravico uporabe tako zase kot tudi za potrebe svojih družinskih članov.

Upoštevaje navedeno je tako zaključiti, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, po katerem je toženka upravičena do svoje smrti v celoti uživati hišo, ki je predmet tega postopka, pri čemer pa je vendarle ugotoviti, da je tožnik ne glede na navedeno, obdržal določene pravice in sicer, da se mu upoštevaje navedeno, ne sme oteževati potrebno nadziranje uporabe in uživanja njemu solastne nepremičnine.

In zgolj iz tega razloga, torej iz razloga potrebnega nadzorstva je pritrditi tožnikovemu zahtevku po izročitvi ključa, saj je le-ta, upoštevaje dejstvo, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnine, neogibno potreben, za potreben nadzor oziroma potrebno upravljanje hiše.

Še enkrat je poudariti, da je toženka edina upravičena uživati in uporabljati hišo do svoje smrti za namen bivanja, da tožnik tega s predmetno tožbo ni spremenil in da torej tudi koriščenje kjuča katerega je, upoštevaje sedaj izpodbijano sodbo, toženka tožniku dolžna izročiti, tožnik ne sme zlorabiti v namen rabe nepremičnine oziroma ga lahko uporablja zgolj in samo iz naslova potrebnega nadzorstva nad uporabo te nepremičnine.

Glede pritožbenih navajanj toženke, da sodišče z izpodbijano sodbo ni odpravilo začasne odredbe, ki je bila izdana tekom pravdnega postopka oziroma da o njeni usodi v sedaj izpodbijani sodbi ni nič, pa je dodati, da okoliščina, da je med postopkom odločeno že z začasno odredbo, nima pomena razsojene stvari. Pravice in obveznosti, ki za stranko izvirajo iz začasne odredbe, so začasne in odvisne od končnega izida celotnega postopka ter tudi niso ovira za morebitno drugačno dokončno odločitev od tiste v začasni odredbi. Upoštevaje navedeno zato o usodi začasne odredbe z izpodbijano sodbo ni bilo potrebno še posebej odločati.

Ker toženka s pritožbenimi zatrjevanji ni uspela omajati odločitve in zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno njeno pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Glede na to, pa toženka tudi sama krije svoje pritožbene storške (1. odst. 166. člena ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77).

Odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks spada v pristojnost (1. odst. 173. člena ZPP/77) prvostopnega sodišča.